Tuesday, 24 September 2019

Maksimalna plača


Vedno je govor samo o minimalni. Zakaj torej ne bi bilo – več, ker nekaj malega že je – o maksimalni. Neoliberalcem gresta tako in tako obe na živce, tako kot kakršno koli brzdanje njihove izprijene požrešnosti. Kaj bi torej maksimalna plača spremenila? Odvzela bi motivacijo za eko kriminal, ki se izvaja v imenu maksimiranja dobička. Prav tako za totalno izkoriščanje. Če bi se sistemsko uvedlo razmerje med najvišjo in najnižjo plačo – kot je to predlagal že Aristotel, ki je širil prepričanje o tem, da prejemnik najvišje plače ne bi smel dobiti več od petkratnika prejemnika najnižje – bi bila motivacija kar naenkrat obratna; lastniki, direktorji itd, bi povišali minimalce zato, da bi sami lahko prejemali več. Win/win situacija, ki smo jo uživali v SFRJ, razmerje je sicer bilo 1:7 (nekje celo 1:3), vsekakor veliko bolje od trenutnega 1:∞.

Alternative obstajajo še v obliki 100% davka nad določeno zgornjo mejo zaslužka, na primer 10.000€. Sam bi uvedel še 100% davek nad določeno mejo skupne vrednosti premoženja in motivacija za kopičenje bogastva na račun 99% prebivalstva bi bila izničena. Zamenjala bi jo poslovni, prebojni uspeh in moralno zadoščenje, ob zavedanju, da si preusmeril presežni del svojega kapitala v državni proračun, ki bi z njim financiral vse od odlično delujočega JPP (menjava osebnih vozil, ki kurijo fosilna goriva, za električna, so v večji meri še ena zvijača, ukana pogoltne neoliberalistične pošasti), ki bi bil del zeleno usmerjenih politik, do sociale (uvedba UTD, zaradi katerih ne bi bilo potrebe po zapletenih, birokratsko absurdnih sistemih dodeljevanja socialk, otroških dodatkov, subvencij za vrtce in malice itd, človeka vrednih pokojnih, dolgotrajne oskrbe itd), do odličnega zdravstvenega sistema (in subvencioniranja tako sekundarnega, kot terciarnega deficitarnega šolanja in specializacij, npr. zdravstvenih tehnikov, družinskih zdravnikov itd).

Seveda pri večini tovrstna motivacija ne bi delovala, ker gre v večini primerov za funkcionalne psihopate in ego manijake. Ampak vsi ti bi se lahko namesto s plačilnimi listami od zdaj naprej kurčili z izkazi FURSa, na katerih bi bilo zabeležno koliko so jim porezali v preteklem mesecu. Bi se tako videlo “ko je jači”, namesto tako kot zdaj, ko se to meri v metrih jaht, tisočih kvadratnih metrih v obliki vil in počitniških domov, številu prestižnih avtomobilov, helikopterjih in celo zasebnih avionih – vsak tak primer se seveda prevaja v ogljični odtis enakovreden povprečnemu srednje velikemu mestu.

Na koncu bi se nemara še potrošniška alieniranost družbe zmanjšala – zaradi večje socialne izenačenosti – s tem bi bilo manj prilik za tovrstno patologijo in predvsem veliko manj slabih zgledov, če bi to bila sistemska sprememba na globalni ravni, bi namreč tudi Hollywood ostal brez materiala, ki ga potrebuje za prodajo sanj.