Namesto vprašanja kaj delaš, ljudem zastavi vprašanje kdo si?

Ciljam na najpogosteje zastavljeno vprašanje, ko nekoga po dolgem času srečaš ali spoznaš na novo. Sam sem se že nekaj časa spraševal zakaj se vedno zastavi to vprašanje. Mar nas naše delo res najbolj definira? Pove kdo smo? Kakšni smo? V redkih primerih zagotovo. Ko je nekdo kreativec, umetnik, ko v svoja dela daje del sebe. Svoje bistvo. Sem spada cela vrsta poklicev oziroma bolje rečeno udejstvovanj, od likovnih umetnikov, do fotografov, glasbenikov, pisateljev in pesnikov. Ampak ali to zares drži? Oziroma bolje rečeno, ali to še vedno drži? Ne bom se spuščal v vsako izmed omenjenih vrst umetnosti in v rezultate njihovih kreatorjev. Na kratko bom opisal le moj pogled na literaturo, ker kolikor toliko berem in še posebej, ker sem se pred približno pol leta preusmeril v branje klasičnih del, predvsem ruskih pisateljev iz 19. stoletja in nediskriminatorne obravnave predstavnikov moderne in modernizma. Naj gre za dela, meni največjega, Dostojevskega, s svojimi izredno dodelanimi liki, njihovimi manijami in esistencialnimi, moralnimi problemi in dilemami ali pa za izjemne razsežnosti absurdnosti okoliščin Kafkinih junakov. Oba mojstrsko prepletata splet okoliščin in dogodkov, z izjemnim ritmom, ki odlikuje zgradbo njunih dolgih stvavkov, kjer se lahko pomen ali okoliščine večkrat spremenijo. Do njunih epskih dolžin odstavkov samih, ki lahko obsegajo več strani, včasih celo 5 ali 10. Oba sta tudi mojstra dialogov, ki so globoki, smiselni ali bizarni, vedno pa odlični, sposobni ježenja podlahti. Dolgi. In bistveno, prevladujoči. Prevladujoči nad opisom nepomembnih detajlov, kar zna biti problem predvsem predstavnikov realizma (kar je tudi Dostojevski), ko so nekateri (zadnji na katerega sem naletel je bil Balzac) sposobni opisovati, karikiram, vsako posamezno zrno peska na dvorišču. To so dela, ki so se pisala leta, v Kafkinem primeru (kar se tiče romanov), pa so vedno ostala nedokončana – a vseeno neprekosljive kvalitete. Res je, pri delu kot je Kafkin Grad, pride do trenutkov, ko imaš zaradi kombinacije utrujenosti in zahtevnosti občutek, kot da se s topo mačeto prebijaš skozi neprehodno džungelsko goščo... Ampak na koncu nikoli ne obžaluješ, da si se čeznjo prebil. Ravno nasprotno! Premagal si le nujen, dasiravno zelo kompleksen del, ki je nujen za razumevanje celote. Na morda celo še večjo kompleksnost, sem do zdaj naletel le pri noveli Andreja Platnova naslovjeno “Foundation pit”. Za razliko od klasičnih del, pa mi je tovrstno prebijanje skozi težke, ne težke, ampak težko berljive sekcije v zadnjem času napisanih del vedno žal. Težkih knjig se ne piše več. Vse je napisano v slogu “feeding the beast”. Torej, nahrani kapitalistično pošast, ki od tebe stalno zahteva še večjo produktivnost in te z izplačevanjem žaljivo nizkih provizij – že to je absurd sam po sebi, da avtor dobi provizijo, torej tisti, ki je delo ustvaril, namesto založnika, bi brez tega dela nima kaj izdati in je le posrednik – drži v šahu, v odvisnosti od njihove miloščine (npr. Jordan Peterson za svoj best seller dobi v povprečju le dolar na prodani izvod, provizije velike večine ostalih so torej še bolj patetične). Kaj to prinese? Diametralno nasprotje klasikom; hitenje, površinskost, banalnost, prazne in večinoma dolgočasne like. Edino letos prebrano moderno (to je malo konfuzno, ne gre za obdobje moderne) knjigo sem hotel zavreči po prebrani tretjini, na žalost pa sem zaradi dobrega (ne pa odličnega ali celo izjemnega) stila pisanja vztrajal, ker sem zaradi utrujenosti od branja konkretnejših del potreboval knjigo, ki se kot ta, “bere sama”. Stand up nastop, okoli katerega se je vrtela zgodba, je obljubljal neko globjo zgodbo, ki naj bi se razkrila s časom. Seveda je šlo le za vlečenje za jajca z golo ritjo po črepinjah, ker sem dobil le klasični “sob story” brez kakršne koli globine, pomena ali celo vživljanja v občutja pripovedovalca. Vse to je dopolnilo kolekcijo tretjerazrednih vicev. Zdaj sem torej dokončno prepričan, da se novodobnih fikcijskih del ne dotikam več. Četudi mi bo spet zmanjkalo Dylan Dog-ov, s katerimi presekam branje filozofskih knjig in klasikov, kot sredstvom za sprostitev. Ker te knjige niti za to niso dovolj dobre, na žalost imajo pretenzije za nečim višjim, kar zaradi prekarnosti (kar v angleščini pomeni tudi negotovost, ne-varnost) njihovih avtorjev in s tem eksistencialnih težav, če bi si drznili delovati izven te matrice, enostavno onemogoča, da postanejo to, kar obljubljajo da bodo; in le to vodi v spiralo (zagotovo ne samo) mojega nezadovoljstva s sodobnimi literarnimi deli. Enako je seveda pri znanosti, kjer se na razpise prijavljajo bodisi bolj komercialni bodisi projekti in raziskave kjer je več možnosti da pridejo do konkretnih rezultatov in rešitev – torej znanstveniki vedno manj stopajo v neznano, ne prijavljajo več drznih projektov, le tako lahko realno upajo na dodelitev sredstev. Torej, kaj je bil namen tega absurdno razvlečenega uvoda v temo, ki se je še nisem niti dotaknil? Povedati, da tudi če je tvoj poklic tak, ki bi te lahko definiral (umetnik, filozof, zdravnik, znanstvenik itd) in ne opravljaš nek, bodimo iskreni, brezvezen (dasiravno mislim, da je vsak časten) poklic, ki te ne izpolnjuje, zadovoljuje, osrečuje, kot je na primer prodajalec, cel dan bip bip za blagajno nemškega diskontarja, kjer moraš biti ves čas prisilno prijazen in nasmejan, te še vedno zaradi (vedno večjih) omejitev v katerih si prisiljen delovati, ne opisuje tako zelo dobro kot te je še pred desetletji. Morda dobro opisuje le to, kar bi si želel biti.

Zakaj torej sploh še komurkoli postavljati vprašanje kaj delaš? Sam sem po prijateljičini decembrski rojstnodnevni zabavi, ko se bil zaradi uvodov v pogovor z ljudmi, ki jih nisem videl leta ali celo deseteletje večkrat postavljen v položaj odgovarjati na to brezvezno, brezpredmetno (morda še toliko bolj zato, ker sem ravno prodal vso foto opremo in se dokončno odrekel fotografiji) in razmišljal, kaj bi ga lahko nadomestilo. Kaj počneš v prostem času? Ne, preveč najstniško, samo še kaj poslušaš in kaj si po horoskopu manjka. O čemu razmišljaš? Tako splošno, da bi moral odgovoriti na cel kup podvprašanj in še potem bi me 90% ljudi začudeno gledalo. Kar seveda ni problem, selekcija mora biti, izgubljati čas z ljudmi, ki niso zmožni ali pripravljeni razmišljati, je še ena od stvari, ki je ne mislim več početi. Pri tisti manjšini, ki ostane, bi se pa seveda dalo razpravljati, če so te misli res njihove (in jasno, če so moje res moje). Zaradi poplave informacij, vplivov in vplivnežev (influencerjev), to ni lahko razbrati. In ravno ta poplava informacij, pripelje do težave, ki jo je omenil Mladen Dolar: Več kot je informacij, manj je vedenja.

Ampak po današnji tri ure trajajoči kavi, mi je frend predlagal naslednje; Kdo si? To je to. Odlična priložnost za na hitro se rešiti brezveznega čvekanja ali pa biti deležen večurne, poglobljene debate. In morda v prihodnosti še več takih. Kot današnja tri urna debata ob kavi ni bila ne prva in zgleda, da tudi zadnja ne. Zdaj si pa vzemi čas. In razmisli kako bi odgovoril na to vprašanje.