Revni zaposleni

Med brskanjem za kompleti meni trenutno najljubšega stripa, me je šokiral podatek, ki ga je prodajalka zaupala stranki pred menoj: prejšnji mesec je prejela za svoje delo v trafiki vsega 710€. Jasno, delo prek s.p.-ja. V rednem delovnem razmerju bi bilo kršitev toliko, da se tega tudi v naši družbi – pa ne le naši, pojav se globalen – enostavno ne bi dalo spregledati. Gre za simpatično gospo v poznih 50h, torej najverjetneje s precej delovne dobe. Pa pustimo špekulacije ob strani in se posvetimo dejstvom. Dela vsak dan od 6-17h in še ob sobotah od 6-12h. Torej vsak dan naredi 3 nadure in še vsako soboto 6 (nad 40 urnim delavnikom), kar na mesec znese okol 90 nadur. Za plačilo, ki je globoko pod določeno minimalno plačo – za redno delo. Že brez oddelanih nadur, bi tovrstno izkoriščanje bila eklatantna svinjarija. Ob upoštevanju nadur, ki presegajo polovico rednega delovnega časa, pa lahko to mirno označimo za sužnjelastniški odnos. Lastnik je s tem dosegel ultimativni cilj in z enim kamnom ubil dve ptici: dobil je delovno silo, ki opravlja tlako za 2,67€/h, zaradi mizernosti plačila, pa so se prisiljeni stalno zadolževati; in tako ostanejo ponižni, ker potrebujejo to patetično nizko plačilo, da pridejo skozi mesec in kot med padanjem v prepad obupno in panično grabijo za rešilno vejo v obliki (neugodnih kratkoročnih) posojil. Kapitalist si zadovoljno mane roke, ker delavci ostanejo ujeti v začaranem krogu. Ampak vidim, da dejansko ubijejo vsaj tri ptice; namreč tudi na zakonsko določen polurni odmor lahko pozabijo in na skrivaj, živčno, da jih ne bi stranke zasačile, kot izstradani psi žrejo nek nezdrav obrok (za kaj več žal ni ne časa, ne denarja).

Nakupil sem goro Dylan Dogov; ampak s tem sem na žalost naredil uslugo skoraj v celoti le izkoriščevalskemu, brezčutnemu krvosesu, ki jo zaposljuje; njej bi jo morda lahko le hipotetično, s tem, da bi s svojim skromnim prispevkom z veliko sreče pripomogel k temu, da bi dosegla neko višjo imaginarno, ampak za njo zelo realno točko oziroma postavko, ki predstavlja cilj mesečnega prometa – za njo pa najbrž razliko med 0,21 in 0,22% provizije.

Kako lahko sploh še kdorkoli, ki ni očitno umsko omejen in hkrati ne spada v zgornjih 5% prebivalstva po zaslužku, zagovarja ideologijo – torej neoliberalni kapitalizem – ki nam kroji usodo? Argumenti zagovornikov – na tem mestu mislim tudi in predvsem na normalne ljudi in njihove argumente na socialnih omrežjih – ponavadi govorijo o napredku zaradi okolja, ki ga zagotavlja, v katerem omogoča tekmovalnost in motivacijo za doseganje visokih ciljev in kar “nemogočega”. Torej ameriških sanj in podobnih iluzij. Ampak kaj nam to prinaša? Manj delovnih obremenitev za nas, krajše delovnike, kot so nam obljubljali desetletja? Več prostega časa in bolj kvalitetno življenje? Ravno nasprotno, torej več dela, daljše delovnike, več – v vse več primerih neplačanih – nadur in manj prostega časa. Posledično več izgorelosti, več bolnišk in ironično (za zagovornike s temi argumenti) manjšo storilnost, nižjo produktivnost. Na kratko: več bolečin in nesreče.

Naj po nebroju takšnih primerov še kdo reče, da kapitalizem in z njim – to je treba priznati – višja kupna moč osrečuje. Osrečuje, ampak le tistih par procentov, ki s svojim parazitskim delovanjem – torej na račun drugih – živi bolje. Srečneje pa po mnogih raziskavah ne – ker materialne dobrine na dolgi rok ne prinašajo sreče. Kapitalizem torej družbeno krajino spreminja v vedno bolj individualizirano, razčlovečeno, trpljenja polno puščavo “deziluziranih” ljudi. Včasih se mi zdi, da bi se morali zahvaliti cerkvi za več kot tisoč let nazadnjaštva (temni srednji vek), prepovedovanja napredka z zelo učinkoviti metodami; procesi proti heretičnim znanstvenikom (znan je primer Galilea Galilea, ki je bil prisiljen umakniti svoja odkritja do katerih je prišel z novim teleskopom in z njimi povezane ugotovitve, ki so podpirala Kopernikov heliocentrični astronomski model, ker je ta ogrožal cerkveno razlago, ki je Zemljo postavljala v center vesolja), zažiganjem “čarovnic”in seveda – še v veliko večji meri –, knjig. Kako bolj zatečeno stanje bi zdaj imeli šele brez te ustanove – in njej podobnih. No, naše vrste in velike večine ostalih tako in tako že tisočletje ne bi bilo. Torej tudi teh problemov ne.