Vedno je govor samo o
minimalni. Zakaj torej ne bi bilo – več, ker nekaj malega že je –
o maksimalni. Neoliberalcem gresta tako in tako obe na živce, tako
kot kakršno koli brzdanje njihove izprijene požrešnosti. Kaj bi
torej maksimalna plača spremenila? Odvzela bi motivacijo za eko
kriminal, ki se izvaja v imenu maksimiranja dobička. Prav tako za
totalno izkoriščanje. Če bi se sistemsko uvedlo razmerje med
najvišjo in najnižjo plačo – kot je to predlagal že Aristotel,
ki je širil prepričanje o tem, da prejemnik najvišje plače ne bi
smel dobiti več od petkratnika prejemnika najnižje – bi bila
motivacija kar naenkrat obratna; lastniki, direktorji itd, bi
povišali minimalce zato, da bi sami lahko prejemali več. Win/win
situacija, ki smo jo uživali v SFRJ, razmerje je sicer bilo 1:7
(nekje celo 1:3), vsekakor veliko bolje od trenutnega 1:∞.
Alternative
obstajajo še v obliki 100% davka nad določeno zgornjo mejo
zaslužka, na primer 10.000€. Sam bi uvedel še 100% davek nad
določeno mejo skupne vrednosti premoženja in motivacija za
kopičenje bogastva na račun 99% prebivalstva bi bila izničena.
Zamenjala bi jo poslovni, prebojni uspeh in moralno zadoščenje, ob
zavedanju, da si preusmeril presežni del svojega kapitala v državni
proračun, ki bi z njim financiral vse od odlično delujočega JPP
(menjava osebnih vozil, ki kurijo fosilna goriva, za električna, so
v večji meri še ena zvijača, ukana pogoltne neoliberalistične
pošasti), ki bi bil del zeleno usmerjenih politik, do sociale
(uvedba UTD, zaradi katerih ne bi bilo potrebe po zapletenih,
birokratsko absurdnih sistemih dodeljevanja socialk, otroških
dodatkov, subvencij za vrtce in malice itd, človeka vrednih
pokojnih, dolgotrajne oskrbe itd), do odličnega zdravstvenega
sistema (in subvencioniranja tako sekundarnega, kot terciarnega
deficitarnega šolanja in specializacij, npr. zdravstvenih tehnikov,
družinskih zdravnikov itd).
Seveda
pri večini tovrstna motivacija ne bi delovala, ker gre v večini
primerov za funkcionalne psihopate in ego manijake. Ampak vsi ti bi
se lahko namesto s plačilnimi listami od zdaj naprej kurčili z
izkazi FURSa, na katerih bi bilo zabeležno koliko so jim porezali v
preteklem mesecu. Bi se tako videlo “ko je jači”, namesto tako
kot zdaj, ko se to meri v metrih jaht, tisočih kvadratnih metrih v
obliki vil in počitniških domov, številu prestižnih avtomobilov,
helikopterjih in celo zasebnih avionih – vsak tak primer se seveda
prevaja v ogljični odtis enakovreden povprečnemu srednje velikemu
mestu.
Na
koncu bi se nemara še potrošniška alieniranost družbe zmanjšala
– zaradi večje socialne izenačenosti – s tem bi bilo manj
prilik za tovrstno patologijo in predvsem veliko manj slabih zgledov,
če bi to bila sistemska sprememba na globalni ravni, bi namreč tudi
Hollywood ostal brez materiala, ki ga potrebuje za prodajo sanj.