Odrast (degrowth)

S svojimi zapisi se že od začetka vrtim okoli te teme – z zelo sorodnimi tematikami, kot so anti-kapitalizem, anti-globalizem, anti-potrošništvo, minimalizem, vzdržnost, ekologija, krajšanje delovnega časa itd v povezavi z vsemi pozitivnimi posledicami, ki bi jih te spremembe prinesle – dokončno pa me je k pisaju o odrasti spodbudil govor Mateja Feguša, direktorja Donarja, v okviru predavanju o krajšanju delovnega časa, ki je, sodeč po objavah v medijih, kot prvi podjetnik v Sloveniji uvedel 6 urni delavnik (in hkrati plačuje zaposlenim prispevke za polni, 8 urni delavnik). O krajšanju delovnega časa se je sicer že dalo prebrati peščico člankov, tako da to niti ni bilo nič novega zame, vsekakor pa ne presenetljivega, tako je bilo pač naslovljeno predavanje. Presenetile pa so me druge poteze tega, očitno zelo drugačnega, vizionarskega, najpomembneje pa, subverzivnega podjetnika. Namreč, razmerje plač v njihovem podjetju je 1:1,5. Ne 1:7, razmerje po katerem se 95% ljudem kolca še iz časov egalitarne Jugoslavije. Ali v določenih primerih celo 1:3. Ne, 1:1,5, v času totalno podivjanega neoliberalnega kapitalizma, ki je dosegel najvišjo plenilsko fazo. To je, v tem času in prostoru, zares radikalna podjetniška politika. Poleg tega celoten dobiček razdeli med zaposlene. Torej,udeleženi so vsi, ne samo on kot lastnik produkcijskih sredstev. In to še ni vse, o konceptu odrasti ne pridiga.Vanj usmerja svoje podjetje. Letni promet je padel iz 5 na 1 miljon. Vendar je zaradi pravične porazdelitve finančnih sredstev teh za vse dovolj, hkrati pa so manj utrujeni oziroma bolj spočiti, imajo več prostega časa in energije. So bolj srečni in izpolnjeni. Bolje se koncepta odrasti v teh časih in našem okolju ne da orisati.

Če se premaknem od tega praktičnega primera k teoriji (povzeto prosto po Wikipedii), se lahko govori o družbenem, ekonomskem in političnem gibanju, ki bazira na ekološki ekonomiji, anti-potrošništvu in proti-kapitalističnih idejah. Hkrati naj bi bila tudi esencialna ekonomska strategija, ki odgovarja na dilemo limita rasti. Odrastni misleci in aktivisti zagovarjajo zmanjšanje proizvodnje in potrošnje – krčenje gospodarstev – z argumentom, da prevelika potrošnja (overconsumption) pozroča onesnaževanje okolja in povečuje socialne razlike. Ključno konceptu je, da zmanjšanje potrošnje ne zahteva samožrtvovanja in zmanjšanja blagostanja. “Odrastniki” želijo maksimizirati srečo z nepotrošniškimi sredstvi – delitvijo dela, manjšo potrošnjo, s hkratnim povečanjem posvečevanja prostega časa umetnosti, glasbi, družini, naravi, kulturi in skupnosti.

Sam vidim najvišji problem – kar se tiče načina podajanja informacij s strani medijev, vlade, Hollywooda, socialnih omrežij in ostalih pralnic možganov – v tem, da je eno, edino in glavno merilo BDP. Enostavno moramo, nujno je potrebno transcendentirati miselnost pogoltnosti in akumulacije, ki nam jo prodajajo, kot edinega garanta naše sreče in obstanka. Zavrniti moramo kolonizacijo naše domišljije, nehati kupovati sanje, ki nam jih prodajajo (metaforično in dobesedno). Ne bom se spet poglabljal v ekološki aspekt in nujnost zmanjšanje proizvodnje, snovnega pretoka in s tem onesnaževanja, zaradi česar smo že presegli nosilnost Zemlje in bi z enakim načinom življenja, razmoževanja tako nas samih, kot naših potreb in konsumpcije do leta 2050 let potrebovali kar 6-7. Ne, poudaril bi nujnost radikalnih sprememb, upiranja manipulacijam v slogu zelene ekonomije, ki v osnovi zagovarja enako stopnjo rasti (torej čim večjo, z vsakokratnim zaganjanjem panike, ko BDP Kitajske doseže “le” 6,6% ali pa ko naš pade po 4% in smo v “velikih težavah” zaradi ohlajanje konjunkture, medtem ko imamo seveda še vedno 3. najvišjo rast v EU), zapakirano v zeleno, okolju prijazno obliko. Ker kaj to pomeni? Da se ne bo spremenilo nič, razen da bomo še vedno 2 krat dnevno stali v konicah, zjutraj sicer z recikliranim namesto običajnim lončkom kave, ki bo zaradi enake stopnje preobremenjenosti oziroma celo izgorelosti nujna. Avto bo tudi seveda električen (ker pa bo baterije napajal TEŠ 6, bo onesnaževal bolj od praktično vsakega bencinarja). Kaj bi bilo torej po tem scenariju drugače? Absolutno nič! Še vedno bi preutrujeni životarili v degradiranem okolju in družbi.

Kaj bi torej moral biti naš cilj? Odzavestiti vso instantnost, na primer hitro modo. Prekiniti škodljiv model kupi-uporabi-(čim prej)zavrzi. Začeti kupovati obleke v second hand trgovinah, nositi pokvarjene aparate v popravljalnice, namesto avtomatske brez-sekunde-razmisleka zamenjave. Kupovati stvari, ki jih potrebujemo, ne hočemo, kupovati manj in kvalitetneje in v primeru hrane lokalno. Ne več kot ovce menjavati telefone, ko poteče vezava (dvojna zaslepljenost in zasužnjenost). In seveda, najpomembneje in “on topic” kopirati model poslovanja in delitve dobička, kot je v prej omenjenem primeru podjetja Donar. Vse ostalo bo sledilo; veliko manj obremenjevanja okolja, nas samih, tako kot vseh ostalih živalskih vrst, s katerimi si iz dneva v dan manj uspešno delimo življenski prostor. Višja kvaliteta bivanja in življenja. Več sreče in izpolnjenosti. Manj preobremenjenosti, zmožnost fokusiranja na stvari, ki so res bistvene, ne na katere samo mislimo, da so. In na koncu, najpomembnejše, več svobode, manj od pritiskov kapitala zlomljenih ljudi.

Kako človeku odvzeti svobodo?

Seznam načinov, pristopov in orodij je dolg. Prvi je ta, o katerem sem največ pisal do zdaj. Ne skrbite, pridejo še drugačni pogledi. Vsaj upam. Torej prvi je, da se človeka pahne v neoliberalno matrico izkoriščanja in zasužnjevanja z dolgom. Ko tvoj miselni doseg ne presega, kako poleg plačila računov odplačati še naslednji obrok stanovanjskega kredita in (idealno) še lizinga za avto, enostavno ne moreš razmišljati o širši sliki. Vidiš samo kar je tik pred teboj. Vse ostalo je nebulozno (da, megleno).

Drugi in največkrat sočasni ukrep je človeka utišati – mu nadeti nagobčnik – s tem, da se ga prepriča, da je politična korektnost edina norma komuniciranja. K temu dodaš še tolerantnost do celega seznama podzvrsti populacije. Predvsem zato, da se narod polarizira, da vsak laja – in tukaj je najbolj absurdno, da s to formulo pripraviš tiste, ki se štejejo za tolerantne, da postanejo v svojem izražanju in dejanjih prav tako netolerantni, kot tisti, torej netolerantneži, ki jih napadajo. Cilj dosežen, razdeljeno ljudstvo, torej nemočnost uvidenja realne slike, ki je predpogoj za kakršnokoli skupinsko akcijo proti umetno ustvarjenem stanju, ki jasno koristi le eliti. Da, tistemu procentu, ki na naš račun udobno prebiva “ko bubreg u loju”.

Kar me pripelje do naslednje točke; ultrafragmentacije in ultraindividualizma. Zaradi slednjega vsak vidi in razmišlja le o sebi (ker se mu to prodaja vsak dan, predvsem odkar je Thatcherjeva izrekla, da družbe ni več, obstajajo le še posamezniki, ki sledijo svojim lastnim interesom), zaradi prvega pa ne vidi gozda zaradi dreves – večina ima ozko usmerjene interese, še bolj zaradi tega, ker pusti usmerjati pogled svojemu najljubšem viru novic, izbere si tabor in se ga drži kot klop, pijanec plota itd, v tem je popolnoma neomajen; divide et impera (še vedno) deluje perfektno. Vse to mu – dejansko pa s tem najbolj koristi seveda eliti – omogoča tehnologija s personaliziranimi algoritmi, predvsem na socialnih omrežjih, seveda pa vam “z branjem misli” pomagajo tudi pri nakupih, ko vam predlagajo ravno tisto kar mislite da potrebujete; torej kapitalizem še uspešneje ustvarja potrebe in vas zadolžuje, zasužnjuje, spreminja v pohlevno, vodljivo ovčico. Ne samo kapitalizem, tudi voditelji so vedno raje imeli hedoniste, torej tiste, ki stremijo za instantno, površinsko gratifikacijo, kot pa askete, esencialiste; enostavno jih je veliko lažje manipulirati (občutek lažne svobode, svobode izbire, v resnici si pa vedno bolj zadolžen, prazen, nezmožen razmišljanja in delovanja, torej zelo vodljiv).

Ljudje se vedno bolj ukvarjajo z zasebno in vedno manj z javno sfero – če seveda odmislimo spremljanje in komentiranje reality showov, ko se vživljajo v življenja neznanih in kvazi znanih ljudi, tekmovanja tretjerazrednih glasbenikov kot je Ema in Evrovizija, športnih dogodkov (spet neka kvazi identifikacija in postavljanje v nek tabor, navijaštvo), spremljajo “škandale” v tračarskih revijah – torej drugi del slovite, spet starorimske strategije, kruha in iger. Ko pa se ukvarjajo z javnim, je pa na žalost to delovanje prepogosto škodljivo, samo pomislite na anti vaxxerje itd, posledice so žal vidne. Vse seveda ni črno, poznamo odlične iniciative kot je bila očistimo Slovenijo itd (zato sem prej uporabil pridevnik prepogosto, ne posploševal s trdivami).

Največji problem je, ker je večina ljudi anti-Sokratovskih; torej ne vedo, da nič ne vedo. Zato, kot je napisala v kolumni briljantna Vesna Vuk Godina, Nimajo pojma, imajo pa mnenja: zaskrbljene matere besno urejajo družbo . In človeka, ki misli da ve vse, ne moraš naučiti nič.

Namesto vprašanja kaj delaš, ljudem zastavi vprašanje kdo si?

Ciljam na najpogosteje zastavljeno vprašanje, ko nekoga po dolgem času srečaš ali spoznaš na novo. Sam sem se že nekaj časa spraševal zakaj se vedno zastavi to vprašanje. Mar nas naše delo res najbolj definira? Pove kdo smo? Kakšni smo? V redkih primerih zagotovo. Ko je nekdo kreativec, umetnik, ko v svoja dela daje del sebe. Svoje bistvo. Sem spada cela vrsta poklicev oziroma bolje rečeno udejstvovanj, od likovnih umetnikov, do fotografov, glasbenikov, pisateljev in pesnikov. Ampak ali to zares drži? Oziroma bolje rečeno, ali to še vedno drži? Ne bom se spuščal v vsako izmed omenjenih vrst umetnosti in v rezultate njihovih kreatorjev. Na kratko bom opisal le moj pogled na literaturo, ker kolikor toliko berem in še posebej, ker sem se pred približno pol leta preusmeril v branje klasičnih del, predvsem ruskih pisateljev iz 19. stoletja in nediskriminatorne obravnave predstavnikov moderne in modernizma. Naj gre za dela, meni največjega, Dostojevskega, s svojimi izredno dodelanimi liki, njihovimi manijami in esistencialnimi, moralnimi problemi in dilemami ali pa za izjemne razsežnosti absurdnosti okoliščin Kafkinih junakov. Oba mojstrsko prepletata splet okoliščin in dogodkov, z izjemnim ritmom, ki odlikuje zgradbo njunih dolgih stvavkov, kjer se lahko pomen ali okoliščine večkrat spremenijo. Do njunih epskih dolžin odstavkov samih, ki lahko obsegajo več strani, včasih celo 5 ali 10. Oba sta tudi mojstra dialogov, ki so globoki, smiselni ali bizarni, vedno pa odlični, sposobni ježenja podlahti. Dolgi. In bistveno, prevladujoči. Prevladujoči nad opisom nepomembnih detajlov, kar zna biti problem predvsem predstavnikov realizma (kar je tudi Dostojevski), ko so nekateri (zadnji na katerega sem naletel je bil Balzac) sposobni opisovati, karikiram, vsako posamezno zrno peska na dvorišču. To so dela, ki so se pisala leta, v Kafkinem primeru (kar se tiče romanov), pa so vedno ostala nedokončana – a vseeno neprekosljive kvalitete. Res je, pri delu kot je Kafkin Grad, pride do trenutkov, ko imaš zaradi kombinacije utrujenosti in zahtevnosti občutek, kot da se s topo mačeto prebijaš skozi neprehodno džungelsko goščo... Ampak na koncu nikoli ne obžaluješ, da si se čeznjo prebil. Ravno nasprotno! Premagal si le nujen, dasiravno zelo kompleksen del, ki je nujen za razumevanje celote. Na morda celo še večjo kompleksnost, sem do zdaj naletel le pri noveli Andreja Platnova naslovjeno “Foundation pit”. Za razliko od klasičnih del, pa mi je tovrstno prebijanje skozi težke, ne težke, ampak težko berljive sekcije v zadnjem času napisanih del vedno žal. Težkih knjig se ne piše več. Vse je napisano v slogu “feeding the beast”. Torej, nahrani kapitalistično pošast, ki od tebe stalno zahteva še večjo produktivnost in te z izplačevanjem žaljivo nizkih provizij – že to je absurd sam po sebi, da avtor dobi provizijo, torej tisti, ki je delo ustvaril, namesto založnika, bi brez tega dela nima kaj izdati in je le posrednik – drži v šahu, v odvisnosti od njihove miloščine (npr. Jordan Peterson za svoj best seller dobi v povprečju le dolar na prodani izvod, provizije velike večine ostalih so torej še bolj patetične). Kaj to prinese? Diametralno nasprotje klasikom; hitenje, površinskost, banalnost, prazne in večinoma dolgočasne like. Edino letos prebrano moderno (to je malo konfuzno, ne gre za obdobje moderne) knjigo sem hotel zavreči po prebrani tretjini, na žalost pa sem zaradi dobrega (ne pa odličnega ali celo izjemnega) stila pisanja vztrajal, ker sem zaradi utrujenosti od branja konkretnejših del potreboval knjigo, ki se kot ta, “bere sama”. Stand up nastop, okoli katerega se je vrtela zgodba, je obljubljal neko globjo zgodbo, ki naj bi se razkrila s časom. Seveda je šlo le za vlečenje za jajca z golo ritjo po črepinjah, ker sem dobil le klasični “sob story” brez kakršne koli globine, pomena ali celo vživljanja v občutja pripovedovalca. Vse to je dopolnilo kolekcijo tretjerazrednih vicev. Zdaj sem torej dokončno prepričan, da se novodobnih fikcijskih del ne dotikam več. Četudi mi bo spet zmanjkalo Dylan Dog-ov, s katerimi presekam branje filozofskih knjig in klasikov, kot sredstvom za sprostitev. Ker te knjige niti za to niso dovolj dobre, na žalost imajo pretenzije za nečim višjim, kar zaradi prekarnosti (kar v angleščini pomeni tudi negotovost, ne-varnost) njihovih avtorjev in s tem eksistencialnih težav, če bi si drznili delovati izven te matrice, enostavno onemogoča, da postanejo to, kar obljubljajo da bodo; in le to vodi v spiralo (zagotovo ne samo) mojega nezadovoljstva s sodobnimi literarnimi deli. Enako je seveda pri znanosti, kjer se na razpise prijavljajo bodisi bolj komercialni bodisi projekti in raziskave kjer je več možnosti da pridejo do konkretnih rezultatov in rešitev – torej znanstveniki vedno manj stopajo v neznano, ne prijavljajo več drznih projektov, le tako lahko realno upajo na dodelitev sredstev. Torej, kaj je bil namen tega absurdno razvlečenega uvoda v temo, ki se je še nisem niti dotaknil? Povedati, da tudi če je tvoj poklic tak, ki bi te lahko definiral (umetnik, filozof, zdravnik, znanstvenik itd) in ne opravljaš nek, bodimo iskreni, brezvezen (dasiravno mislim, da je vsak časten) poklic, ki te ne izpolnjuje, zadovoljuje, osrečuje, kot je na primer prodajalec, cel dan bip bip za blagajno nemškega diskontarja, kjer moraš biti ves čas prisilno prijazen in nasmejan, te še vedno zaradi (vedno večjih) omejitev v katerih si prisiljen delovati, ne opisuje tako zelo dobro kot te je še pred desetletji. Morda dobro opisuje le to, kar bi si želel biti.

Zakaj torej sploh še komurkoli postavljati vprašanje kaj delaš? Sam sem po prijateljičini decembrski rojstnodnevni zabavi, ko se bil zaradi uvodov v pogovor z ljudmi, ki jih nisem videl leta ali celo deseteletje večkrat postavljen v položaj odgovarjati na to brezvezno, brezpredmetno (morda še toliko bolj zato, ker sem ravno prodal vso foto opremo in se dokončno odrekel fotografiji) in razmišljal, kaj bi ga lahko nadomestilo. Kaj počneš v prostem času? Ne, preveč najstniško, samo še kaj poslušaš in kaj si po horoskopu manjka. O čemu razmišljaš? Tako splošno, da bi moral odgovoriti na cel kup podvprašanj in še potem bi me 90% ljudi začudeno gledalo. Kar seveda ni problem, selekcija mora biti, izgubljati čas z ljudmi, ki niso zmožni ali pripravljeni razmišljati, je še ena od stvari, ki je ne mislim več početi. Pri tisti manjšini, ki ostane, bi se pa seveda dalo razpravljati, če so te misli res njihove (in jasno, če so moje res moje). Zaradi poplave informacij, vplivov in vplivnežev (influencerjev), to ni lahko razbrati. In ravno ta poplava informacij, pripelje do težave, ki jo je omenil Mladen Dolar: Več kot je informacij, manj je vedenja.

Ampak po današnji tri ure trajajoči kavi, mi je frend predlagal naslednje; Kdo si? To je to. Odlična priložnost za na hitro se rešiti brezveznega čvekanja ali pa biti deležen večurne, poglobljene debate. In morda v prihodnosti še več takih. Kot današnja tri urna debata ob kavi ni bila ne prva in zgleda, da tudi zadnja ne. Zdaj si pa vzemi čas. In razmisli kako bi odgovoril na to vprašanje.