Odrast (degrowth)

S svojimi zapisi se že od začetka vrtim okoli te teme – z zelo sorodnimi tematikami, kot so anti-kapitalizem, anti-globalizem, anti-potrošništvo, minimalizem, vzdržnost, ekologija, krajšanje delovnega časa itd v povezavi z vsemi pozitivnimi posledicami, ki bi jih te spremembe prinesle – dokončno pa me je k pisaju o odrasti spodbudil govor Mateja Feguša, direktorja Donarja, v okviru predavanju o krajšanju delovnega časa, ki je, sodeč po objavah v medijih, kot prvi podjetnik v Sloveniji uvedel 6 urni delavnik (in hkrati plačuje zaposlenim prispevke za polni, 8 urni delavnik). O krajšanju delovnega časa se je sicer že dalo prebrati peščico člankov, tako da to niti ni bilo nič novega zame, vsekakor pa ne presenetljivega, tako je bilo pač naslovljeno predavanje. Presenetile pa so me druge poteze tega, očitno zelo drugačnega, vizionarskega, najpomembneje pa, subverzivnega podjetnika. Namreč, razmerje plač v njihovem podjetju je 1:1,5. Ne 1:7, razmerje po katerem se 95% ljudem kolca še iz časov egalitarne Jugoslavije. Ali v določenih primerih celo 1:3. Ne, 1:1,5, v času totalno podivjanega neoliberalnega kapitalizma, ki je dosegel najvišjo plenilsko fazo. To je, v tem času in prostoru, zares radikalna podjetniška politika. Poleg tega celoten dobiček razdeli med zaposlene. Torej,udeleženi so vsi, ne samo on kot lastnik produkcijskih sredstev. In to še ni vse, o konceptu odrasti ne pridiga.Vanj usmerja svoje podjetje. Letni promet je padel iz 5 na 1 miljon. Vendar je zaradi pravične porazdelitve finančnih sredstev teh za vse dovolj, hkrati pa so manj utrujeni oziroma bolj spočiti, imajo več prostega časa in energije. So bolj srečni in izpolnjeni. Bolje se koncepta odrasti v teh časih in našem okolju ne da orisati.

Če se premaknem od tega praktičnega primera k teoriji (povzeto prosto po Wikipedii), se lahko govori o družbenem, ekonomskem in političnem gibanju, ki bazira na ekološki ekonomiji, anti-potrošništvu in proti-kapitalističnih idejah. Hkrati naj bi bila tudi esencialna ekonomska strategija, ki odgovarja na dilemo limita rasti. Odrastni misleci in aktivisti zagovarjajo zmanjšanje proizvodnje in potrošnje – krčenje gospodarstev – z argumentom, da prevelika potrošnja (overconsumption) pozroča onesnaževanje okolja in povečuje socialne razlike. Ključno konceptu je, da zmanjšanje potrošnje ne zahteva samožrtvovanja in zmanjšanja blagostanja. “Odrastniki” želijo maksimizirati srečo z nepotrošniškimi sredstvi – delitvijo dela, manjšo potrošnjo, s hkratnim povečanjem posvečevanja prostega časa umetnosti, glasbi, družini, naravi, kulturi in skupnosti.

Sam vidim najvišji problem – kar se tiče načina podajanja informacij s strani medijev, vlade, Hollywooda, socialnih omrežij in ostalih pralnic možganov – v tem, da je eno, edino in glavno merilo BDP. Enostavno moramo, nujno je potrebno transcendentirati miselnost pogoltnosti in akumulacije, ki nam jo prodajajo, kot edinega garanta naše sreče in obstanka. Zavrniti moramo kolonizacijo naše domišljije, nehati kupovati sanje, ki nam jih prodajajo (metaforično in dobesedno). Ne bom se spet poglabljal v ekološki aspekt in nujnost zmanjšanje proizvodnje, snovnega pretoka in s tem onesnaževanja, zaradi česar smo že presegli nosilnost Zemlje in bi z enakim načinom življenja, razmoževanja tako nas samih, kot naših potreb in konsumpcije do leta 2050 let potrebovali kar 6-7. Ne, poudaril bi nujnost radikalnih sprememb, upiranja manipulacijam v slogu zelene ekonomije, ki v osnovi zagovarja enako stopnjo rasti (torej čim večjo, z vsakokratnim zaganjanjem panike, ko BDP Kitajske doseže “le” 6,6% ali pa ko naš pade po 4% in smo v “velikih težavah” zaradi ohlajanje konjunkture, medtem ko imamo seveda še vedno 3. najvišjo rast v EU), zapakirano v zeleno, okolju prijazno obliko. Ker kaj to pomeni? Da se ne bo spremenilo nič, razen da bomo še vedno 2 krat dnevno stali v konicah, zjutraj sicer z recikliranim namesto običajnim lončkom kave, ki bo zaradi enake stopnje preobremenjenosti oziroma celo izgorelosti nujna. Avto bo tudi seveda električen (ker pa bo baterije napajal TEŠ 6, bo onesnaževal bolj od praktično vsakega bencinarja). Kaj bi bilo torej po tem scenariju drugače? Absolutno nič! Še vedno bi preutrujeni životarili v degradiranem okolju in družbi.

Kaj bi torej moral biti naš cilj? Odzavestiti vso instantnost, na primer hitro modo. Prekiniti škodljiv model kupi-uporabi-(čim prej)zavrzi. Začeti kupovati obleke v second hand trgovinah, nositi pokvarjene aparate v popravljalnice, namesto avtomatske brez-sekunde-razmisleka zamenjave. Kupovati stvari, ki jih potrebujemo, ne hočemo, kupovati manj in kvalitetneje in v primeru hrane lokalno. Ne več kot ovce menjavati telefone, ko poteče vezava (dvojna zaslepljenost in zasužnjenost). In seveda, najpomembneje in “on topic” kopirati model poslovanja in delitve dobička, kot je v prej omenjenem primeru podjetja Donar. Vse ostalo bo sledilo; veliko manj obremenjevanja okolja, nas samih, tako kot vseh ostalih živalskih vrst, s katerimi si iz dneva v dan manj uspešno delimo življenski prostor. Višja kvaliteta bivanja in življenja. Več sreče in izpolnjenosti. Manj preobremenjenosti, zmožnost fokusiranja na stvari, ki so res bistvene, ne na katere samo mislimo, da so. In na koncu, najpomembnejše, več svobode, manj od pritiskov kapitala zlomljenih ljudi.