Literatura: 1. polčas

Kaj sem torej prebral v prvem polletju; nadaljeval sem z ruskimi klasiki, se boril s filozofijo – z izjemo Seneke seveda – in predelal nekaj nefikcijskih knjig iz različnih področij, predvsem iz serije A very short introduction (tudi pri tej seriji največ iz področja filozofije, sledi socializem/komunizem, do edinega prebranega na temo sociologije, ostale nisem dokončal, kar pomeni, da tematika v meni ni vzpodbudila zanimanja), ki ti omogočajo relativno hitro seznanitev z določenim področjem in odgovorijo na vprašanje, če te le-to zanima.

Pri leposlovju sta najbolj navdušila Fjodor Mihajlovič (Dostojevski) in Kafka. Požiral sem mega dela prvega, ki so se močno približala Bratom Karamazovim, od drugega sem šele začel z njegovima največjima deloma Proces in Grad in predelal še približno polovico kratkih zgodb in eno od pisem. Z veseljem bom po kratki abstinenci nadaljeval. Poskusil sem prebrati kaj novejšega – eno od dveh sem na žalost končal – , vendar končno dojel, da teh na hitro spisanih površinskih zmazkov, ki sicer skozi celotno zgodbo obljubljajo neko dodatno globino, katere na žalost nikdar ne prinesejo, enostavno ne bom več bral. Tako kot v Hollywoodskih filmih, tudi v moderna dela skoraj vedno tlačijo veliko preveč – in kolikor jih že je, jih je, kar se mene tiče, preveč – sentimentalnih jajc. Morda bom občasno naredil izjemo s kakšnim avtorjem katerega več del sem prebral in so me v preteklosti navduševala.

V detajle se ne bom spuščal, ker se izogibam objavi spoilerjev, hkrati pa tako lahko dobro prikrijem svoje pomanjkanje znanja za resno kritiko tovrstnih mega-del, predvsem pa nočem biti predolg. Torej gremo kar k top 5 fikcijskih naslovov (romani):

• Kafkin proces. Neizmerno dobro opisano soočanje z absurdnostjo okolja s katero se sooča protagonist K. Konkretno s pravosodnim sistemom, noro, nevideno birokracijo. Močna podobnost s stanjem v naši državi, le da to stanje žal ni fikcijsko. Izjemni dialogi, ki so Kafkin zaščitni znak
• Zločin in kazen. Za razliko od Kafke, se Fjodor Mihajlovič osredotoča na manične glavne junake. Torej razlika interno-eksterno. Vsi fani krimičev, preberite jo, da se vam odpre nova dimenzija kompleksnosti in globine zgodb. Novodobni so v primerjavi s tem delom kot knjižice iz otroškega, največ mladinskega oddelka (razni Nesbo-ji itd). Dialogi oziroma monologi sicer ne obsegajo epskih razsežnosti kot pri Karamazovih (5-10 strani dolgi odstavki), so pa vseeno odlični, torej gre za isto odliko, ki krasi Kafko, ki ju naredi velikana (zaradi njunega odličnega poznavanja tako psiholoških vzgibov ljudi, kot razumevanja družbe kot celote) zato sta moja najljubša avtorja
• Očetje in sinovi avtorja Ivana Turgenjeva. Eden izmed vrhuncev 19. stoletja, odličen opis takratnega življenja v Rusiji (dasiravno s področja današnje Ukrajine), ruske duše in spet, neizmerno veliko konkretnih dialogov, ki se v veliki meri vrtijo okoli nihilizma.
• Notes from underground. Spet Dostojevski, tokrat veliko krajše delo, novela na vsega 100 straneh. Eno glavnih eksistencialističnih leposlovnih del – mednje se vršča tudi Zločin in Kazen – , kar se mene tiče za razred nad deli Sartra, glede Camusa pa ne bom sodil, ker nobenega njegovega dela nisem dokončal (morda gre samo za stil pisanja, ki mi ne ustreza)
• Grad. Zelo kompleksno, spet nedokončano – tako kot vsi njegovi romani, dasiravno se temu to veliko bolj pozna kot Procesu, kjer dejansko pride do zaključka, Grad pa se konča dobesedno sredi stavka – ki pa je morda mestoma malo preveč razvlečeno in zategadelj manj tekče od Procesa. Še eno izjemno ekistencialno delo, ki sem ga na goodreads sicer ocenil le s štirico, ampak retrospektno, vidim da gre za napako, nemogoče ga je postaviti pod na primer The picture of Dorian Gray, ki je sicer sporočilno, dokaj globoko delo, ne pusti pa niti približno enakega vtisa.

Iz področja nefikcije so name največji vtis naredila sledeča dela:

• Senekin trio kratkih del združen v eno knjigo (pozabil sem naslov celote) sestavljene iz: Consolations of Helvia, On the shortness of life in On the tranquility of the mind. Vsa so polna odličnih stoičnih razmišljanj, ki so oblikovana kot nasveti. Še vedno aktualni, ki kar se mene tiče, močno prekašajo vsa moderna self-help dela, tudi tista, ki jih pišejo (klinični) psihologi in ne šarlatani. Slednje od naštetih sem na Goodreads (opisno) ocenil kar z “out of this world/5”. Teksti, ki ježijo kožo, te pripravijo k razgrablanju – predvsem o aplikaciji le teh, nasvetov ni potrebno razvozljevati, ker so razumljivo napisani, za razliko od večinoma namensko nebuloznih, nepotrebno kompleksnih del modernih filozofov (torej od Descarta naprej).
• Blitzed: drugs in Nazi Germany avtorja Normana Ohlerja (obstaja tudi slovenski prevod). Zgodovinski sprehod, ki se začne že v dvajsetih, torej kakšno desetletje pred prihodom Nacionalsocialistične stranke na oblast (1933), kjer se je v Berlinu prebivalstvo v težavnem obdobju po bolečen porazu v 1. svetovni vojni, na polno zadevalo s kokainom in heroinom, prosto dostopna v lekarnah, katere so z daleč najčistejšo robo na svetu zalagali največji nemški farmacevti (npr Merck). Nacisti so po prihodu na oblast sicer vse to prepovedali, ker so oni hoteli biti opij ljudstva (kot je Marx sicer povezoval z religijo), so pa na trg spustili Pervitin – metamfetamin, si so ga vedno bolj uporabljali vsi; od gospodinj, do delavcev, ki so tako lažje dosegali kvote in Wehrmachta, ki je z njihovo pomočjo v treh dneh neprestanega napredovanja (torej nihče ni zatisnil očesa) brez težav izvedel Blitzkrieg, ko je s tanki prebil Ardene in kompletno zahodno fronto in bi z največjo lahko lahko ugonobil združeno francosko-Belgijsko-Angleško vojsko, če ne bi Hitler iz neznanega razloga, tik pred obkolitvijo ukazal ustavitev – najverjetneje zato, da ne bi kakšen od generalov preveč pridobil na moči. Tako so se zavezniški vojaki 3 dni mirno vkrcavali na ladje in neovirano odšli. Francija je vseeno padla v vsega 11 dneh. Sramota od katere si ni opomogla vse do danes. To je seveda le opis kakšnih 15% knjige, nadaljuje se s podrobnim opisom odnosa Hitlerja s svojim osebnim zdravnikom, ki je bil mojster igle in ga injeciral z vedno močnejšimi koktejli, na koncu vedno močnejših in bolj nasprotujočih si substanc (poživila in sedativi). In seveda opisuje tudi vedno večjo porabo v vojski in proti koncu, enako kot pri Hitlerju z vedno močnejšimi substancami in ekstremnejšimi dozami. Avtor polaga velik, praavzprav kar največji vpliv na potek vojne ravno zaradi te uporabe in nato vedno bolj zlorabe drog. Mislim, da bi bilo potrebno veliko od njegovih trditev preveriti, ker po mojem mnenju veliko prevečkrat piše v trdilni obliki, ne pa v preizpraševalni, ker so, kot je sam napisal podatki razvrščeni v tri enormne arhive na različnih koncih sveta, zapiski Hitlerjevega doktorja Thea Morella, pa so zelo kriptični in velikokrat je edini podatek le oznaka, zaznamek v obliki (črke ozirom križca) x ali pa injection as always. Vsemu navkljub je knjiga oči odpirajoče – ne da bi povedal kaj novega, vendar je vsebina precej podrobna in ponuja zanimivo gledišče na dogajanje v 2. svetovni vojni. Stil pisanja pa je, za nefikcijsko knjigo, odličen, zelo tekoč in berljiv.
• Že prej omenjena in na kratko opisana serija A very short introductions. Zelo priporočljivo, dasiravno kvaliteta – res nerazumljivo, kot da ne bi imeli “quality control-a” - precej niha, je pa večina del na približno 120-140 straneh, zelo uvodno-pronicljivih.