Telefon: stalna pripravljenost

Čemu se praktično vsi vedejo kot da stalno dežurajo? Kot da bi bili plačani za stalno pripravljenost. Ali vsaj imeli neko dolžnost ali odgovornost (na primer za človeška življenja itd), medtem ko vas v resnici skrbi le, da ne bi kaj zamudili. Kdo je ljudem tako zelo opral možgane? In zakaj? Zakaj se jim zdi, da je tako grozno, če bi zamudili kakšno objavo na družbenih omrežjih ali klic s povabilom na kavo? Je vredno biti v neki podzavestni stalni pripravljenosti, v večni agitaciji samo zaradi tega? Je vredno uničiti vse trenutke t.i. “alone time-a”, ko bodisi hočeš le zadremati, se celo spraviš k meditaciji ali le na sprehod v naravo, ko se ne moreš zares sprostiti, ker imaš vedno napeto uho, v pričakovanju dobro poznanega piska ali zvonjenja. Samo pomisli kolikokrat si že segel po telefonu, ko se je pojavil nek zvok – ponavadi del komada na radiu – zaradi katerega si, kot dobro natreniran “yes man” hitro posegel po telefonu. Padel na lažni alarm. In se vsaj kdaj počutil rahlo bedasto. Oziroma trenutke, ko uživaš v družbi, naj si bo intimno ali pa le pijača s prijatelji, ko namesto sproščenega pogovora prijateljsko interakcijo grobo prekinja piskanje telefonov in posledični odklop osebka iz družbe in zombijsvsko buljenje v ekran.

Sam že več kot leto ne vzamem telefona s seboj. Uporabljam ga kot klasični domači telefon. Ko sem doma. Vsi zgrešeni klici in sms-i v vsakem primeru počakajo. Vse notifikacije appov imam pa že leta tako in tako izključene, oziroma kar odinštalirane. Zamudim kakšen drink? Redko, ker če sem bil zunaj, sem tako in tako skoraj vedno bil v družbi ali bil pač zaseden in tja ne bi mogel priti. Z veseljem pa kompenziram tistih par zamujenih, za peace of mind, ki ga sicer imam (večina klicev in spročil je bolj ali manj nepomembnih, celo banalnih), sploh ko recimo v lokalu berem časopis ali v parku knjigo (to sta primera pri katerih sem največ profitiral). Ljudje so to v veliki večini primerov dobro sprejeli, z razumevanjem, le redki so me še mesece ali celo leto gnjavili, zakaj ga ne nosim s seboj. No saj 1-2x mesečno, ko je to praktično nujno, na primer zato, da se z nekom uskladiš, pač ga – na primer, ko prideš nekoga iskat na letališče, da se ne loviš v gneči v nedogled. Je pa res, da je ta odklop lažji za vse, ki že po naravi niso konformisti. In tako je tvoje “deviantno” obnašanje lažje in prej sprejeto.

In kdo sploh ima koristi od te vaše stalne pripravljenosti, od te vaše patološke nezmožnosti ločiti se od (v vseh pogledih) precenjenega gadgeta? Vprašanje je zdaj zagotovo že retorično; korporacije, ki sledijo vsakemu vašemu koraku, pridno beležijo vaše gibanje (kdaj ste kje), vaše navade in do neke mere celo misli. Big data s svojimi vedno boljšimi algoritmi in podporo umetne inteligence vas v marsičem pozna bolje kot vaši bližnji in celo vi sami. Zato je že pred leti prišlo do primera, ko so starši tako zvedeli, za zamolčano nosečnost najstniške hčere – iz njenih poizvedb in nakupovalnih vzorcev so ji oglaševalci sestavili targetirano ponudbo, katera je prišla v roke staršev. Big data, big business. Za vas pa le velika agitacija, manj kvalitetno, bolj obremenjeno življenje in tanjša denarnica (targetirani oglasi so zagotovo bolj učinkoviti).

Rešitev? Enostavna; predstavljaj si svojega mobilca kot stacionarca in začni oprazovati kako se začne življenje in počutje obračati na bolje. Manj boste tudi obremenjeni s tem kako drugi percipirajo vaše življenje – ker ne boste mogli stalno zajemati in objavljati fotk na fejsu. Ker boste dejansko uživali na koncertu, ne pa ga tako kot večina, le opazovala skozi ekran aparature, ki je zaradi tovrstnih nesmiselnih praks le vaš rabelj (zakaj bi sploh imeli ta vmesnik? Zato, da drugi vedo da uživate, ni dovolj, da se sami tega zavedate, s tem pa hkrati jasno uživate manj). Razvoj tehnologije naj bi osvobajal, lajšal življenje. In medtem, ko sodobni telefoni velikokrat ga (dejansko gre za žepni zelo vsestranski računalnik, multipraktik), pa je v večini primerov le tako kot sem napisal zgoraj. Zakaj? Ker tehnologije ne uporabljamo, ampak zlorabljamo. Ker dopustimo, da nas “navleče”, se pustimo prepričati, da brez tega ne gre in posledično postanemo živčni zombiji, kateri se začnejo precej hitro dolgočasiti, po vsakem par minutnem (včasih že parsekundnem) izostanku notifikacije. Mentalna odvisnost, ki v skrajnosti ni kaj dosti drugačna od odvisnosti od trdih drog. Zato toliko ljudi hodi na digitalne detox-e. In spet služi le kapital. Živimo v sistemu, v katerem kapital nikakor in nikoli ne more izgubiti. Poskusite se še sami približati temu.

V tem primeru res velja citat:“be the change you want to see in the world”. Ker se dejansko ne moreš pritoževati o tem, da so vsi neprestano na telefonih, da ti v družbi občasno ne preostane drugega od buljenja v ekran. Neumnost! Si del problema. Lahko pa postaneš del rešitve. S svojo breztelefonskostjo pač drugim ne moreš dati povoda za odklop, oziroma tega v večini primerov vsaj ne morejo početi čisto brezskrbno, brez kančka slabe vesti - pa morda ne toliko zaradi tebe, kot zaradi tega, da jih s svojo držo nemo opozarjaš, da so to kar so; zombiji. In hlapci.