V mojem petem bralnem letu, torej odkar preberem 40+ knjig letno sem se po skoraj polovici leta izjemne bralne lenobe (če se prav spomnim, sem jih prebral le 13), odločil začeti brati tudi “non fiction” knjige. Nekaj je bilo treba spremeniti. Popestriti. Vliti nekaj svežine, dodati nove krvi v moje bralne navade. Še dobro, tako sem namreč naletel na kar nekaj knjig, ki ti dajo misliti. Ne bom nakladal o life-changing knjigah, to trdijo le nakladači, ki serijsko pišejo self-help knjige. Ampak sem pa naredil korak ali celo kar dva naprej v minimalizmu in do neke mere upoštevam Senekove misli (pa tudi od kakšnega drugega stoika). Pa ne da ne bi že v prejšnjih letih prebral kakšne non fiction knjige, ampak jih je bilo tako malo, da sem jih samo v tem poletju prebral več (Noah Yuval Hararijeva homo Deus mi je najbolj ostala v spominu). Navdušenje nad njimi se je sicer po parih mesecih ohladilo, še vedno pa 1-2x mesečno posežem po kakšni filozofski knjigi. Redke celo preberem.
Z novembrom, pa sem odkril novo zakladnico lepote. Tekstov, ki ti ježijo kožo in te vrnejo v vso lepoto sveta, ko človeku še ni bilo potrebno biti tako zelo produktiven. Ko je bil še svoboden, ko je imel čas za razmišljanje. Za pravo, življensko, umirjeno filozofiranje. Ruske klasike! 19. stoletje je res polno presežkov. Bratje Karamazovi (in to je bila celo prva od ruskih klasikov, ki sem jo prebral po srednji), so res tak izjemen presežek, kar se tiče bogatosti, zanimivosti likov. Izjemnih dialogov, monologov, ki se vlečejo čez 5 ali celo 10 strani. S tem mislim, da je tako dolg posamezen odstavek. Kako zelo drugače od novodobnih knjig, kjer so odstavki kratki, dialogi pa še krajši. Velikokrat je v vrstici samo beseda ali dve. Kar pomeni, da bi se 855 strani Karamazovih prevedlo v vsaj pol več, če bi bila pisana v modernem formatu. Ampak! Kljub vsemu temu je branje izjemno tekoče, zgodba te posrka vase kot črna luknja in ne spusti kot 100 kilska, že leta nepotešena 40 letnica ob 4h zjutraj v Franciju. Skratka, no escape. Le da v tem neizmerno uživaš. Ne moreš odložiti knjige. Nikakor je nočeš. Psihologije in življenske filozofije na pretek, vidiš pa tudi kako zelo odfukan narod so Rusi (sploh, ko nadaljuješ z drugimi knjigami). Če odmislim opis sodnega procesa na koncu knjige, ki je bil res silno povprečen (v primerjavi z vsem prej pa res komaj berljiv), lahko mirno rečem, da so bile veliko slabše knjige označene kot mojstrovine. Da ne bom predolg, se bom le kratko sprehodil skozi ostala dela. Nadaljeval sem z Gogoljem, kjer sem spet užival v že prej omenjenosti totalni odbitosti Rusov (dasiravno je rojen v moderni Ukrajini, vendar se je takrat pisalo o Rusiji seveda). Izjemne kratke zgodbe kot je Nos ali Kako se je Ivan Ivanovič prepiral z Ivanom Nikiforovičem. Nora fikcija. Izjemna grotesknost. Mojster kratkih zgodb. Puškinova novela Stotnikova hči. Ni zastonj absolutni velikan. Kot je rekel Tolstoj (sicer je s tem ciljal na poezijo, ampak kar se mene tiče velja tudi za to novelo) pri njegovih delih ne moreš ene same besede spremeniti. Ne samo da je ne moreš odvzeti, niti dodati ne. Kot toliko velikanov je umrl veliko prezgodaj, pri 37h, v dvoboju. Človek se zasmisli, koliko užitkov bi prinesel desetinam miljonov ljudi, če ne bi bilo tega usodnega dogodka. Medtem ko novodobni izmečki, kot so tajkuni, pokvarjeni župani, politiki, lastniki kapitala v pozno starost konstantno zastrupljajo in razkrajajo celotno družbo. Ne, ne smem skreniti. Prebral sem tudi eno kratko zgodbo od Tolstoja in dobrih sto strani Ane Karenine. Ni šlo, ker je to absolutno, kar se mene tiče, knjiga pisana za ženske; zelo detajlno opisovanje elegance oblek (trakci, vlečke, pičke materine...), plesov, družinskih odnosov in ljubezenskih težav. Ugh! Ga pa vsekakor imam v mislih, v planu imam Vojno in mir. Za konec odstavka bi dodal le, da vse knjige, če se le da, berem v angleščini. Jasno, najboljše je brati original, samo z ruščino to ne gre, tako da je vsekakor bolje brati v jeziku, ki ti omogoča (pri največjih delih) izbirati med 3,4, celo 5 ali 6 prevajalci (pogooglaš za najbolši prevod, teh tem je ogromno). Poizkusil sem brati tudi Germinal od Zolaja, preveč vsakdanje, opustil po par deset straneh (je mojster, nedvomno, samo tematika me ni pritegnila), Gospo Bovary enako, in se odpovedal še na začetku drugega dela, Trpljenju mladega Wertherja. Sem pa končal Kandida, ki je bil odličen, le ne tako filozofski, kot sem po opisu knjige pričakoval, da bo. Trenutno berem Oblomova (Ivan Gončarev), sem čez polovico, ampak zelo niha. Začne se izjemno, nori liki, dialogi, spomni na Karamazove, neviden opis lenobe in hkrati globine misli Oblomova. Služabnik Zaharov je sicer pravtako izjemno len, le plitek, glup. Ampak dueli. Se narežiš. Filozofija, sociologija (opis družbe, ki drži še danes), psihologija so zelo prisotne, vtkane v odlično zgodbo, primere določenih osebnosti/lastnosti določenih plasti družbe itd. Potem se začne romantična zgodba. Skoraj Ana Karenina spet. Ampak vsaj občasno knjiga še vedno postreže z vsemi prej opisanimi plusi.
Od vsega prebranega non fictiona bi omenil sledeče:
-Curse of the high IQ. Po tem ko se boste nehali spraševati/posmehovati v stilu, zakaj ta to bere, si domišlja, da je pameten itd, lahko omenim le, da je zelo priporočljivo branje za vse, ki težko prenašajo idiote. Res pa je pisana za ljudi z IQjem 130+, oziroma kot pravi, večina stvari velja že za tiste s 120+, pa hkrati potrjujo misel ali dve, ki sem jo imel že od prej. Recimo oseba, ki ima IQ 100 in se pogovaja z nekom, ki ga ima 70, se počuti isto kot človek s 130, ki se pogovarja s čistim povprečnežem, ki ga ima 100 (razlika 2 SD15, kar pomeni standard deviation, googlaj, če te zanima)
-Freakanomics, zanimiv tandem novinarja in ekonomista, ki se loti družbenih vprašanj z ekomoskimi statističnimi orodji. In recimo pride do odkritja, da je za nenaden upad kriminalitete v ZDA odgovorna legalizacija splava v več zveznih državah (več denarja za policijo, sodstvo, več pooblastil itd itd so zanemarljivo vplivali na to). Drugi del (Superfreakanomics) je rip-off, Think like a freak je tudi dobra, z When to rob a bank, sem takisto imel razmerje dolgo samo par deset strani.
-Michio Kaku: The Future of Humanity: Terraforming Mars, Interstellar Travel, Immortality, and Our Destiny Beyond Earth . Ponese te v vesolje, razloži na poljuden način zakone/principe itd astrofizike in domišljijo odpelje v prihodnost. Nekaj takih sem začel brati, ampak vse opustil (med drugim tudi recimo Hawkingovo a brief history of time)
-Ostalih ne bom podrobno opisoval, le c/p-jal naslove, če vas zanima, si lahko preberete več na goodreads. Caesar's Last Breath: Decoding the Secrets of the Air Around Us, Everybody Lies: Big Data, New Data, and What the Internet Can Tell Us About Who We Really Are, Richard Muller: Energy for Future Presidents: The Science Behind the Headlines.
Filozofija:
Zanimivost filozoskih knjig je ta, da če jo preberem, mi je bila top. Je pa procent prebranih še nižji kot pri ostalih zvrsteh. Na pamet bi rekel 15-20%, namesto 30-40%. In jasno, pustijo vtis, kot ga edino še ruski klasiki. Naslove bom pisal v angleščini, pač o verziji, ki sem jo bral.
- Seneka: Letters from a stoic. Stoični, velikorat še vedno aplikativni nasveti, ki jih v obliki pisem piše mlajšemu prijatelju. Zame zaenkrat prva izbira iz zelo majhnega števila prebranih fiolozofskih knjig. Stoična filozofija mi je enostavno najbližje, sovpada z minimalizmom, recimo citat Epikteta “Wealth consists not in having great possessions, but in having few wants.”. Mislim pa, da je potrebno biti selektiven, marsikaj enostavno ignoriram (kot nasvet).
- T.Z. Lavine: From Socrates to Sartre: The philosophic quest. Večina filozofskih knjig za začetnike je pisana v tem stilu, sprehod skozi zgodovino filozofije. Poskusil sem brati tovrstno knjigo od Willa Granta in Bertranda Russella, ampak ni šlo (so bili pa določeni odstavki ali celo poglavja zanimivi, razsvetljujoči). Skratka, odličen sprehod, izjemno sem užival na začetku, pri Sokratu in Platonu, če se prav spomnim, je ona napisala, da Rimljani nimajo svoje filozofije (no saj so tudi kulturo, božanstva itd skopirali od Grkov), in jih zategadelj spustila, o sivem srednjem veku ni dosti za pisati in je itak vse obarvano z religijo (je to potem sploh še filozofija, ko ne smeš razmišljati, si omejen in pod grožnjo mučenja ali smrti), Descartov Cogito ergo sum naznanja novo dobo, racionalizem, nadaljuje z meni težko prebavljivim Humeom (empiricist, velja samo čutna zaznava, to mi ne gre), neizmerno uživanju v poglavju o Heglu (dasiravno je izjemno težko razumljiv, ko se lotiš njegovih knjig, “impenetrable” še za filozofe), o Marxu sem tako kot o antičnih Grkih nekaj malega že vedel, ampak še vedno zanimivo branje, zaključi pa se s Sartrejem in meni takisto neprebavljivim eksistencializomom. Sartre se je sicer proti koncu spreobrnil v marksista.
-morda minimalizma marsikdo ne bi uvrstil pod filozofijo, ampak kako bi ga le lahko sicer kategoriziral? Razmišlja o načinu življenja, ki povrh vsega za seboj potegne celo vrsto sprememb. Da ne dolgovezim, gre za knjigo Goodbye things: the new Japanese minimalism od Fumia Sasakija. Za razliko od večine ostalih, res živi po načelih iz knjige, priloženih je kar nekaj fotk sprememb opreme stanovanja, do selitve v vedno manjše in manjše stanovanje (zdaj živi v 20m2, ampak planira selitev v 12 m2). Ko začneš metati stvari stran (pa že prej nisem bil hrček in sem že naredil eno večjo čistko), šele vidiš kako minimalizem res osvobaja, kako te stvari ne obremenjuejo več (vsaka stvar ima nek predalček v tvojem umu, dasiravno zakopan v podzavest) in kako si bolj srečen, zdaj ko imaš vedno manj. Veliko bolj kot prej, ko si kupoval nove stvari, čeprav tega nikoli nisi počel obsesivno, morda si celo kupoval manj kot večina in bolj premišljeno.
-The communist manifesto (Marx&Engels). Težko berljivo, konec konec gre za navodila, ampak večno (vsaj dokler nekdo ne bo dal pesek, namesto olja v motor kapitalizma)
Kar se tiče romanov (jasno izvzeti ruski klasiki), avtobiografij, zbirke kolumn, me je najbolj navdušila Tereza Vuk z briljantno, surovo in direktno napisanimi kolumnami, ponovno me je navdušil stari dobri Bukowski, romani so vsi vrhunski, bi pa posebej izpostavil pesniško zbirko On cats. Must read za vse mačjeljubce. BTW, napisal je preko 5k pesmi.
Top 3: Karamazovi, Letters from a stoic in Japanese minimalism
