Konkretno govorim o zakonu o minimalni plači, ki stopi v veljavo z novim letom. In navodili, ki jih je podjetjem razposlala GZS – to ogabno leglo neoliberalizma, ki je tokrat preseglo celo samo sebe. Sonja Šmuc se namreč ponosno trka po svojih uvelih prsih in kar sije od zadovoljstva, ker ji je uspelo zaobiti še en zakon in svojim pajdašem zagotoviti, da bodo socialno najbolj ogrožene še naprej obirali do kosti. Iznašli so namreč formulo s katero bi socialno najšibkejšim, ljudem s samega roba družbe odvzela vse, kar bi jim nov zakon prinesel – izvzetje dodatkov iz osnove pri obračunu plače (to novem bi se na 700€ osnove dodajali dodatki, v nasprotju s trenutnim stanjem, ko se lahko vštejejo v osnovo 667€).
Po sprejetju zakona, o povišanju minimalne plače in izvzetju vseh dodatkov iz nje, sem bil mnenja, da je to izjemen uspeh za vse izkoriščene delavce, predvsem tiste katerim pripada cel kup dodatkov, sploh za delo z nevarnimi snovmi (kjer si za mizerno plačo uničujejo zdravje), v nevarnih razmerah itd. Predvsem pa, da je končno zajeten del prebivalstva v borbi proti kapitalu dobil vsaj eno bitko. Da bi s tem za začetek zajezili, nato pa ustavili vulgarno plenjenje, ki smo mu priča že vse od osamosvojitve, z nastopom recesije pa je enostavno preseglo vse meje. In da bi se ultimativno končno vzpostavil vsaj približek egalitarne družbe.
Ampak zdaj je postalo očitno, da je zakon slabo spisan, poln lukenj in ga bo zategadelj kapital brez problema nekaznovano obšel. Se pravi na žalost ni bilo narejenega čisto nič – vsaj v primerih, ko bodo podjetja s svojim pohlepnimi rokami hlastno pograbila s strani GZS ponujeno, njim na kožo pisano kreativno rešitev “problema”. Zakaj se GZS ne kaznuje zaradi ščuvanja k izkoriščanju delavcev in to celo najranljivejšega dela njih, tistih z rock bottom plačami (kot je na primer Šiško obtožen ščuvanja k rušenju ustavne ureditve in varnosti v državi)? Ni mi jasno kako so pisci zakona, ki se zavedajo vse izprijenosti, pretkanosti in neskončne iznajdljivosti, hkrati pa nemoralnosti lastnikov kapitala in njihovih organizacij (GZS), niso tega pokazali z vodotesnostjo zakona samega? Očitno je bila vse skupaj le dimna bombica, šov za rajo in so od začetka delovali v spregi s kapitalom – et tu, Levica?
Na koga torej lahko zaposleni, ki se nahajajo na dohodkovnem dnu sploh še računajo? Na politike, tudi na vsaj (do zdaj) malo upanja dajajočo Levico očitno ne – vsaj ne s kakršnokoli zanesljivostjo, njihovi zakoni so očitno hit&miss. Torej očitno le na manj pohlepne, oziroma tiste zelo redke moralne lastnike, ki bodo GZS-jino formo ignorirali - samo ti tako in tako že do zdaj niso izkoriščali možnost vključevanja dodatkov v osnovo in s tem v primeru bolniškega staleža zaposlenim pustiti na računu znesek v višini socialne pomoči. Ta zakon je torej kot luč na koncu predora po Žižkovo; kmalu po tem ko te oplazi žarek upanja, torej nakazovanje svetle, pozitivne prihodnosti, ugotoviš da je to le prihajajoči vlak.
Po vseh teh dogodkih, preigravanjih in izigravanjih je postalo še bolj jasno – kot je bilo že do zdaj –, da je profit, oziroma stremljenje podjetij za njim, le evfemizem za krajo.
