Tako globalno, kot
družba, kot na osebni ravni. V čem je smisel teh želja, stremljenj
in na koncu udejstvovanja, če pa nas tako in tako na koncu ujame
višja cena izdelkov in predvsem storitev. Ne ravno vseh, zagotovo pa
vsaj tistih 60% prebivalstva, ki živi s podpovprečno plačo. In
večji del preostalih 40%. Očitno neoliberalistična fikcija, sanje,
ki jih prodajajo še vedno delujejo kot odlični motivator, dasiravno
je seveda le slepilo. Le zelo efektivno orodje vseh tistih, govorimo
seveda o par procentih, predvsem pa promilih, ki na koncu dejansko in
v veliki meri profitirajo. Ampak kaj je sploh namen vsega tega
grabljenja, neskončnega akumuliranja bogastva, ki ga nikoli ne bodo
morali potrošiti? To je vprašanje, ki si ga zastavljam že dolgo,
ampak zgleda da nanj lahko odgovoriš le, če si del te elite. Očitno
imajo vrednote, ki so jim bile privzgojene, s pomočjo katerih v
svojem početju vidijo smisel, nek višji pomen, morda celo misijo.
Ampak kaj vse to
pehanje za višjim prihodkom ljudem prinaša? Tistim ki uspejo,
življenje v luksuzu. In stres, ki ga ta požrtvovalnost in odrekanje
prostemu času, hobijem, druženju in sproščanju prinaša
(loserjem, torej tistim, ki so poraženci v tej tekmi, seveda le
slednje). Torej pustimo prvo skupino ob strani, navadni ljudje
njihovega početja ne zmoremo razumeti, nikoli ga ne bomo. Zakaj to
počne druga? Zakaj večina celo življenje crkuje za zagotavljanje
življenskega sloga, statusa, ki si ga v resnici ne more privoščiti.
S tem mislim na kupovanje dražjih avtomobilov, kot bi jih dopuščal
razum, prebivanje v večjih hišah in stanovanjih, kot jih ne samo
potrebujejo, ampak tudi lahko vzdržujejo, ogrevajo in hladijo. In
pospravljajo. Najbrž večina niti ne pomisli, koliko nepotrebnega
časa dobesedno zapravijo za to (in denarja za dodatno količino
čistil, višje položnice za elektriko in nabavo zmogljivejših
sesalcev itd), časa ki bi lahko porabili za veliko bolj produktivne
ali pa užitka polne dejavnosti ali pa nemara le zabušavanja (dolce
far niente, o tem bi se dalo napisati ločen post). Vse to v
življenje vnaša dodatne in nepotrebne količine stresa. Mar ne bi
bilo enostavneje zmanjšati porabo in s tem hkrati zmanjšati našo
potrebo po višjem zaslužku, ki ga potrebujemo za vzdrževanje
celega kupa stvari, ki jih ne potrebujemo, dodatnih stroškov, ki so
absolutno nepotrebni? To ne bi bila win/win situacija. Ampak
win/win/win. Manj stresa zaradi preobremenitev v službi, kjer bi
preživeli tudi manj časa, manj obsesiranja glede denarja, več
prostega časa, za sproščanje, samoizpolnjevanje in polnjenje
baterij (namesto da trošimo rezerve in izgorimo, ko potrošimo še
te) in posledično boljše počutje, življenje in zdravje. Bodimo
torej bolj mediteranski. Delajmo manj. Uživajmo več. Privoščimo
si siesto.
Ampak to bi bil
razumski pogled na življenje, razumski pristop. Kapitalizem noče,
da bi bili razumski. Hoče, da še naprej kupujemo čustveno, ne
razumsko. Ne samo oblačila, ki jih marsikdo kupuje ne po potrebah,
ne sezonsko, ampak na par tednov, ker zdaj modna industrija ne izda
več 2 kolekciji letno (pomlad/zima, jesen/poletje), ampak jih
izpljune v povprečju kar 14. Posledice tega so videne v tem videu.
Najpametnejši in najsposobnejši ljudje velikorat nosijo vsak dan
enake kose oblačil, kot neko osebno uniformo. Pomislite na
Einsteinovo sivo obleko, Jobsove 501ke in črn puli ali Zuckerbergove
sive majice. Vsak dan isto, ena stvar manj za katero izgubljaš čas
in mentalno energijo. Enako velja za prej omenjene predrage
avtomobile in idiotsko tekmo do finančnega opustošenja s sosedi, ki
ti gredo itak na kurac. In trpanje celotne dvogeneracijske družine v
eno samo nadstropje dvonadstropne hiše (kar prinaša nepotrebna
trenja in prepire), ker ni sredstev za ogrevanje več kot 30%
stanovanjske površine.
Če se na hitro vrnem k
zmagovalcem neoliberalizma, jasno v finančnem pogledu, pa vidimo, da
nimajo niti najmanjše možnosti za dosego prej omenjenega
win/win/win stanja. Niti teoretično to ne gre skozi. In sem
prepričan, da tudi v praksi nihče zares ne pozna nikogar, ki bi mu
to uspevalo na dolgi rok. Enostavno te to neprestano obsesiranje kako
še bolj stisniti in izkoristiti delavce, nadmudriti poslovne
partnerje in na koncu še državo in če se ločuješ, še ženo, da
ti ne pobere polovice premoženja (sploh v primeru, da je kot je to
tipično za Ameriko le osamljena gospodinja, soccer mom itd, bi še
bolj trpel njegov megalomanski ego). Ne gre, neprestani napori kako
dati od sebe čim manj in povsod nagrebsti čim več, na koncu telo
preveč obdavčijo. Tukaj ni davčnih olajšav, kot obstajajo pri
obdavčitvi kapitala, prihrankov pri kreativnem računovodstvu.
Zapis je morda preveč
enostranski, osredotoča se na tiste, ki nimajo eksistencialnih
težav, le tažave s svojim neluksuznim življenjem, katerega, kot
jih kapitalistično-potrošniška mašinerija, ki nikoli ne počiva,
prepričuje, da ga nujno potrebujejo. Jim pravzaprav pripada, le
vzeti si ga morejo. Razumem vse, ki so na socialnem, dohodkovnem dnu,
ki opravljajo najtežje poklice, da stremijo po napredovanju.
Praktično ni gradbenega, proizvodnega itd delavca, ki ne bi bil pri
50h že močno iztrošen, celo na pol invalid. Ne samo fizično, tudi
psihično, zaradi stalnih ekistencialnih pristiskov in problemov, ki
jih prinašajo. Te se da razumeti. Hočejo le doseči lahkotnost
povprečnosti. Da na isti način sami sebe obremenjujejo vsi s 5,
10 ali 100 kratnikom povprečnem plače, pa nikakor ne (da je vsak
dosežen mejnik takoj prenizek, da nikoli ni dovolj). In vem, da
nikoli niti ne bom. Kar ni nič slabega, ker me tovrsten življenski
slog in vse žrtve, ki jih s seboj prinese, niti najmanj ne zanima.
Tovrstno stremljenje po več, višjem, da je meja le nebo razumem in
podpiram le na ne-ekonomskih področjih (ki jih danes v pravem pomenu
besede žal ni več). Na primer v znanosti in umetnosti. Področjih,
ki prinesejo neizmerno dodatno vrednost celotnemu človeštvu, ki
olajšujejo, izboljšujejo, plemenitijo ali celo rešujejejo
življenja. Vsi ti ljudje, v glavnem uživajo v tem procesu, torej ob
svojem delu, v tem vztrajajo zato ker jih to izpolnjuje in definira,
torej bogati na vse načine, razen finančnih (miljonarskih, kaj šele
miljarderskih znanstvenikov ni). Področja, ki prinašajo napredek,
ravnovesje in harmonijo, ki združujejo, namesto da bi razdirali,
razčlovečili in individualizirali.
No comments:
Post a Comment