Ekologija: protesti, Greta, hitra moda in kaj lahko narediš sam

Vse od srečanja ekonomske elite v Davosu, pa do pred kratkim so novice prepravljale fotografije protestov srednješolcev proti podnebnim spremembam, ki jih je inspirirala Greta. Pojavljali so se tudi članki o očitkih otrok, kako so njihovi starši neodgovorni, krivci za nastalo stanje in kako bi se morali vzeti v roke. Prišlo je jasno tudi do precej skepticizma glede protestov, vrhunec je dosegla avtorica zmazka na nivoju najslabših možnih teorij zarot, ki je “dokazovala” (seveda brez karkšnegakoli dokaza ali vsaj približno logične interpretacije, razlage, šlo je le za kup domnev, insinuacij) “dejstvo” da je Greta le orodje kapitala. Jasno je, da gre za eno izmed najbolj butastih teorij zarote, da Greta s svojim bojem za podnebje dejansko dela za elite, češ da tako lahko kontrolirajo zadevo. Res super jim gre, od Davosa naprej je dnevno v novicah, povsod se odvijajajo protesti, fotke njih so na naslovnicah. Super damage control! Tudi sam sem se vključil v komentiranje kar štirih tovrstnih statusov, med njimi tudi avtoričinega, kjer sem bil kljub zastavitvi vprašanj v neprovokativnem tonu, najprej napaden na osebnem nivoju, pač poskus diskreditacije, ker ni imela niti enega trdnega argumenta, smiselnega odgovora, je zaradi mojega kritičnega razmišljanja, njene nemoči in frustracije vse komentarje, moje in njene, izbrisala. Jasno, da človek, ki piše za ovce, noče imeti med komentarjev ljudi, ki drezajo vanj z njej neprijetnimi vprašanji, ki pač razkrivajo njen blef, igranje na karto širjenja strahu in paranoje.

No še dobro pa, da je šla zadeva v pravo smer vsaj pri FB frendici, ki je njeno objavo delila. To, ki sem dejansko najprej komentiral, isti komentar sem le prilepil prej omenjeni avtorici. Da po nepotrebnem ne bi izgubljal časa in kljuboval svoji ležerni naravi, bom rezultat tega kar copy/pasteal: V glavnem vidi se kako grejo komentarji, najprej par komentarjev bodisi ljudi, ki sploh niso prebrali napisanega, ampak samo naslov ali pa so le preleteli tekst, teh je zagotovo največ, potem sledijo ovce in tisti, ki se jim ne da ali pa nimajo umske kapacitete, da bi lahko ocenili smiselnost, logičnost zapisanega. In seveda tistih, ki hočejo biti in ostati prepričani ne glede na vse, ki nikoli in nikdar ne bodo spremenili svojih stališč. Če ne drugega, mi je z mojim komentarjem vsaj uspelo presekati ta vzorec in vzpodbuditi ljudi k razmišljanju in ne samo slepemu sledenju in kimanju. Konec koncev za spremembe rabimo razmišljajoče ljudi, ne kimajoče ovce, zaradi slednjih smo v taki situaciji.

Vedno je potrebno gledati na problem iz več strani, tudi iz strani tvojih nasprotnikov, celo brati njihove zapise (know thy enemy, keep your friends close, enemies closer itd). V glavnem kritično, svobodno razmišljati, ne pa biti ideološki robot. To le vodi v enoumje in konec koncev koristi le kapitalu, ki vse te ljudi lažje izkoristi za nadaljne delitve, da lahko še naprej vladajo. Je pa hkrati napak misliti, da so vsi isti, vsa podjetja do zadnjega ultra zlobni, pohlepni uničevalci planeta. Žal pa je večina pahnjena v to tekmo race to the bottom (torej stalno nižanje cen, na račun nižanja stroškov, kar jasno pomeni slaba plačila, nižanja plač in odpuščanja, slednejega sicer trenutno praktično ni, vsaj v Sloveniji). Torej treba je spremniti sistem, nočemo sistema, ki podjetja za obstanek na trgu in preživetje, sili v tovrstne škodljive poslovne prakse - delavec najebe dvojno, najprej s tem da je zgaran in slabo plačan, nato preko škodljivih posledic onesnaženega okolja, na primer več jih umre zaradi onesnaženega zraka, kot zaradi posledic kajenja, kje so tu še vode, prehrana sama itd.

Na tem mestu je potrebno opozoriti še na fair trade in podobne prevare. Ko nas proizvajalci prepričujejo, da so surovine za njihov izdelek pridobljene na etičen način. Zakaj? Vse samo zato, da te zaslepijo, da dobiš tisti topli občuetk v sebi, ko veš, da si storil nekaj dobrega in tako nemoteno nadaljuješ z istimi vzorci nakupovanja, pretiranega potrošništva. Podobno je z recikliranjem, katerega je jasno treba podpirati, ampak problem prevelike količine, sploh nerazgradljivih odpadkov, tudi tistih namenjenih za reciklažo (katera nikoli ni niti blizu 100% in za katero se spet troši energijo, transportira itd) bi lažje, hitreje in učinkoviteje občutno zmanjšali, če bi zmanjšali potrošnjo. Ker tako sploh ne bi nastali. Reciklaža je torej le flikanje. Bolje kot nič, vsekakor pa daleč od optimuma. Nekako tako, kot da bi se namesto zmanjšanega vnosa hrane in izbire bolj zdravih živil raje letno odločal za liposukcijo in desetletno menjavo srca (kot Rockafeller recimo).

Plastične izdelke za enkratno rabo bodo z letom 2021 v EU prepovedali, plastične vrečke v Sloveniji pa že septembra (že pred leti je to bilo tik pred vrati, pa sta očitno spet zmagala pohlep in kratkovidnost). Ostaja pa ena izmed največjih ekoloških katastrof, ki se je zgodila človeštvu; hitra moda. V ekološke posledice se ne bom spet spuščal, o tem sem že dovolj pisal v prejšnjih zapisih. Tudi to, da lahko samo in le deluje na pogon izkoriščanja cenene, velikokrat nepolnoletne delovne sile. Torej etično totalno izprijenih praks. Na koncu pa seveda še moralno, pri potrošnikih. Kaj se lahko stori? Začne se lahko grass roots gibanje na socialnih omrežjih, za 100 dnevni bojkot proizvajalcev hitre mode (Primark, New Yorker, H&M, Zara itd). Subverzivnost se lahko razširi še pred njihove prodajalne, kjer se s plakati v roku opozorja na njihovo škodljivost in manipulativnost. Manipulativnost? Točno tako! Zavajajo z navedbami o uporabi recikliranih materialov, kateri so tako in tako samo v praktično ničnem odstotku njihovih izdelkov, po možnosti pa je tudi njihov odstotek v sestavi nizek. Tudi če ni, gre za nateg, proizvaja se namreč iz že v osnovi prevelike količine kupljenih izdelkov. Slogani seveda ne bi smeli samo upirjati prst v potrošnike, jim nabijati slabo vest, poudarjati da so ovce, ki uničujejo planet, povzročajo izumrtje nebroja živalskih in rastlinskih vrst, da so pravzaprav živi mrtveci, torej zombiji z inštaliranim softverom, ki jih sili v poblaznelo potrošništvo, v hitro modo za hitro zadovoljitev potreb (po katerem tudi sreča hitro usahne). Ne, morali bi jim prikazati pozitivne plati bojkota. S tem ko kupiš cenejši izdelek nisi prihranil. Še vedno ga plačaš. Prihraniš samo, če ne kupiš nič. Če že misliš, da moraš kupiti nov kos (dasiravno v treh, štirih, petih... garderobnih omarah, katere krčijo tvoj življenski prostor in delujejo nadvse opresivno, ne moreš vtakniti niti šibice več), ga raje kupi v second hand trgovini. Ne le ekologija in ekonomičnost, tudi sebe ne boš s temi cunjami zastrupljal, vsi strupi so namreč iz njih že izprani.

Manj želja, ne več lastnine, za več sreče

Med čekiranjem seznama del John Stuart Mill-a na goodreads.com mi je v oči padla sledeča misel “I have learned to seek my happiness by limiting my desires, rather than in attempting to satisfy them”. Ki me je seveda spomnila na enega mojih ljubših citatov Epikteta, ki dejansko vsebuje isto sporočilo “Wealth consists not in having great possessions, but in having few wants.”. Kako neizmerno tuje v dobi poblaznelega potrošništva. Za wake up call, pljusk ledene vode v naše potrošniško zombijevske face se moramo vrniti vsaj v 19. stoletje, dasiravno je bolje, če potegnemo kar do Epikteta v prvo, ki je izrekel izvorno misel. Razen če je ni seveda še kdo pred njim. Neverjetno kaj vse nam je dala filozofija. In kaj vse odvzela človeška požrešnost, pohlep, nikoli zadovoljena želja po imeti (še) več. Dejansko ne moremo govoriti o napredku, kar se tiče povezave sreče s količino stvari, ki si jih lastimo, le po nepotrebnem si kompliciramo življenje. Že od rojstva se nam pere možgane dnevno, da moramo dosegati vedno več, dvigujemo si letvico, tekmujemo s sosedi, sošolci, sodelavci, v veliki večini primerov z ljudmi, ki nam ne pomenijo nič. Velikokrat nam gredo celo na živce. In ne, ni to samo slovenski pojav, v angleško govorečem svetu ta pojav imenujejo keeping up with the Joneses.

In sploh ne gre samo za lastnino, podaljšano je tudi na doživetja. Se je kdo zamislil zakaj se tako zelo kritizira rutino? Jasno, mora se neprestano dogajati, kar pomeni, da moraš potovati, fotkati, objaviti na socialnih omrežjih, nato ponoviš s hrano, dnevnimi izleti itd. Skratka vse samo, da se ne bi ljudje slučajno zadovoljili z branjem knjige (po možnosti iz knjižnice, kar pomeni, da en izvod prebere tisoče ljudi) v parku, sprehajanjem v naravi ali vrtnarjenjem (spet se izloči iz verige cel kup členov). Ironično pa psihološke študije dokazujejo, da dnevne rutine, ko je človek na avtopilotu, delujejo pomirjujoče, ker nam prihranijo nepotrebno naprezanje, trošenje mentalne energije (zaradi nešteto opcij pri praktično vsaki izbiri), ki jo ponavadi pokurimo ob vedno zahtevnejših, kompleksnejših in daljših delovnikih. Tako kot sem že omenil v enem prejšnjih zapisov, cel kup genialnih ljudi, si je ravno iz tega razloga zamislil uporabo “uniforme”, torej uporabo enakih cunj za vsak dan (Einstein, Jobs, Zuckerberg itd). Rutina torej ima svoj namen. Le kapitalizmu smrdi. Nujno potrebuje ovce, ki vsaj sezonsko, če ne že mesečno menjavajo garderobo. In vse ostalo.

Želi si manj, torej postavljaj si letvico nižje in srečnejši boš. Življenje bo enostavnejše. Ostalo ti bo več časa. Ne boš več pod pritiskom glede povišanja zaslužka, da bi si lahko kupil vse kar misliš da potrebuješ, da bi bil srečen. Kar naenkrat bo jurček, ki ga dobiš vreden 1.200€, 1.300€ ali celo več. Res je tako enostavno. Da ne omenjam vseh blagodejnih učinkov za okolje, ki jih bo tvoj spremenjen življenski slog prinesel.

In še preden sem naletel na Stuartov citat, mi je na FB pred oči skočila fotografija nastajajočega novega, že petstošestnajstega nakupovalnega centra v Ljubljani (in to je bil pravzaprav povod za ta zapis). Komentiral sem takole:”Očitno nam ni dovolj, da smo prvi v Evropi po nakupovalni površini/prebivalca. Hočemo biti prvi na svetu! V času, ko spletno nakupovanje skokovito raste. Ti nakupovalni centri bodo v roku 10 let opustošene stavbe nekega totalno zblojenega obdobja ali pa spremenjene v muzej človeške norosti in neoliberalistično-potrošniških orgij.”

Za konec še Epikurjevo mnenja o tem, da je edino dobro užitek. Naučeni smo seveda, da je to močno odvisno od materialnih pogojev našega življenja. Nikakor! Epikur je namreč filozof, ne kapitalist. S tem je mislil le, da nam največji možni užitek daje odsotnost bolečine, tako fizične kot psihične. Prepričan je, da enostavni, dosegljivi užitki prinašajo prav toliko užitka kot eksotični in ekstravagantni. Odvisnost do slednjih povzroča anksioznost, ob sredstva, ki jih potrebuješ, da si jih lahko privoščiš, pa si lahko čez noč.

Je narod preneumen za zares delujočo demokracijo?

Namreč v demokraciji naj bi se slišal vsak glas. Samo kateri so vredni tega, da bi bili slišani? Kateri imajo dovolj teže? In kaj mnenjem daje težo? Vsekakor dobra informiranost, znanje in mentalna kapaciteta za reševanje težav, iskanje rešitev, usklajevanje itd. Kolikšen delež prebivalstva ustreza tem merilom se ve. George Carlin je to odlično zajel z izjavo:”Think about how stupid the average person is, and then realize that half of 'em are stupider than that.”.

Kaj so torej alernative? Morda politična ureditev po vzoru Platonove republike? Torej da bi državo vodili filozofski kralji/kralji filozofi. Bodisi tako da filozofi postanejo kralji ali kralji filozofi. Zakaj? Ker samo filozofi lahko delujejejo za skupno dobro, ne za lastno korist, ker le oni premorejo modrost in so moralno in intelektualno primerni za vodenje države. Sebični voditelji niso močni voditelji. Nadalje je šel še dlje, razdelal je načrt vzgoje bodočih voditeljev. Peščica izbrancev, bi bila izpostavljena najboljši možni izobrazbi, poročali se ne bi in ne imeli družine, oziroma bi ta živela ločeno od njih, da ne bi predstavljala distrakcije in bi se tako lahko 100% osredotočali na svoje delo. Ampak to bi praktično vsem smrdelo po elitizmu, nad katerim se že tako, v zdajšnjem sistemu pritožujejo. In z razlogom, v teoriji se bere zanmivo, na trenutke celo pomisliš, da je to najboljša možna rešitev. Po drugi strani, pa bi bile najvišje funkcije nedosegljive za vse razen že v ranih letih skrbno selekcioniranih izbrancev. Ostale, znane alternative zajemajo še totalitarizem oziroma dikaturo, anarhijo itd. Za slednjo bi se lahko reklo, da ponuja totalno svobodo in da tako vsaj ne kontrolirajo vse skupaj strici iz ozadja, je pa jasno, da se o kakršnikoli varnosti (tudi zdravstveni, socialni itd) lahko le sanja.

Za revolucijo vsekakor še ni primeren čas, ker je več kot očitno, da ne vemo, kaj bi zamenjalo obstoječi sistem. Torej zaenkrat razen pristriževanja kril poblaznelemu, planet uničujočemu neoliberalnem kapitalizmu, ki grebe dobičke na račun izkoriščnja in preobremenjevanja delavcev lahko naredili. Kar se tiče same politične ureditve vidim vsaj eno prednost v predsedniškem sistemu. Voditelj si namreč lahko sam izbere ekipo, ne tako kot v parlamentarnem, ko je prisiljen ministre sprejemati iz strankarskih kvot. Torej nad kadrovanjem izven svoje stranke (in to je zdaj v koaliciji kar petih strank še toliko bolj očitno) nima nobenega vpliva. Lahko sicer potrjuje ali zavrača kandidate, ampak to se v praksi ne dogaja, ker se bojijo politične krize in raje krpajo kadrovsko sestavo, kot da bi riskirali s celostnim, preudarnim, smiselnim in predvsem strokovnim pristopom.

Da je narod preneumen za demokracijo, za informirano, razumsko, argumentirano glasovanje na volitvah je torej jasno. Če še vedno nisi prepričan, si poglej odgovore na novinarska vprašanja, o razlogih za odhod na volišče in zakaj podpirajo neko stranko/kandidata. V 90% primerov lahko samo z začudenjem, nejevero, kdaj celo z gnusom, odkimavaš. Raja (beseda ni izbrana iz prezira ali nespoštovanja, ampak ker dejansko obstaja izraz satisfying the mob) še vedno pada na prastare ukane in manipulacije, kot so deli in vladaj, plane na dimne bombe in se zmede v igri zrcal. Tako da niti ni čudno, da se ne najde peščica, ki bi lahko razvila vsaj teoretični politični model, ki bi lahko zamenjal trenutno kvazi demokracijo (pomisli na to da EU vodijo neizvoljeni, s kapitalom močno povezani birokrati itd). Rešitve torej še ni na obzorju, lahko pa o njej razmišljamo in jo iščemo. Že to je nekaj, tovrstni miselni procesi so za marsikoga zabavni ali jim predstavljajo celo izziv, hkrati me pa spomnijo na izrek, da ni pomemben cilj, ampak pot. Mislim sicer da oboje, ampak treba je uživati tudi na poti.

Zakaj stremimo k povišanju plač?

Tako globalno, kot družba, kot na osebni ravni. V čem je smisel teh želja, stremljenj in na koncu udejstvovanja, če pa nas tako in tako na koncu ujame višja cena izdelkov in predvsem storitev. Ne ravno vseh, zagotovo pa vsaj tistih 60% prebivalstva, ki živi s podpovprečno plačo. In večji del preostalih 40%. Očitno neoliberalistična fikcija, sanje, ki jih prodajajo še vedno delujejo kot odlični motivator, dasiravno je seveda le slepilo. Le zelo efektivno orodje vseh tistih, govorimo seveda o par procentih, predvsem pa promilih, ki na koncu dejansko in v veliki meri profitirajo. Ampak kaj je sploh namen vsega tega grabljenja, neskončnega akumuliranja bogastva, ki ga nikoli ne bodo morali potrošiti? To je vprašanje, ki si ga zastavljam že dolgo, ampak zgleda da nanj lahko odgovoriš le, če si del te elite. Očitno imajo vrednote, ki so jim bile privzgojene, s pomočjo katerih v svojem početju vidijo smisel, nek višji pomen, morda celo misijo.

Ampak kaj vse to pehanje za višjim prihodkom ljudem prinaša? Tistim ki uspejo, življenje v luksuzu. In stres, ki ga ta požrtvovalnost in odrekanje prostemu času, hobijem, druženju in sproščanju prinaša (loserjem, torej tistim, ki so poraženci v tej tekmi, seveda le slednje). Torej pustimo prvo skupino ob strani, navadni ljudje njihovega početja ne zmoremo razumeti, nikoli ga ne bomo. Zakaj to počne druga? Zakaj večina celo življenje crkuje za zagotavljanje življenskega sloga, statusa, ki si ga v resnici ne more privoščiti. S tem mislim na kupovanje dražjih avtomobilov, kot bi jih dopuščal razum, prebivanje v večjih hišah in stanovanjih, kot jih ne samo potrebujejo, ampak tudi lahko vzdržujejo, ogrevajo in hladijo. In pospravljajo. Najbrž večina niti ne pomisli, koliko nepotrebnega časa dobesedno zapravijo za to (in denarja za dodatno količino čistil, višje položnice za elektriko in nabavo zmogljivejših sesalcev itd), časa ki bi lahko porabili za veliko bolj produktivne ali pa užitka polne dejavnosti ali pa nemara le zabušavanja (dolce far niente, o tem bi se dalo napisati ločen post). Vse to v življenje vnaša dodatne in nepotrebne količine stresa. Mar ne bi bilo enostavneje zmanjšati porabo in s tem hkrati zmanjšati našo potrebo po višjem zaslužku, ki ga potrebujemo za vzdrževanje celega kupa stvari, ki jih ne potrebujemo, dodatnih stroškov, ki so absolutno nepotrebni? To ne bi bila win/win situacija. Ampak win/win/win. Manj stresa zaradi preobremenitev v službi, kjer bi preživeli tudi manj časa, manj obsesiranja glede denarja, več prostega časa, za sproščanje, samoizpolnjevanje in polnjenje baterij (namesto da trošimo rezerve in izgorimo, ko potrošimo še te) in posledično boljše počutje, življenje in zdravje. Bodimo torej bolj mediteranski. Delajmo manj. Uživajmo več. Privoščimo si siesto.

Ampak to bi bil razumski pogled na življenje, razumski pristop. Kapitalizem noče, da bi bili razumski. Hoče, da še naprej kupujemo čustveno, ne razumsko. Ne samo oblačila, ki jih marsikdo kupuje ne po potrebah, ne sezonsko, ampak na par tednov, ker zdaj modna industrija ne izda več 2 kolekciji letno (pomlad/zima, jesen/poletje), ampak jih izpljune v povprečju kar 14. Posledice tega so videne v tem videu. Najpametnejši in najsposobnejši ljudje velikorat nosijo vsak dan enake kose oblačil, kot neko osebno uniformo. Pomislite na Einsteinovo sivo obleko, Jobsove 501ke in črn puli ali Zuckerbergove sive majice. Vsak dan isto, ena stvar manj za katero izgubljaš čas in mentalno energijo. Enako velja za prej omenjene predrage avtomobile in idiotsko tekmo do finančnega opustošenja s sosedi, ki ti gredo itak na kurac. In trpanje celotne dvogeneracijske družine v eno samo nadstropje dvonadstropne hiše (kar prinaša nepotrebna trenja in prepire), ker ni sredstev za ogrevanje več kot 30% stanovanjske površine.

Če se na hitro vrnem k zmagovalcem neoliberalizma, jasno v finančnem pogledu, pa vidimo, da nimajo niti najmanjše možnosti za dosego prej omenjenega win/win/win stanja. Niti teoretično to ne gre skozi. In sem prepričan, da tudi v praksi nihče zares ne pozna nikogar, ki bi mu to uspevalo na dolgi rok. Enostavno te to neprestano obsesiranje kako še bolj stisniti in izkoristiti delavce, nadmudriti poslovne partnerje in na koncu še državo in če se ločuješ, še ženo, da ti ne pobere polovice premoženja (sploh v primeru, da je kot je to tipično za Ameriko le osamljena gospodinja, soccer mom itd, bi še bolj trpel njegov megalomanski ego). Ne gre, neprestani napori kako dati od sebe čim manj in povsod nagrebsti čim več, na koncu telo preveč obdavčijo. Tukaj ni davčnih olajšav, kot obstajajo pri obdavčitvi kapitala, prihrankov pri kreativnem računovodstvu.

Zapis je morda preveč enostranski, osredotoča se na tiste, ki nimajo eksistencialnih težav, le tažave s svojim neluksuznim življenjem, katerega, kot jih kapitalistično-potrošniška mašinerija, ki nikoli ne počiva, prepričuje, da ga nujno potrebujejo. Jim pravzaprav pripada, le vzeti si ga morejo. Razumem vse, ki so na socialnem, dohodkovnem dnu, ki opravljajo najtežje poklice, da stremijo po napredovanju. Praktično ni gradbenega, proizvodnega itd delavca, ki ne bi bil pri 50h že močno iztrošen, celo na pol invalid. Ne samo fizično, tudi psihično, zaradi stalnih ekistencialnih pristiskov in problemov, ki jih prinašajo. Te se da razumeti. Hočejo le doseči lahkotnost povprečnosti. Da na isti način sami sebe obremenjujejo vsi s 5, 10 ali 100 kratnikom povprečnem plače, pa nikakor ne (da je vsak dosežen mejnik takoj prenizek, da nikoli ni dovolj). In vem, da nikoli niti ne bom. Kar ni nič slabega, ker me tovrsten življenski slog in vse žrtve, ki jih s seboj prinese, niti najmanj ne zanima. Tovrstno stremljenje po več, višjem, da je meja le nebo razumem in podpiram le na ne-ekonomskih področjih (ki jih danes v pravem pomenu besede žal ni več). Na primer v znanosti in umetnosti. Področjih, ki prinesejo neizmerno dodatno vrednost celotnemu človeštvu, ki olajšujejo, izboljšujejo, plemenitijo ali celo rešujejejo življenja. Vsi ti ljudje, v glavnem uživajo v tem procesu, torej ob svojem delu, v tem vztrajajo zato ker jih to izpolnjuje in definira, torej bogati na vse načine, razen finančnih (miljonarskih, kaj šele miljarderskih znanstvenikov ni). Področja, ki prinašajo napredek, ravnovesje in harmonijo, ki združujejo, namesto da bi razdirali, razčlovečili in individualizirali.