Namreč v demokraciji naj bi se slišal vsak glas. Samo kateri so vredni tega, da bi bili slišani? Kateri imajo dovolj teže? In kaj mnenjem daje težo? Vsekakor dobra informiranost, znanje in mentalna kapaciteta za reševanje težav, iskanje rešitev, usklajevanje itd. Kolikšen delež prebivalstva ustreza tem merilom se ve. George Carlin je to odlično zajel z izjavo:”Think about how stupid the average person is, and then realize that half of 'em are stupider than that.”.
Kaj so torej alernative? Morda politična ureditev po vzoru Platonove republike? Torej da bi državo vodili filozofski kralji/kralji filozofi. Bodisi tako da filozofi postanejo kralji ali kralji filozofi. Zakaj? Ker samo filozofi lahko delujejejo za skupno dobro, ne za lastno korist, ker le oni premorejo modrost in so moralno in intelektualno primerni za vodenje države. Sebični voditelji niso močni voditelji. Nadalje je šel še dlje, razdelal je načrt vzgoje bodočih voditeljev. Peščica izbrancev, bi bila izpostavljena najboljši možni izobrazbi, poročali se ne bi in ne imeli družine, oziroma bi ta živela ločeno od njih, da ne bi predstavljala distrakcije in bi se tako lahko 100% osredotočali na svoje delo. Ampak to bi praktično vsem smrdelo po elitizmu, nad katerim se že tako, v zdajšnjem sistemu pritožujejo. In z razlogom, v teoriji se bere zanmivo, na trenutke celo pomisliš, da je to najboljša možna rešitev. Po drugi strani, pa bi bile najvišje funkcije nedosegljive za vse razen že v ranih letih skrbno selekcioniranih izbrancev. Ostale, znane alternative zajemajo še totalitarizem oziroma dikaturo, anarhijo itd. Za slednjo bi se lahko reklo, da ponuja totalno svobodo in da tako vsaj ne kontrolirajo vse skupaj strici iz ozadja, je pa jasno, da se o kakršnikoli varnosti (tudi zdravstveni, socialni itd) lahko le sanja.
Za revolucijo vsekakor še ni primeren čas, ker je več kot očitno, da ne vemo, kaj bi zamenjalo obstoječi sistem. Torej zaenkrat razen pristriževanja kril poblaznelemu, planet uničujočemu neoliberalnem kapitalizmu, ki grebe dobičke na račun izkoriščnja in preobremenjevanja delavcev lahko naredili. Kar se tiče same politične ureditve vidim vsaj eno prednost v predsedniškem sistemu. Voditelj si namreč lahko sam izbere ekipo, ne tako kot v parlamentarnem, ko je prisiljen ministre sprejemati iz strankarskih kvot. Torej nad kadrovanjem izven svoje stranke (in to je zdaj v koaliciji kar petih strank še toliko bolj očitno) nima nobenega vpliva. Lahko sicer potrjuje ali zavrača kandidate, ampak to se v praksi ne dogaja, ker se bojijo politične krize in raje krpajo kadrovsko sestavo, kot da bi riskirali s celostnim, preudarnim, smiselnim in predvsem strokovnim pristopom.
Da je narod preneumen za demokracijo, za informirano, razumsko, argumentirano glasovanje na volitvah je torej jasno. Če še vedno nisi prepričan, si poglej odgovore na novinarska vprašanja, o razlogih za odhod na volišče in zakaj podpirajo neko stranko/kandidata. V 90% primerov lahko samo z začudenjem, nejevero, kdaj celo z gnusom, odkimavaš. Raja (beseda ni izbrana iz prezira ali nespoštovanja, ampak ker dejansko obstaja izraz satisfying the mob) še vedno pada na prastare ukane in manipulacije, kot so deli in vladaj, plane na dimne bombe in se zmede v igri zrcal. Tako da niti ni čudno, da se ne najde peščica, ki bi lahko razvila vsaj teoretični politični model, ki bi lahko zamenjal trenutno kvazi demokracijo (pomisli na to da EU vodijo neizvoljeni, s kapitalom močno povezani birokrati itd). Rešitve torej še ni na obzorju, lahko pa o njej razmišljamo in jo iščemo. Že to je nekaj, tovrstni miselni procesi so za marsikoga zabavni ali jim predstavljajo celo izziv, hkrati me pa spomnijo na izrek, da ni pomemben cilj, ampak pot. Mislim sicer da oboje, ampak treba je uživati tudi na poti.
No comments:
Post a Comment