Samo pol leta po objavi optimističnega zapisa o Šarčevi vladi, se skoraj počutim rahlo naivno, namreč vse iluzije, pozitivistično gledanje na njegovo uspešno, predvsem pa veliko bolj odločno kot smo bili v zadnjem desetletju vajeni, dirigiranje miš-mašovskem, večinoma kvazi levičarskem orkestru, kjer kot vedno, prevladujejo partikularni interesi, se je razblinilo. Zadnje potrdilo, da je politika kurba, smo dobili z LMŠ-jevo in SMC-jevo podporo zamaknitvi uvedne enotne embalaže za tobačne izdelke. Družno z najbolj vdanimi lakaji kapitala, NSI in SDS. Zakaj je SMC storil kar je, je jasno ob podatku, da je Gregor Krajc februarja dobil službo pri Philip Morrisu – ostalo so si jo z glasom za zagotovili ali pa dobili kakšnem plačen all inclusive dopust v rajskem tropskem letovišču; če ne kar izdatnega nakazila v davčno oazo. Res je čas, da se v vseh pogledih sporno prakso vrtljivih vrat prepove. Tako bi bili politiki vsaj malo bolj omejeni pri zlorabljanju svojih funkcij in bi že s tem vsaj malo bolj pogosto delovali kot bi morali, v skladu s položajem, ki ga zasedajo, torej odgovorno državljanom, ki so jih izvolili na ta že v osnovi priveligiran in bonificiran položaj. Morale in etičnih načel ne bom omenjal, tako kot jih ne bi ob omembi odvetnikov in prodajalcev rabljenih avtomobilov. Poleg tega je padli, od vseh pozabljeni stranki SMC z manj kot procentno podporo očitno že vseeno za javno mnenje, brezskrupolozni kameleon Möderndorfer – ki je tudi tokrat v obdobju le dveh let svojo podporo enotni embalaži pretopil v zagotovo dobičkonosno nasprotovanje – je namreč argumente kar copy/paste-al iz manipulativno predstavljenih “dejstev”, vzrokov za zamik iz dokumentov tobačnih multinacionalk. Še več, tega z določenimi ostalimi podporniki ni niti skrival.
Miha Kordiš je v dveh stavkih dobro strnil bistvo od lobistov prepisanih argumentov in razkril kontradiktornost le-teh: »Advokati tega, da se enotna embalaža prestavi pravijo, da ne vedo če bo to imelo kakšen učinek. Potem pa hkrati jamrajo, da bodo posledice za gospodarstvo in da bo prišlo do proračunskega izpada.«. Ta argumentacija je izprijena in želodec-obračajoča; namreč dokazuje to, da je skrb za zdravje Slovencev le floskula, vseeno jim je, če so trošarine plačane z zdravjem in povišano stopnjo umrljivosti.
Naj si bo dovolj o tem, to je bila namreč le slamica, ki je zlomila kamelji hrbet. Breme Šarčevih odstopanj od obljubljenega in v koalicijski pogodbi podpisanega je veliko večje. Nadaljuje se z zavrnitvijo brezplačenga prenosa stanovanj (oziroma so odobrili prenos le treh!) iz slabe banke na stanovanjski sklad, ki bi jih lahko oddal v najem po neprofitnih cenah. Tako in tako so bila že plačano z umetno napihnjeno sanacijo bank. Izglasovana je bila ukinitev dodatka za delovno aktivnost, ki pa je bila očitno prepisana od GZS-ja oziroma kakšne podobne organizacije, ker je argumentacija tipično neoliberalistična: dohodki prejemnikov socialne pomoči in dodatka so preblizu minimalni plači in rušijo dohodkovno razmerje. V resnici je seveda jasno, da je problem v plačah, ki so prenizke. Nadaljuje se z rušenjem še enega od Levicinih predlogov, tokrat o spremembi zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero so poskušali zamejiti privatizacijo zdravstva od znotraj. Predlog davčne reforme, bi spet dajal največ odpustkov tistim, ki že tako prejemajo opazno nadpovprečne dohodke. Z znanim, izrabljenim opravičevanjem, da je treba znižati davčno obremenitev visoko izobraženih in usposobjenih inženirjev. Kot da so vsi v tem davčnem razredu točno to in nikakor ne pade v isti razred še na desetine poklicev, med katerimi so seveda tudi politiki in cela vrsta javnih funkcionarjev. Iz zadnjega popravka niti ni znano, če se bo davek na dobiček postopoma zvišal na 22% – jasno je samo, da se je povišal iz 19 na 20%.
O odlogu – kar dejansko pomeni opustitev – tretjega zaporednega povišanje minimalne plače v letu 2020 in izločitve vseh dodatkov iz obračuna le-te pa se tako in tako govori že nekaj časa. Ko sem za njih prvič slišal, sem upal, da gre samo za neprevjene govorice, po vseh klasično desničarskih potezah trenutne vlade, v to ne gre več dvomiti. Škoda, optimizem ni trajal dolgo. Šarec sicer obljublja, da so nekateri projekti Levice v teku, upam, da izsilijo čim več, preden nepovratno – vsaj za časa trenutne vlade – ne zaplujemo v neoliberalne vode, kjer bodo upi po egalitarni družbi dokončno nasedli na ostrih čereh kapitala.
No comments:
Post a Comment