Med čekiranjem seznama del John Stuart Mill-a na goodreads.com mi je v oči padla sledeča misel “I have learned to seek my happiness by limiting my desires, rather than in attempting to satisfy them”. Ki me je seveda spomnila na enega mojih ljubših citatov Epikteta, ki dejansko vsebuje isto sporočilo “Wealth consists not in having great possessions, but in having few wants.”. Kako neizmerno tuje v dobi poblaznelega potrošništva. Za wake up call, pljusk ledene vode v naše potrošniško zombijevske face se moramo vrniti vsaj v 19. stoletje, dasiravno je bolje, če potegnemo kar do Epikteta v prvo, ki je izrekel izvorno misel. Razen če je ni seveda še kdo pred njim. Neverjetno kaj vse nam je dala filozofija. In kaj vse odvzela človeška požrešnost, pohlep, nikoli zadovoljena želja po imeti (še) več. Dejansko ne moremo govoriti o napredku, kar se tiče povezave sreče s količino stvari, ki si jih lastimo, le po nepotrebnem si kompliciramo življenje. Že od rojstva se nam pere možgane dnevno, da moramo dosegati vedno več, dvigujemo si letvico, tekmujemo s sosedi, sošolci, sodelavci, v veliki večini primerov z ljudmi, ki nam ne pomenijo nič. Velikokrat nam gredo celo na živce. In ne, ni to samo slovenski pojav, v angleško govorečem svetu ta pojav imenujejo keeping up with the Joneses.
In sploh ne gre samo za lastnino, podaljšano je tudi na doživetja. Se je kdo zamislil zakaj se tako zelo kritizira rutino? Jasno, mora se neprestano dogajati, kar pomeni, da moraš potovati, fotkati, objaviti na socialnih omrežjih, nato ponoviš s hrano, dnevnimi izleti itd. Skratka vse samo, da se ne bi ljudje slučajno zadovoljili z branjem knjige (po možnosti iz knjižnice, kar pomeni, da en izvod prebere tisoče ljudi) v parku, sprehajanjem v naravi ali vrtnarjenjem (spet se izloči iz verige cel kup členov). Ironično pa psihološke študije dokazujejo, da dnevne rutine, ko je človek na avtopilotu, delujejo pomirjujoče, ker nam prihranijo nepotrebno naprezanje, trošenje mentalne energije (zaradi nešteto opcij pri praktično vsaki izbiri), ki jo ponavadi pokurimo ob vedno zahtevnejših, kompleksnejših in daljših delovnikih. Tako kot sem že omenil v enem prejšnjih zapisov, cel kup genialnih ljudi, si je ravno iz tega razloga zamislil uporabo “uniforme”, torej uporabo enakih cunj za vsak dan (Einstein, Jobs, Zuckerberg itd). Rutina torej ima svoj namen. Le kapitalizmu smrdi. Nujno potrebuje ovce, ki vsaj sezonsko, če ne že mesečno menjavajo garderobo. In vse ostalo.
Želi si manj, torej postavljaj si letvico nižje in srečnejši boš. Življenje bo enostavnejše. Ostalo ti bo več časa. Ne boš več pod pritiskom glede povišanja zaslužka, da bi si lahko kupil vse kar misliš da potrebuješ, da bi bil srečen. Kar naenkrat bo jurček, ki ga dobiš vreden 1.200€, 1.300€ ali celo več. Res je tako enostavno. Da ne omenjam vseh blagodejnih učinkov za okolje, ki jih bo tvoj spremenjen življenski slog prinesel.
In še preden sem naletel na Stuartov citat, mi je na FB pred oči skočila fotografija nastajajočega novega, že petstošestnajstega nakupovalnega centra v Ljubljani (in to je bil pravzaprav povod za ta zapis). Komentiral sem takole:”Očitno nam ni dovolj, da smo prvi v Evropi po nakupovalni površini/prebivalca. Hočemo biti prvi na svetu! V času, ko spletno nakupovanje skokovito raste. Ti nakupovalni centri bodo v roku 10 let opustošene stavbe nekega totalno zblojenega obdobja ali pa spremenjene v muzej človeške norosti in neoliberalistično-potrošniških orgij.”
Za konec še Epikurjevo mnenja o tem, da je edino dobro užitek. Naučeni smo seveda, da je to močno odvisno od materialnih pogojev našega življenja. Nikakor! Epikur je namreč filozof, ne kapitalist. S tem je mislil le, da nam največji možni užitek daje odsotnost bolečine, tako fizične kot psihične. Prepričan je, da enostavni, dosegljivi užitki prinašajo prav toliko užitka kot eksotični in ekstravagantni. Odvisnost do slednjih povzroča anksioznost, ob sredstva, ki jih potrebuješ, da si jih lahko privoščiš, pa si lahko čez noč.
No comments:
Post a Comment