Revni zaposleni

Med brskanjem za kompleti meni trenutno najljubšega stripa, me je šokiral podatek, ki ga je prodajalka zaupala stranki pred menoj: prejšnji mesec je prejela za svoje delo v trafiki vsega 710€. Jasno, delo prek s.p.-ja. V rednem delovnem razmerju bi bilo kršitev toliko, da se tega tudi v naši družbi – pa ne le naši, pojav se globalen – enostavno ne bi dalo spregledati. Gre za simpatično gospo v poznih 50h, torej najverjetneje s precej delovne dobe. Pa pustimo špekulacije ob strani in se posvetimo dejstvom. Dela vsak dan od 6-17h in še ob sobotah od 6-12h. Torej vsak dan naredi 3 nadure in še vsako soboto 6 (nad 40 urnim delavnikom), kar na mesec znese okol 90 nadur. Za plačilo, ki je globoko pod določeno minimalno plačo – za redno delo. Že brez oddelanih nadur, bi tovrstno izkoriščanje bila eklatantna svinjarija. Ob upoštevanju nadur, ki presegajo polovico rednega delovnega časa, pa lahko to mirno označimo za sužnjelastniški odnos. Lastnik je s tem dosegel ultimativni cilj in z enim kamnom ubil dve ptici: dobil je delovno silo, ki opravlja tlako za 2,67€/h, zaradi mizernosti plačila, pa so se prisiljeni stalno zadolževati; in tako ostanejo ponižni, ker potrebujejo to patetično nizko plačilo, da pridejo skozi mesec in kot med padanjem v prepad obupno in panično grabijo za rešilno vejo v obliki (neugodnih kratkoročnih) posojil. Kapitalist si zadovoljno mane roke, ker delavci ostanejo ujeti v začaranem krogu. Ampak vidim, da dejansko ubijejo vsaj tri ptice; namreč tudi na zakonsko določen polurni odmor lahko pozabijo in na skrivaj, živčno, da jih ne bi stranke zasačile, kot izstradani psi žrejo nek nezdrav obrok (za kaj več žal ni ne časa, ne denarja).

Nakupil sem goro Dylan Dogov; ampak s tem sem na žalost naredil uslugo skoraj v celoti le izkoriščevalskemu, brezčutnemu krvosesu, ki jo zaposljuje; njej bi jo morda lahko le hipotetično, s tem, da bi s svojim skromnim prispevkom z veliko sreče pripomogel k temu, da bi dosegla neko višjo imaginarno, ampak za njo zelo realno točko oziroma postavko, ki predstavlja cilj mesečnega prometa – za njo pa najbrž razliko med 0,21 in 0,22% provizije.

Kako lahko sploh še kdorkoli, ki ni očitno umsko omejen in hkrati ne spada v zgornjih 5% prebivalstva po zaslužku, zagovarja ideologijo – torej neoliberalni kapitalizem – ki nam kroji usodo? Argumenti zagovornikov – na tem mestu mislim tudi in predvsem na normalne ljudi in njihove argumente na socialnih omrežjih – ponavadi govorijo o napredku zaradi okolja, ki ga zagotavlja, v katerem omogoča tekmovalnost in motivacijo za doseganje visokih ciljev in kar “nemogočega”. Torej ameriških sanj in podobnih iluzij. Ampak kaj nam to prinaša? Manj delovnih obremenitev za nas, krajše delovnike, kot so nam obljubljali desetletja? Več prostega časa in bolj kvalitetno življenje? Ravno nasprotno, torej več dela, daljše delovnike, več – v vse več primerih neplačanih – nadur in manj prostega časa. Posledično več izgorelosti, več bolnišk in ironično (za zagovornike s temi argumenti) manjšo storilnost, nižjo produktivnost. Na kratko: več bolečin in nesreče.

Naj po nebroju takšnih primerov še kdo reče, da kapitalizem in z njim – to je treba priznati – višja kupna moč osrečuje. Osrečuje, ampak le tistih par procentov, ki s svojim parazitskim delovanjem – torej na račun drugih – živi bolje. Srečneje pa po mnogih raziskavah ne – ker materialne dobrine na dolgi rok ne prinašajo sreče. Kapitalizem torej družbeno krajino spreminja v vedno bolj individualizirano, razčlovečeno, trpljenja polno puščavo “deziluziranih” ljudi. Včasih se mi zdi, da bi se morali zahvaliti cerkvi za več kot tisoč let nazadnjaštva (temni srednji vek), prepovedovanja napredka z zelo učinkoviti metodami; procesi proti heretičnim znanstvenikom (znan je primer Galilea Galilea, ki je bil prisiljen umakniti svoja odkritja do katerih je prišel z novim teleskopom in z njimi povezane ugotovitve, ki so podpirala Kopernikov heliocentrični astronomski model, ker je ta ogrožal cerkveno razlago, ki je Zemljo postavljala v center vesolja), zažiganjem “čarovnic”in seveda – še v veliko večji meri –, knjig. Kako bolj zatečeno stanje bi zdaj imeli šele brez te ustanove – in njej podobnih. No, naše vrste in velike večine ostalih tako in tako že tisočletje ne bi bilo. Torej tudi teh problemov ne.

Marjan je začel krmariti v naročje kapitala

Samo pol leta po objavi optimističnega zapisa o Šarčevi vladi, se skoraj počutim rahlo naivno, namreč vse iluzije, pozitivistično gledanje na njegovo uspešno, predvsem pa veliko bolj odločno kot smo bili v zadnjem desetletju vajeni, dirigiranje miš-mašovskem, večinoma kvazi levičarskem orkestru, kjer kot vedno, prevladujejo partikularni interesi, se je razblinilo. Zadnje potrdilo, da je politika kurba, smo dobili z LMŠ-jevo in SMC-jevo podporo zamaknitvi uvedne enotne embalaže za tobačne izdelke. Družno z najbolj vdanimi lakaji kapitala, NSI in SDS. Zakaj je SMC storil kar je, je jasno ob podatku, da je Gregor Krajc februarja dobil službo pri Philip Morrisu – ostalo so si jo z glasom za zagotovili ali pa dobili kakšnem plačen all inclusive dopust v rajskem tropskem letovišču; če ne kar izdatnega nakazila v davčno oazo. Res je čas, da se v vseh pogledih sporno prakso vrtljivih vrat prepove. Tako bi bili politiki vsaj malo bolj omejeni pri zlorabljanju svojih funkcij in bi že s tem vsaj malo bolj pogosto delovali kot bi morali, v skladu s položajem, ki ga zasedajo, torej odgovorno državljanom, ki so jih izvolili na ta že v osnovi priveligiran in bonificiran položaj. Morale in etičnih načel ne bom omenjal, tako kot jih ne bi ob omembi odvetnikov in prodajalcev rabljenih avtomobilov. Poleg tega je padli, od vseh pozabljeni stranki SMC z manj kot procentno podporo očitno že vseeno za javno mnenje, brezskrupolozni kameleon Möderndorfer – ki je tudi tokrat v obdobju le dveh let svojo podporo enotni embalaži pretopil v zagotovo dobičkonosno nasprotovanje – je namreč argumente kar copy/paste-al iz manipulativno predstavljenih “dejstev”, vzrokov za zamik iz dokumentov tobačnih multinacionalk. Še več, tega z določenimi ostalimi podporniki ni niti skrival.

Miha Kordiš je v dveh stavkih dobro strnil bistvo od lobistov prepisanih argumentov in razkril kontradiktornost le-teh: »Advokati tega, da se enotna embalaža prestavi pravijo, da ne vedo če bo to imelo kakšen učinek. Potem pa hkrati jamrajo, da bodo posledice za gospodarstvo in da bo prišlo do proračunskega izpada.«. Ta argumentacija je izprijena in želodec-obračajoča; namreč dokazuje to, da je skrb za zdravje Slovencev le floskula, vseeno jim je, če so trošarine plačane z zdravjem in povišano stopnjo umrljivosti.

Naj si bo dovolj o tem, to je bila namreč le slamica, ki je zlomila kamelji hrbet. Breme Šarčevih odstopanj od obljubljenega in v koalicijski pogodbi podpisanega je veliko večje. Nadaljuje se z zavrnitvijo brezplačenga prenosa stanovanj (oziroma so odobrili prenos le treh!) iz slabe banke na stanovanjski sklad, ki bi jih lahko oddal v najem po neprofitnih cenah. Tako in tako so bila že plačano z umetno napihnjeno sanacijo bank. Izglasovana je bila ukinitev dodatka za delovno aktivnost, ki pa je bila očitno prepisana od GZS-ja oziroma kakšne podobne organizacije, ker je argumentacija tipično neoliberalistična: dohodki prejemnikov socialne pomoči in dodatka so preblizu minimalni plači in rušijo dohodkovno razmerje. V resnici je seveda jasno, da je problem v plačah, ki so prenizke. Nadaljuje se z rušenjem še enega od Levicinih predlogov, tokrat o spremembi zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero so poskušali zamejiti privatizacijo zdravstva od znotraj. Predlog davčne reforme, bi spet dajal največ odpustkov tistim, ki že tako prejemajo opazno nadpovprečne dohodke. Z znanim, izrabljenim opravičevanjem, da je treba znižati davčno obremenitev visoko izobraženih in usposobjenih inženirjev. Kot da so vsi v tem davčnem razredu točno to in nikakor ne pade v isti razred še na desetine poklicev, med katerimi so seveda tudi politiki in cela vrsta javnih funkcionarjev. Iz zadnjega popravka niti ni znano, če se bo davek na dobiček postopoma zvišal na 22% – jasno je samo, da se je povišal iz 19 na 20%.

O odlogu – kar dejansko pomeni opustitev – tretjega zaporednega povišanje minimalne plače v letu 2020 in izločitve vseh dodatkov iz obračuna le-te pa se tako in tako govori že nekaj časa. Ko sem za njih prvič slišal, sem upal, da gre samo za neprevjene govorice, po vseh klasično desničarskih potezah trenutne vlade, v to ne gre več dvomiti. Škoda, optimizem ni trajal dolgo. Šarec sicer obljublja, da so nekateri projekti Levice v teku, upam, da izsilijo čim več, preden nepovratno – vsaj za časa trenutne vlade – ne zaplujemo v neoliberalne vode, kjer bodo upi po egalitarni družbi dokončno nasedli na ostrih čereh kapitala.

Literatura: 1. polčas

Kaj sem torej prebral v prvem polletju; nadaljeval sem z ruskimi klasiki, se boril s filozofijo – z izjemo Seneke seveda – in predelal nekaj nefikcijskih knjig iz različnih področij, predvsem iz serije A very short introduction (tudi pri tej seriji največ iz področja filozofije, sledi socializem/komunizem, do edinega prebranega na temo sociologije, ostale nisem dokončal, kar pomeni, da tematika v meni ni vzpodbudila zanimanja), ki ti omogočajo relativno hitro seznanitev z določenim področjem in odgovorijo na vprašanje, če te le-to zanima.

Pri leposlovju sta najbolj navdušila Fjodor Mihajlovič (Dostojevski) in Kafka. Požiral sem mega dela prvega, ki so se močno približala Bratom Karamazovim, od drugega sem šele začel z njegovima največjima deloma Proces in Grad in predelal še približno polovico kratkih zgodb in eno od pisem. Z veseljem bom po kratki abstinenci nadaljeval. Poskusil sem prebrati kaj novejšega – eno od dveh sem na žalost končal – , vendar končno dojel, da teh na hitro spisanih površinskih zmazkov, ki sicer skozi celotno zgodbo obljubljajo neko dodatno globino, katere na žalost nikdar ne prinesejo, enostavno ne bom več bral. Tako kot v Hollywoodskih filmih, tudi v moderna dela skoraj vedno tlačijo veliko preveč – in kolikor jih že je, jih je, kar se mene tiče, preveč – sentimentalnih jajc. Morda bom občasno naredil izjemo s kakšnim avtorjem katerega več del sem prebral in so me v preteklosti navduševala.

V detajle se ne bom spuščal, ker se izogibam objavi spoilerjev, hkrati pa tako lahko dobro prikrijem svoje pomanjkanje znanja za resno kritiko tovrstnih mega-del, predvsem pa nočem biti predolg. Torej gremo kar k top 5 fikcijskih naslovov (romani):

• Kafkin proces. Neizmerno dobro opisano soočanje z absurdnostjo okolja s katero se sooča protagonist K. Konkretno s pravosodnim sistemom, noro, nevideno birokracijo. Močna podobnost s stanjem v naši državi, le da to stanje žal ni fikcijsko. Izjemni dialogi, ki so Kafkin zaščitni znak
• Zločin in kazen. Za razliko od Kafke, se Fjodor Mihajlovič osredotoča na manične glavne junake. Torej razlika interno-eksterno. Vsi fani krimičev, preberite jo, da se vam odpre nova dimenzija kompleksnosti in globine zgodb. Novodobni so v primerjavi s tem delom kot knjižice iz otroškega, največ mladinskega oddelka (razni Nesbo-ji itd). Dialogi oziroma monologi sicer ne obsegajo epskih razsežnosti kot pri Karamazovih (5-10 strani dolgi odstavki), so pa vseeno odlični, torej gre za isto odliko, ki krasi Kafko, ki ju naredi velikana (zaradi njunega odličnega poznavanja tako psiholoških vzgibov ljudi, kot razumevanja družbe kot celote) zato sta moja najljubša avtorja
• Očetje in sinovi avtorja Ivana Turgenjeva. Eden izmed vrhuncev 19. stoletja, odličen opis takratnega življenja v Rusiji (dasiravno s področja današnje Ukrajine), ruske duše in spet, neizmerno veliko konkretnih dialogov, ki se v veliki meri vrtijo okoli nihilizma.
• Notes from underground. Spet Dostojevski, tokrat veliko krajše delo, novela na vsega 100 straneh. Eno glavnih eksistencialističnih leposlovnih del – mednje se vršča tudi Zločin in Kazen – , kar se mene tiče za razred nad deli Sartra, glede Camusa pa ne bom sodil, ker nobenega njegovega dela nisem dokončal (morda gre samo za stil pisanja, ki mi ne ustreza)
• Grad. Zelo kompleksno, spet nedokončano – tako kot vsi njegovi romani, dasiravno se temu to veliko bolj pozna kot Procesu, kjer dejansko pride do zaključka, Grad pa se konča dobesedno sredi stavka – ki pa je morda mestoma malo preveč razvlečeno in zategadelj manj tekče od Procesa. Še eno izjemno ekistencialno delo, ki sem ga na goodreads sicer ocenil le s štirico, ampak retrospektno, vidim da gre za napako, nemogoče ga je postaviti pod na primer The picture of Dorian Gray, ki je sicer sporočilno, dokaj globoko delo, ne pusti pa niti približno enakega vtisa.

Iz področja nefikcije so name največji vtis naredila sledeča dela:

• Senekin trio kratkih del združen v eno knjigo (pozabil sem naslov celote) sestavljene iz: Consolations of Helvia, On the shortness of life in On the tranquility of the mind. Vsa so polna odličnih stoičnih razmišljanj, ki so oblikovana kot nasveti. Še vedno aktualni, ki kar se mene tiče, močno prekašajo vsa moderna self-help dela, tudi tista, ki jih pišejo (klinični) psihologi in ne šarlatani. Slednje od naštetih sem na Goodreads (opisno) ocenil kar z “out of this world/5”. Teksti, ki ježijo kožo, te pripravijo k razgrablanju – predvsem o aplikaciji le teh, nasvetov ni potrebno razvozljevati, ker so razumljivo napisani, za razliko od večinoma namensko nebuloznih, nepotrebno kompleksnih del modernih filozofov (torej od Descarta naprej).
• Blitzed: drugs in Nazi Germany avtorja Normana Ohlerja (obstaja tudi slovenski prevod). Zgodovinski sprehod, ki se začne že v dvajsetih, torej kakšno desetletje pred prihodom Nacionalsocialistične stranke na oblast (1933), kjer se je v Berlinu prebivalstvo v težavnem obdobju po bolečen porazu v 1. svetovni vojni, na polno zadevalo s kokainom in heroinom, prosto dostopna v lekarnah, katere so z daleč najčistejšo robo na svetu zalagali največji nemški farmacevti (npr Merck). Nacisti so po prihodu na oblast sicer vse to prepovedali, ker so oni hoteli biti opij ljudstva (kot je Marx sicer povezoval z religijo), so pa na trg spustili Pervitin – metamfetamin, si so ga vedno bolj uporabljali vsi; od gospodinj, do delavcev, ki so tako lažje dosegali kvote in Wehrmachta, ki je z njihovo pomočjo v treh dneh neprestanega napredovanja (torej nihče ni zatisnil očesa) brez težav izvedel Blitzkrieg, ko je s tanki prebil Ardene in kompletno zahodno fronto in bi z največjo lahko lahko ugonobil združeno francosko-Belgijsko-Angleško vojsko, če ne bi Hitler iz neznanega razloga, tik pred obkolitvijo ukazal ustavitev – najverjetneje zato, da ne bi kakšen od generalov preveč pridobil na moči. Tako so se zavezniški vojaki 3 dni mirno vkrcavali na ladje in neovirano odšli. Francija je vseeno padla v vsega 11 dneh. Sramota od katere si ni opomogla vse do danes. To je seveda le opis kakšnih 15% knjige, nadaljuje se s podrobnim opisom odnosa Hitlerja s svojim osebnim zdravnikom, ki je bil mojster igle in ga injeciral z vedno močnejšimi koktejli, na koncu vedno močnejših in bolj nasprotujočih si substanc (poživila in sedativi). In seveda opisuje tudi vedno večjo porabo v vojski in proti koncu, enako kot pri Hitlerju z vedno močnejšimi substancami in ekstremnejšimi dozami. Avtor polaga velik, praavzprav kar največji vpliv na potek vojne ravno zaradi te uporabe in nato vedno bolj zlorabe drog. Mislim, da bi bilo potrebno veliko od njegovih trditev preveriti, ker po mojem mnenju veliko prevečkrat piše v trdilni obliki, ne pa v preizpraševalni, ker so, kot je sam napisal podatki razvrščeni v tri enormne arhive na različnih koncih sveta, zapiski Hitlerjevega doktorja Thea Morella, pa so zelo kriptični in velikokrat je edini podatek le oznaka, zaznamek v obliki (črke ozirom križca) x ali pa injection as always. Vsemu navkljub je knjiga oči odpirajoče – ne da bi povedal kaj novega, vendar je vsebina precej podrobna in ponuja zanimivo gledišče na dogajanje v 2. svetovni vojni. Stil pisanja pa je, za nefikcijsko knjigo, odličen, zelo tekoč in berljiv.
• Že prej omenjena in na kratko opisana serija A very short introductions. Zelo priporočljivo, dasiravno kvaliteta – res nerazumljivo, kot da ne bi imeli “quality control-a” - precej niha, je pa večina del na približno 120-140 straneh, zelo uvodno-pronicljivih.