Kako bo kapital spet zaobšel regulativo

Konkretno govorim o zakonu o minimalni plači, ki stopi v veljavo z novim letom. In navodili, ki jih je podjetjem razposlala GZS – to ogabno leglo neoliberalizma, ki je tokrat preseglo celo samo sebe. Sonja Šmuc se namreč ponosno trka po svojih uvelih prsih in kar sije od zadovoljstva, ker ji je uspelo zaobiti še en zakon in svojim pajdašem zagotoviti, da bodo socialno najbolj ogrožene še naprej obirali do kosti. Iznašli so namreč formulo s katero bi socialno najšibkejšim, ljudem s samega roba družbe odvzela vse, kar bi jim nov zakon prinesel – izvzetje dodatkov iz osnove pri obračunu plače (to novem bi se na 700€ osnove dodajali dodatki, v nasprotju s trenutnim stanjem, ko se lahko vštejejo v osnovo 667€).

Po sprejetju zakona, o povišanju minimalne plače in izvzetju vseh dodatkov iz nje, sem bil mnenja, da je to izjemen uspeh za vse izkoriščene delavce, predvsem tiste katerim pripada cel kup dodatkov, sploh za delo z nevarnimi snovmi (kjer si za mizerno plačo uničujejo zdravje), v nevarnih razmerah itd. Predvsem pa, da je končno zajeten del prebivalstva v borbi proti kapitalu dobil vsaj eno bitko. Da bi s tem za začetek zajezili, nato pa ustavili vulgarno plenjenje, ki smo mu priča že vse od osamosvojitve, z nastopom recesije pa je enostavno preseglo vse meje. In da bi se ultimativno končno vzpostavil vsaj približek egalitarne družbe.

Ampak zdaj je postalo očitno, da je zakon slabo spisan, poln lukenj in ga bo zategadelj kapital brez problema nekaznovano obšel. Se pravi na žalost ni bilo narejenega čisto nič – vsaj v primerih, ko bodo podjetja s svojim pohlepnimi rokami hlastno pograbila s strani GZS ponujeno, njim na kožo pisano kreativno rešitev “problema”. Zakaj se GZS ne kaznuje zaradi ščuvanja k izkoriščanju delavcev in to celo najranljivejšega dela njih, tistih z rock bottom plačami (kot je na primer Šiško obtožen ščuvanja k rušenju ustavne ureditve in varnosti v državi)? Ni mi jasno kako so pisci zakona, ki se zavedajo vse izprijenosti, pretkanosti in neskončne iznajdljivosti, hkrati pa nemoralnosti lastnikov kapitala in njihovih organizacij (GZS), niso tega pokazali z vodotesnostjo zakona samega? Očitno je bila vse skupaj le dimna bombica, šov za rajo in so od začetka delovali v spregi s kapitalom – et tu, Levica?

Na koga torej lahko zaposleni, ki se nahajajo na dohodkovnem dnu sploh še računajo? Na politike, tudi na vsaj (do zdaj) malo upanja dajajočo Levico očitno ne – vsaj ne s kakršnokoli zanesljivostjo, njihovi zakoni so očitno hit&miss. Torej očitno le na manj pohlepne, oziroma tiste zelo redke moralne lastnike, ki bodo GZS-jino formo ignorirali - samo ti tako in tako že do zdaj niso izkoriščali možnost vključevanja dodatkov v osnovo in s tem v primeru bolniškega staleža zaposlenim pustiti na računu znesek v višini socialne pomoči. Ta zakon je torej kot luč na koncu predora po Žižkovo; kmalu po tem ko te oplazi žarek upanja, torej nakazovanje svetle, pozitivne prihodnosti, ugotoviš da je to le prihajajoči vlak.

Po vseh teh dogodkih, preigravanjih in izigravanjih je postalo še bolj jasno – kot je bilo že do zdaj –, da je profit, oziroma stremljenje podjetij za njim, le evfemizem za krajo.

Maksimalna plača

Vedno je govor samo o minimalni. Zakaj torej ne bi bilo – več, ker nekaj malega že je – o maksimalni. Neoliberalcem gresta tako in tako obe na živce, tako kot kakršno koli brzdanje njihove izprijene požrešnosti. Kaj bi torej maksimalna plača spremenila? Odvzela bi motivacijo za eko kriminal, ki se izvaja v imenu maksimiranja dobička. Prav tako za totalno izkoriščanje. Če bi se sistemsko uvedlo razmerje med najvišjo in najnižjo plačo – kot je to predlagal že Aristotel, ki je širil prepričanje o tem, da prejemnik najvišje plače ne bi smel dobiti več od petkratnika prejemnika najnižje – bi bila motivacija kar naenkrat obratna; lastniki, direktorji itd, bi povišali minimalce zato, da bi sami lahko prejemali več. Win/win situacija, ki smo jo uživali v SFRJ, razmerje je sicer bilo 1:7 (nekje celo 1:3), vsekakor veliko bolje od trenutnega 1:∞.

Alternative obstajajo še v obliki 100% davka nad določeno zgornjo mejo zaslužka, na primer 10.000€. Sam bi uvedel še 100% davek nad določeno mejo skupne vrednosti premoženja in motivacija za kopičenje bogastva na račun 99% prebivalstva bi bila izničena. Zamenjala bi jo poslovni, prebojni uspeh in moralno zadoščenje, ob zavedanju, da si preusmeril presežni del svojega kapitala v državni proračun, ki bi z njim financiral vse od odlično delujočega JPP (menjava osebnih vozil, ki kurijo fosilna goriva, za električna, so v večji meri še ena zvijača, ukana pogoltne neoliberalistične pošasti), ki bi bil del zeleno usmerjenih politik, do sociale (uvedba UTD, zaradi katerih ne bi bilo potrebe po zapletenih, birokratsko absurdnih sistemih dodeljevanja socialk, otroških dodatkov, subvencij za vrtce in malice itd, človeka vrednih pokojnih, dolgotrajne oskrbe itd), do odličnega zdravstvenega sistema (in subvencioniranja tako sekundarnega, kot terciarnega deficitarnega šolanja in specializacij, npr. zdravstvenih tehnikov, družinskih zdravnikov itd).

Seveda pri večini tovrstna motivacija ne bi delovala, ker gre v večini primerov za funkcionalne psihopate in ego manijake. Ampak vsi ti bi se lahko namesto s plačilnimi listami od zdaj naprej kurčili z izkazi FURSa, na katerih bi bilo zabeležno koliko so jim porezali v preteklem mesecu. Bi se tako videlo “ko je jači”, namesto tako kot zdaj, ko se to meri v metrih jaht, tisočih kvadratnih metrih v obliki vil in počitniških domov, številu prestižnih avtomobilov, helikopterjih in celo zasebnih avionih – vsak tak primer se seveda prevaja v ogljični odtis enakovreden povprečnemu srednje velikemu mestu.

Na koncu bi se nemara še potrošniška alieniranost družbe zmanjšala – zaradi večje socialne izenačenosti – s tem bi bilo manj prilik za tovrstno patologijo in predvsem veliko manj slabih zgledov, če bi to bila sistemska sprememba na globalni ravni, bi namreč tudi Hollywood ostal brez materiala, ki ga potrebuje za prodajo sanj.

Revni zaposleni

Med brskanjem za kompleti meni trenutno najljubšega stripa, me je šokiral podatek, ki ga je prodajalka zaupala stranki pred menoj: prejšnji mesec je prejela za svoje delo v trafiki vsega 710€. Jasno, delo prek s.p.-ja. V rednem delovnem razmerju bi bilo kršitev toliko, da se tega tudi v naši družbi – pa ne le naši, pojav se globalen – enostavno ne bi dalo spregledati. Gre za simpatično gospo v poznih 50h, torej najverjetneje s precej delovne dobe. Pa pustimo špekulacije ob strani in se posvetimo dejstvom. Dela vsak dan od 6-17h in še ob sobotah od 6-12h. Torej vsak dan naredi 3 nadure in še vsako soboto 6 (nad 40 urnim delavnikom), kar na mesec znese okol 90 nadur. Za plačilo, ki je globoko pod določeno minimalno plačo – za redno delo. Že brez oddelanih nadur, bi tovrstno izkoriščanje bila eklatantna svinjarija. Ob upoštevanju nadur, ki presegajo polovico rednega delovnega časa, pa lahko to mirno označimo za sužnjelastniški odnos. Lastnik je s tem dosegel ultimativni cilj in z enim kamnom ubil dve ptici: dobil je delovno silo, ki opravlja tlako za 2,67€/h, zaradi mizernosti plačila, pa so se prisiljeni stalno zadolževati; in tako ostanejo ponižni, ker potrebujejo to patetično nizko plačilo, da pridejo skozi mesec in kot med padanjem v prepad obupno in panično grabijo za rešilno vejo v obliki (neugodnih kratkoročnih) posojil. Kapitalist si zadovoljno mane roke, ker delavci ostanejo ujeti v začaranem krogu. Ampak vidim, da dejansko ubijejo vsaj tri ptice; namreč tudi na zakonsko določen polurni odmor lahko pozabijo in na skrivaj, živčno, da jih ne bi stranke zasačile, kot izstradani psi žrejo nek nezdrav obrok (za kaj več žal ni ne časa, ne denarja).

Nakupil sem goro Dylan Dogov; ampak s tem sem na žalost naredil uslugo skoraj v celoti le izkoriščevalskemu, brezčutnemu krvosesu, ki jo zaposljuje; njej bi jo morda lahko le hipotetično, s tem, da bi s svojim skromnim prispevkom z veliko sreče pripomogel k temu, da bi dosegla neko višjo imaginarno, ampak za njo zelo realno točko oziroma postavko, ki predstavlja cilj mesečnega prometa – za njo pa najbrž razliko med 0,21 in 0,22% provizije.

Kako lahko sploh še kdorkoli, ki ni očitno umsko omejen in hkrati ne spada v zgornjih 5% prebivalstva po zaslužku, zagovarja ideologijo – torej neoliberalni kapitalizem – ki nam kroji usodo? Argumenti zagovornikov – na tem mestu mislim tudi in predvsem na normalne ljudi in njihove argumente na socialnih omrežjih – ponavadi govorijo o napredku zaradi okolja, ki ga zagotavlja, v katerem omogoča tekmovalnost in motivacijo za doseganje visokih ciljev in kar “nemogočega”. Torej ameriških sanj in podobnih iluzij. Ampak kaj nam to prinaša? Manj delovnih obremenitev za nas, krajše delovnike, kot so nam obljubljali desetletja? Več prostega časa in bolj kvalitetno življenje? Ravno nasprotno, torej več dela, daljše delovnike, več – v vse več primerih neplačanih – nadur in manj prostega časa. Posledično več izgorelosti, več bolnišk in ironično (za zagovornike s temi argumenti) manjšo storilnost, nižjo produktivnost. Na kratko: več bolečin in nesreče.

Naj po nebroju takšnih primerov še kdo reče, da kapitalizem in z njim – to je treba priznati – višja kupna moč osrečuje. Osrečuje, ampak le tistih par procentov, ki s svojim parazitskim delovanjem – torej na račun drugih – živi bolje. Srečneje pa po mnogih raziskavah ne – ker materialne dobrine na dolgi rok ne prinašajo sreče. Kapitalizem torej družbeno krajino spreminja v vedno bolj individualizirano, razčlovečeno, trpljenja polno puščavo “deziluziranih” ljudi. Včasih se mi zdi, da bi se morali zahvaliti cerkvi za več kot tisoč let nazadnjaštva (temni srednji vek), prepovedovanja napredka z zelo učinkoviti metodami; procesi proti heretičnim znanstvenikom (znan je primer Galilea Galilea, ki je bil prisiljen umakniti svoja odkritja do katerih je prišel z novim teleskopom in z njimi povezane ugotovitve, ki so podpirala Kopernikov heliocentrični astronomski model, ker je ta ogrožal cerkveno razlago, ki je Zemljo postavljala v center vesolja), zažiganjem “čarovnic”in seveda – še v veliko večji meri –, knjig. Kako bolj zatečeno stanje bi zdaj imeli šele brez te ustanove – in njej podobnih. No, naše vrste in velike večine ostalih tako in tako že tisočletje ne bi bilo. Torej tudi teh problemov ne.

Marjan je začel krmariti v naročje kapitala

Samo pol leta po objavi optimističnega zapisa o Šarčevi vladi, se skoraj počutim rahlo naivno, namreč vse iluzije, pozitivistično gledanje na njegovo uspešno, predvsem pa veliko bolj odločno kot smo bili v zadnjem desetletju vajeni, dirigiranje miš-mašovskem, večinoma kvazi levičarskem orkestru, kjer kot vedno, prevladujejo partikularni interesi, se je razblinilo. Zadnje potrdilo, da je politika kurba, smo dobili z LMŠ-jevo in SMC-jevo podporo zamaknitvi uvedne enotne embalaže za tobačne izdelke. Družno z najbolj vdanimi lakaji kapitala, NSI in SDS. Zakaj je SMC storil kar je, je jasno ob podatku, da je Gregor Krajc februarja dobil službo pri Philip Morrisu – ostalo so si jo z glasom za zagotovili ali pa dobili kakšnem plačen all inclusive dopust v rajskem tropskem letovišču; če ne kar izdatnega nakazila v davčno oazo. Res je čas, da se v vseh pogledih sporno prakso vrtljivih vrat prepove. Tako bi bili politiki vsaj malo bolj omejeni pri zlorabljanju svojih funkcij in bi že s tem vsaj malo bolj pogosto delovali kot bi morali, v skladu s položajem, ki ga zasedajo, torej odgovorno državljanom, ki so jih izvolili na ta že v osnovi priveligiran in bonificiran položaj. Morale in etičnih načel ne bom omenjal, tako kot jih ne bi ob omembi odvetnikov in prodajalcev rabljenih avtomobilov. Poleg tega je padli, od vseh pozabljeni stranki SMC z manj kot procentno podporo očitno že vseeno za javno mnenje, brezskrupolozni kameleon Möderndorfer – ki je tudi tokrat v obdobju le dveh let svojo podporo enotni embalaži pretopil v zagotovo dobičkonosno nasprotovanje – je namreč argumente kar copy/paste-al iz manipulativno predstavljenih “dejstev”, vzrokov za zamik iz dokumentov tobačnih multinacionalk. Še več, tega z določenimi ostalimi podporniki ni niti skrival.

Miha Kordiš je v dveh stavkih dobro strnil bistvo od lobistov prepisanih argumentov in razkril kontradiktornost le-teh: »Advokati tega, da se enotna embalaža prestavi pravijo, da ne vedo če bo to imelo kakšen učinek. Potem pa hkrati jamrajo, da bodo posledice za gospodarstvo in da bo prišlo do proračunskega izpada.«. Ta argumentacija je izprijena in želodec-obračajoča; namreč dokazuje to, da je skrb za zdravje Slovencev le floskula, vseeno jim je, če so trošarine plačane z zdravjem in povišano stopnjo umrljivosti.

Naj si bo dovolj o tem, to je bila namreč le slamica, ki je zlomila kamelji hrbet. Breme Šarčevih odstopanj od obljubljenega in v koalicijski pogodbi podpisanega je veliko večje. Nadaljuje se z zavrnitvijo brezplačenga prenosa stanovanj (oziroma so odobrili prenos le treh!) iz slabe banke na stanovanjski sklad, ki bi jih lahko oddal v najem po neprofitnih cenah. Tako in tako so bila že plačano z umetno napihnjeno sanacijo bank. Izglasovana je bila ukinitev dodatka za delovno aktivnost, ki pa je bila očitno prepisana od GZS-ja oziroma kakšne podobne organizacije, ker je argumentacija tipično neoliberalistična: dohodki prejemnikov socialne pomoči in dodatka so preblizu minimalni plači in rušijo dohodkovno razmerje. V resnici je seveda jasno, da je problem v plačah, ki so prenizke. Nadaljuje se z rušenjem še enega od Levicinih predlogov, tokrat o spremembi zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero so poskušali zamejiti privatizacijo zdravstva od znotraj. Predlog davčne reforme, bi spet dajal največ odpustkov tistim, ki že tako prejemajo opazno nadpovprečne dohodke. Z znanim, izrabljenim opravičevanjem, da je treba znižati davčno obremenitev visoko izobraženih in usposobjenih inženirjev. Kot da so vsi v tem davčnem razredu točno to in nikakor ne pade v isti razred še na desetine poklicev, med katerimi so seveda tudi politiki in cela vrsta javnih funkcionarjev. Iz zadnjega popravka niti ni znano, če se bo davek na dobiček postopoma zvišal na 22% – jasno je samo, da se je povišal iz 19 na 20%.

O odlogu – kar dejansko pomeni opustitev – tretjega zaporednega povišanje minimalne plače v letu 2020 in izločitve vseh dodatkov iz obračuna le-te pa se tako in tako govori že nekaj časa. Ko sem za njih prvič slišal, sem upal, da gre samo za neprevjene govorice, po vseh klasično desničarskih potezah trenutne vlade, v to ne gre več dvomiti. Škoda, optimizem ni trajal dolgo. Šarec sicer obljublja, da so nekateri projekti Levice v teku, upam, da izsilijo čim več, preden nepovratno – vsaj za časa trenutne vlade – ne zaplujemo v neoliberalne vode, kjer bodo upi po egalitarni družbi dokončno nasedli na ostrih čereh kapitala.

Literatura: 1. polčas

Kaj sem torej prebral v prvem polletju; nadaljeval sem z ruskimi klasiki, se boril s filozofijo – z izjemo Seneke seveda – in predelal nekaj nefikcijskih knjig iz različnih področij, predvsem iz serije A very short introduction (tudi pri tej seriji največ iz področja filozofije, sledi socializem/komunizem, do edinega prebranega na temo sociologije, ostale nisem dokončal, kar pomeni, da tematika v meni ni vzpodbudila zanimanja), ki ti omogočajo relativno hitro seznanitev z določenim področjem in odgovorijo na vprašanje, če te le-to zanima.

Pri leposlovju sta najbolj navdušila Fjodor Mihajlovič (Dostojevski) in Kafka. Požiral sem mega dela prvega, ki so se močno približala Bratom Karamazovim, od drugega sem šele začel z njegovima največjima deloma Proces in Grad in predelal še približno polovico kratkih zgodb in eno od pisem. Z veseljem bom po kratki abstinenci nadaljeval. Poskusil sem prebrati kaj novejšega – eno od dveh sem na žalost končal – , vendar končno dojel, da teh na hitro spisanih površinskih zmazkov, ki sicer skozi celotno zgodbo obljubljajo neko dodatno globino, katere na žalost nikdar ne prinesejo, enostavno ne bom več bral. Tako kot v Hollywoodskih filmih, tudi v moderna dela skoraj vedno tlačijo veliko preveč – in kolikor jih že je, jih je, kar se mene tiče, preveč – sentimentalnih jajc. Morda bom občasno naredil izjemo s kakšnim avtorjem katerega več del sem prebral in so me v preteklosti navduševala.

V detajle se ne bom spuščal, ker se izogibam objavi spoilerjev, hkrati pa tako lahko dobro prikrijem svoje pomanjkanje znanja za resno kritiko tovrstnih mega-del, predvsem pa nočem biti predolg. Torej gremo kar k top 5 fikcijskih naslovov (romani):

• Kafkin proces. Neizmerno dobro opisano soočanje z absurdnostjo okolja s katero se sooča protagonist K. Konkretno s pravosodnim sistemom, noro, nevideno birokracijo. Močna podobnost s stanjem v naši državi, le da to stanje žal ni fikcijsko. Izjemni dialogi, ki so Kafkin zaščitni znak
• Zločin in kazen. Za razliko od Kafke, se Fjodor Mihajlovič osredotoča na manične glavne junake. Torej razlika interno-eksterno. Vsi fani krimičev, preberite jo, da se vam odpre nova dimenzija kompleksnosti in globine zgodb. Novodobni so v primerjavi s tem delom kot knjižice iz otroškega, največ mladinskega oddelka (razni Nesbo-ji itd). Dialogi oziroma monologi sicer ne obsegajo epskih razsežnosti kot pri Karamazovih (5-10 strani dolgi odstavki), so pa vseeno odlični, torej gre za isto odliko, ki krasi Kafko, ki ju naredi velikana (zaradi njunega odličnega poznavanja tako psiholoških vzgibov ljudi, kot razumevanja družbe kot celote) zato sta moja najljubša avtorja
• Očetje in sinovi avtorja Ivana Turgenjeva. Eden izmed vrhuncev 19. stoletja, odličen opis takratnega življenja v Rusiji (dasiravno s področja današnje Ukrajine), ruske duše in spet, neizmerno veliko konkretnih dialogov, ki se v veliki meri vrtijo okoli nihilizma.
• Notes from underground. Spet Dostojevski, tokrat veliko krajše delo, novela na vsega 100 straneh. Eno glavnih eksistencialističnih leposlovnih del – mednje se vršča tudi Zločin in Kazen – , kar se mene tiče za razred nad deli Sartra, glede Camusa pa ne bom sodil, ker nobenega njegovega dela nisem dokončal (morda gre samo za stil pisanja, ki mi ne ustreza)
• Grad. Zelo kompleksno, spet nedokončano – tako kot vsi njegovi romani, dasiravno se temu to veliko bolj pozna kot Procesu, kjer dejansko pride do zaključka, Grad pa se konča dobesedno sredi stavka – ki pa je morda mestoma malo preveč razvlečeno in zategadelj manj tekče od Procesa. Še eno izjemno ekistencialno delo, ki sem ga na goodreads sicer ocenil le s štirico, ampak retrospektno, vidim da gre za napako, nemogoče ga je postaviti pod na primer The picture of Dorian Gray, ki je sicer sporočilno, dokaj globoko delo, ne pusti pa niti približno enakega vtisa.

Iz področja nefikcije so name največji vtis naredila sledeča dela:

• Senekin trio kratkih del združen v eno knjigo (pozabil sem naslov celote) sestavljene iz: Consolations of Helvia, On the shortness of life in On the tranquility of the mind. Vsa so polna odličnih stoičnih razmišljanj, ki so oblikovana kot nasveti. Še vedno aktualni, ki kar se mene tiče, močno prekašajo vsa moderna self-help dela, tudi tista, ki jih pišejo (klinični) psihologi in ne šarlatani. Slednje od naštetih sem na Goodreads (opisno) ocenil kar z “out of this world/5”. Teksti, ki ježijo kožo, te pripravijo k razgrablanju – predvsem o aplikaciji le teh, nasvetov ni potrebno razvozljevati, ker so razumljivo napisani, za razliko od večinoma namensko nebuloznih, nepotrebno kompleksnih del modernih filozofov (torej od Descarta naprej).
• Blitzed: drugs in Nazi Germany avtorja Normana Ohlerja (obstaja tudi slovenski prevod). Zgodovinski sprehod, ki se začne že v dvajsetih, torej kakšno desetletje pred prihodom Nacionalsocialistične stranke na oblast (1933), kjer se je v Berlinu prebivalstvo v težavnem obdobju po bolečen porazu v 1. svetovni vojni, na polno zadevalo s kokainom in heroinom, prosto dostopna v lekarnah, katere so z daleč najčistejšo robo na svetu zalagali največji nemški farmacevti (npr Merck). Nacisti so po prihodu na oblast sicer vse to prepovedali, ker so oni hoteli biti opij ljudstva (kot je Marx sicer povezoval z religijo), so pa na trg spustili Pervitin – metamfetamin, si so ga vedno bolj uporabljali vsi; od gospodinj, do delavcev, ki so tako lažje dosegali kvote in Wehrmachta, ki je z njihovo pomočjo v treh dneh neprestanega napredovanja (torej nihče ni zatisnil očesa) brez težav izvedel Blitzkrieg, ko je s tanki prebil Ardene in kompletno zahodno fronto in bi z največjo lahko lahko ugonobil združeno francosko-Belgijsko-Angleško vojsko, če ne bi Hitler iz neznanega razloga, tik pred obkolitvijo ukazal ustavitev – najverjetneje zato, da ne bi kakšen od generalov preveč pridobil na moči. Tako so se zavezniški vojaki 3 dni mirno vkrcavali na ladje in neovirano odšli. Francija je vseeno padla v vsega 11 dneh. Sramota od katere si ni opomogla vse do danes. To je seveda le opis kakšnih 15% knjige, nadaljuje se s podrobnim opisom odnosa Hitlerja s svojim osebnim zdravnikom, ki je bil mojster igle in ga injeciral z vedno močnejšimi koktejli, na koncu vedno močnejših in bolj nasprotujočih si substanc (poživila in sedativi). In seveda opisuje tudi vedno večjo porabo v vojski in proti koncu, enako kot pri Hitlerju z vedno močnejšimi substancami in ekstremnejšimi dozami. Avtor polaga velik, praavzprav kar največji vpliv na potek vojne ravno zaradi te uporabe in nato vedno bolj zlorabe drog. Mislim, da bi bilo potrebno veliko od njegovih trditev preveriti, ker po mojem mnenju veliko prevečkrat piše v trdilni obliki, ne pa v preizpraševalni, ker so, kot je sam napisal podatki razvrščeni v tri enormne arhive na različnih koncih sveta, zapiski Hitlerjevega doktorja Thea Morella, pa so zelo kriptični in velikokrat je edini podatek le oznaka, zaznamek v obliki (črke ozirom križca) x ali pa injection as always. Vsemu navkljub je knjiga oči odpirajoče – ne da bi povedal kaj novega, vendar je vsebina precej podrobna in ponuja zanimivo gledišče na dogajanje v 2. svetovni vojni. Stil pisanja pa je, za nefikcijsko knjigo, odličen, zelo tekoč in berljiv.
• Že prej omenjena in na kratko opisana serija A very short introductions. Zelo priporočljivo, dasiravno kvaliteta – res nerazumljivo, kot da ne bi imeli “quality control-a” - precej niha, je pa večina del na približno 120-140 straneh, zelo uvodno-pronicljivih.

Telefon: stalna pripravljenost

Čemu se praktično vsi vedejo kot da stalno dežurajo? Kot da bi bili plačani za stalno pripravljenost. Ali vsaj imeli neko dolžnost ali odgovornost (na primer za človeška življenja itd), medtem ko vas v resnici skrbi le, da ne bi kaj zamudili. Kdo je ljudem tako zelo opral možgane? In zakaj? Zakaj se jim zdi, da je tako grozno, če bi zamudili kakšno objavo na družbenih omrežjih ali klic s povabilom na kavo? Je vredno biti v neki podzavestni stalni pripravljenosti, v večni agitaciji samo zaradi tega? Je vredno uničiti vse trenutke t.i. “alone time-a”, ko bodisi hočeš le zadremati, se celo spraviš k meditaciji ali le na sprehod v naravo, ko se ne moreš zares sprostiti, ker imaš vedno napeto uho, v pričakovanju dobro poznanega piska ali zvonjenja. Samo pomisli kolikokrat si že segel po telefonu, ko se je pojavil nek zvok – ponavadi del komada na radiu – zaradi katerega si, kot dobro natreniran “yes man” hitro posegel po telefonu. Padel na lažni alarm. In se vsaj kdaj počutil rahlo bedasto. Oziroma trenutke, ko uživaš v družbi, naj si bo intimno ali pa le pijača s prijatelji, ko namesto sproščenega pogovora prijateljsko interakcijo grobo prekinja piskanje telefonov in posledični odklop osebka iz družbe in zombijsvsko buljenje v ekran.

Sam že več kot leto ne vzamem telefona s seboj. Uporabljam ga kot klasični domači telefon. Ko sem doma. Vsi zgrešeni klici in sms-i v vsakem primeru počakajo. Vse notifikacije appov imam pa že leta tako in tako izključene, oziroma kar odinštalirane. Zamudim kakšen drink? Redko, ker če sem bil zunaj, sem tako in tako skoraj vedno bil v družbi ali bil pač zaseden in tja ne bi mogel priti. Z veseljem pa kompenziram tistih par zamujenih, za peace of mind, ki ga sicer imam (večina klicev in spročil je bolj ali manj nepomembnih, celo banalnih), sploh ko recimo v lokalu berem časopis ali v parku knjigo (to sta primera pri katerih sem največ profitiral). Ljudje so to v veliki večini primerov dobro sprejeli, z razumevanjem, le redki so me še mesece ali celo leto gnjavili, zakaj ga ne nosim s seboj. No saj 1-2x mesečno, ko je to praktično nujno, na primer zato, da se z nekom uskladiš, pač ga – na primer, ko prideš nekoga iskat na letališče, da se ne loviš v gneči v nedogled. Je pa res, da je ta odklop lažji za vse, ki že po naravi niso konformisti. In tako je tvoje “deviantno” obnašanje lažje in prej sprejeto.

In kdo sploh ima koristi od te vaše stalne pripravljenosti, od te vaše patološke nezmožnosti ločiti se od (v vseh pogledih) precenjenega gadgeta? Vprašanje je zdaj zagotovo že retorično; korporacije, ki sledijo vsakemu vašemu koraku, pridno beležijo vaše gibanje (kdaj ste kje), vaše navade in do neke mere celo misli. Big data s svojimi vedno boljšimi algoritmi in podporo umetne inteligence vas v marsičem pozna bolje kot vaši bližnji in celo vi sami. Zato je že pred leti prišlo do primera, ko so starši tako zvedeli, za zamolčano nosečnost najstniške hčere – iz njenih poizvedb in nakupovalnih vzorcev so ji oglaševalci sestavili targetirano ponudbo, katera je prišla v roke staršev. Big data, big business. Za vas pa le velika agitacija, manj kvalitetno, bolj obremenjeno življenje in tanjša denarnica (targetirani oglasi so zagotovo bolj učinkoviti).

Rešitev? Enostavna; predstavljaj si svojega mobilca kot stacionarca in začni oprazovati kako se začne življenje in počutje obračati na bolje. Manj boste tudi obremenjeni s tem kako drugi percipirajo vaše življenje – ker ne boste mogli stalno zajemati in objavljati fotk na fejsu. Ker boste dejansko uživali na koncertu, ne pa ga tako kot večina, le opazovala skozi ekran aparature, ki je zaradi tovrstnih nesmiselnih praks le vaš rabelj (zakaj bi sploh imeli ta vmesnik? Zato, da drugi vedo da uživate, ni dovolj, da se sami tega zavedate, s tem pa hkrati jasno uživate manj). Razvoj tehnologije naj bi osvobajal, lajšal življenje. In medtem, ko sodobni telefoni velikokrat ga (dejansko gre za žepni zelo vsestranski računalnik, multipraktik), pa je v večini primerov le tako kot sem napisal zgoraj. Zakaj? Ker tehnologije ne uporabljamo, ampak zlorabljamo. Ker dopustimo, da nas “navleče”, se pustimo prepričati, da brez tega ne gre in posledično postanemo živčni zombiji, kateri se začnejo precej hitro dolgočasiti, po vsakem par minutnem (včasih že parsekundnem) izostanku notifikacije. Mentalna odvisnost, ki v skrajnosti ni kaj dosti drugačna od odvisnosti od trdih drog. Zato toliko ljudi hodi na digitalne detox-e. In spet služi le kapital. Živimo v sistemu, v katerem kapital nikakor in nikoli ne more izgubiti. Poskusite se še sami približati temu.

V tem primeru res velja citat:“be the change you want to see in the world”. Ker se dejansko ne moreš pritoževati o tem, da so vsi neprestano na telefonih, da ti v družbi občasno ne preostane drugega od buljenja v ekran. Neumnost! Si del problema. Lahko pa postaneš del rešitve. S svojo breztelefonskostjo pač drugim ne moreš dati povoda za odklop, oziroma tega v večini primerov vsaj ne morejo početi čisto brezskrbno, brez kančka slabe vesti - pa morda ne toliko zaradi tebe, kot zaradi tega, da jih s svojo držo nemo opozarjaš, da so to kar so; zombiji. In hlapci.

Odrast (degrowth)

S svojimi zapisi se že od začetka vrtim okoli te teme – z zelo sorodnimi tematikami, kot so anti-kapitalizem, anti-globalizem, anti-potrošništvo, minimalizem, vzdržnost, ekologija, krajšanje delovnega časa itd v povezavi z vsemi pozitivnimi posledicami, ki bi jih te spremembe prinesle – dokončno pa me je k pisaju o odrasti spodbudil govor Mateja Feguša, direktorja Donarja, v okviru predavanju o krajšanju delovnega časa, ki je, sodeč po objavah v medijih, kot prvi podjetnik v Sloveniji uvedel 6 urni delavnik (in hkrati plačuje zaposlenim prispevke za polni, 8 urni delavnik). O krajšanju delovnega časa se je sicer že dalo prebrati peščico člankov, tako da to niti ni bilo nič novega zame, vsekakor pa ne presenetljivega, tako je bilo pač naslovljeno predavanje. Presenetile pa so me druge poteze tega, očitno zelo drugačnega, vizionarskega, najpomembneje pa, subverzivnega podjetnika. Namreč, razmerje plač v njihovem podjetju je 1:1,5. Ne 1:7, razmerje po katerem se 95% ljudem kolca še iz časov egalitarne Jugoslavije. Ali v določenih primerih celo 1:3. Ne, 1:1,5, v času totalno podivjanega neoliberalnega kapitalizma, ki je dosegel najvišjo plenilsko fazo. To je, v tem času in prostoru, zares radikalna podjetniška politika. Poleg tega celoten dobiček razdeli med zaposlene. Torej,udeleženi so vsi, ne samo on kot lastnik produkcijskih sredstev. In to še ni vse, o konceptu odrasti ne pridiga.Vanj usmerja svoje podjetje. Letni promet je padel iz 5 na 1 miljon. Vendar je zaradi pravične porazdelitve finančnih sredstev teh za vse dovolj, hkrati pa so manj utrujeni oziroma bolj spočiti, imajo več prostega časa in energije. So bolj srečni in izpolnjeni. Bolje se koncepta odrasti v teh časih in našem okolju ne da orisati.

Če se premaknem od tega praktičnega primera k teoriji (povzeto prosto po Wikipedii), se lahko govori o družbenem, ekonomskem in političnem gibanju, ki bazira na ekološki ekonomiji, anti-potrošništvu in proti-kapitalističnih idejah. Hkrati naj bi bila tudi esencialna ekonomska strategija, ki odgovarja na dilemo limita rasti. Odrastni misleci in aktivisti zagovarjajo zmanjšanje proizvodnje in potrošnje – krčenje gospodarstev – z argumentom, da prevelika potrošnja (overconsumption) pozroča onesnaževanje okolja in povečuje socialne razlike. Ključno konceptu je, da zmanjšanje potrošnje ne zahteva samožrtvovanja in zmanjšanja blagostanja. “Odrastniki” želijo maksimizirati srečo z nepotrošniškimi sredstvi – delitvijo dela, manjšo potrošnjo, s hkratnim povečanjem posvečevanja prostega časa umetnosti, glasbi, družini, naravi, kulturi in skupnosti.

Sam vidim najvišji problem – kar se tiče načina podajanja informacij s strani medijev, vlade, Hollywooda, socialnih omrežij in ostalih pralnic možganov – v tem, da je eno, edino in glavno merilo BDP. Enostavno moramo, nujno je potrebno transcendentirati miselnost pogoltnosti in akumulacije, ki nam jo prodajajo, kot edinega garanta naše sreče in obstanka. Zavrniti moramo kolonizacijo naše domišljije, nehati kupovati sanje, ki nam jih prodajajo (metaforično in dobesedno). Ne bom se spet poglabljal v ekološki aspekt in nujnost zmanjšanje proizvodnje, snovnega pretoka in s tem onesnaževanja, zaradi česar smo že presegli nosilnost Zemlje in bi z enakim načinom življenja, razmoževanja tako nas samih, kot naših potreb in konsumpcije do leta 2050 let potrebovali kar 6-7. Ne, poudaril bi nujnost radikalnih sprememb, upiranja manipulacijam v slogu zelene ekonomije, ki v osnovi zagovarja enako stopnjo rasti (torej čim večjo, z vsakokratnim zaganjanjem panike, ko BDP Kitajske doseže “le” 6,6% ali pa ko naš pade po 4% in smo v “velikih težavah” zaradi ohlajanje konjunkture, medtem ko imamo seveda še vedno 3. najvišjo rast v EU), zapakirano v zeleno, okolju prijazno obliko. Ker kaj to pomeni? Da se ne bo spremenilo nič, razen da bomo še vedno 2 krat dnevno stali v konicah, zjutraj sicer z recikliranim namesto običajnim lončkom kave, ki bo zaradi enake stopnje preobremenjenosti oziroma celo izgorelosti nujna. Avto bo tudi seveda električen (ker pa bo baterije napajal TEŠ 6, bo onesnaževal bolj od praktično vsakega bencinarja). Kaj bi bilo torej po tem scenariju drugače? Absolutno nič! Še vedno bi preutrujeni životarili v degradiranem okolju in družbi.

Kaj bi torej moral biti naš cilj? Odzavestiti vso instantnost, na primer hitro modo. Prekiniti škodljiv model kupi-uporabi-(čim prej)zavrzi. Začeti kupovati obleke v second hand trgovinah, nositi pokvarjene aparate v popravljalnice, namesto avtomatske brez-sekunde-razmisleka zamenjave. Kupovati stvari, ki jih potrebujemo, ne hočemo, kupovati manj in kvalitetneje in v primeru hrane lokalno. Ne več kot ovce menjavati telefone, ko poteče vezava (dvojna zaslepljenost in zasužnjenost). In seveda, najpomembneje in “on topic” kopirati model poslovanja in delitve dobička, kot je v prej omenjenem primeru podjetja Donar. Vse ostalo bo sledilo; veliko manj obremenjevanja okolja, nas samih, tako kot vseh ostalih živalskih vrst, s katerimi si iz dneva v dan manj uspešno delimo življenski prostor. Višja kvaliteta bivanja in življenja. Več sreče in izpolnjenosti. Manj preobremenjenosti, zmožnost fokusiranja na stvari, ki so res bistvene, ne na katere samo mislimo, da so. In na koncu, najpomembnejše, več svobode, manj od pritiskov kapitala zlomljenih ljudi.