Lahkotnost povprečnosti

Neoliberalizem nas uči, da zmoremo vse, dosežemo vse, če le hočemo. Če se le dovolj potrudimo. Sledi svojim sanjam. Ampak bilo bi bolje, če bi se zbudili. Lažje bi dihali. In živeli. Z ramen bi nam padlo ogromno breme, z vratu jarem. Ne bi se počutili več, kot da smo 300m pod morsko gladino brez skafandra. Ko nas pritisk ambicij in nerealnih pričakovanj stiska, preša.

Ko dojameš, da je prej omenjena mantra, da lahko dosežeš vse, če si le zadaš dovolj visoke cilje in narediš vse kar je v tvoji moči, da jih dosežeš, da si sam določaš, definiraš prihodnost, v resnici le vaba za naivne, postane življenje lažje. Preprostejše. Manj obremenjujoče. Ne zanemarjaš več življenja, s tem mislim na odrekanje prostega časa, v katerem počneš kar te izpolnjuje, veseli in sprošča. Medtem, ko ti že 3 ure z družbo uživaš na pijači ali se vračaš z rekreacije ali pa samo branja knjige v parku, se oni vračajo iz službe, z eno roko priklenjeno na telefon, na katerega morajo 24/7 odgovarjati strankam, partnerjem, v drugi pa prenaša neko idiotsko dizajnersko aktovko, v kateri so zagotovo milijonske pogodbe. Ko se z njim srečaš, ti ponosno pove, koliko dela, kako je sfukan. Modro molčiš, ker veš da te bo gledal, kot da si prizadeti občan, če omenjaš pomisleke, ki zasedajo ta zapis. Če se vrnem k prej omenjeni vabi, na katero se ujamejo predvsem vsi na začetku kariere. Ko je energije na pretek in če se vcepi ambicioznost, upanje za dosego vrha in še potrošniške, materialistične vrednote, ki vodijo v pohlep, potem je kapital zmagal. Namreč za (ne)določen čas je dobil delavce, ki bodo žrtvovali vse za uspeh. Kapitala seveda, ki bo 99% vseh, ki so posegali po zvezdah, iztrošene, po tem, ko so uvideli napačnost svojih iluzij, vso razsežnost samoprevare, le izpljunil. Zavrgel. Za njih si bil le številka. Ki je s samožrtvovanjem dvigovala njihove poslovne številke. In ki je še toliko bolj kot ostale crkovala, da je preživel kapitalizem.

Da ne bo nesporazuma, ne nasprotujem ambicijam in ciljem. Kot naslov govori, je bolje ciljati na povprečnost. Zlato sredino. Zadajati si realne, uresničljive cilje. Na pravo razmerje med vloženim trudom in rezultatom (kot pri nakupu upoštevate razmerje cena/kvaliteta). Da ostane po službi še čas za življenje. Druženje, športe, hobije, branje, kontemplacijo, potovanja...Da ne padamo na krilatice s katerimi nam H-wood pere možgane, american dream in razne dalle stalle alle stelle itd. Da ne delaš kot suženj celo življenje, da bi zaslužil za stvari, katere ne potrebuješ, zato da bi impresioniral ljudi, ki jih ne maraš. Ker na praktično nikogar v resnici tako in tako ne narediš vtisa, tvoja 5ka, res ni nič posebnega v inflaciji vsega super-premijskega plehovja (Porsche, Ferrari, Lambo), celo ob najvišjih razredih znamk tvojega ranga ne (7ke, A8ke, S klase). Tvoje dizajnerske cunje izpadejo enako kot na vseh povprečnežih, ki jih za 20% cene kupijo v outletu. Vse res pomembne stvari torej zamenjaš za nepomembne iluzije in postajaš vedno bolj plehek, prazen in se pretvarjaš v živčno razvalino. Od tistih redkih, ki pa ti zavidajo premoženjsko stanje, pa se tako in tako le alieniraš (dasiravno najbrž doživljaš nizkotne občutke večvrednosti). V edino tolažbo so ti torej sponzoruše. Še eno slepilo, ki te pa res drago stane. Ampak, saj nekje pa vendar moraš porabiti ves ta težko prigarani denar. Se z nečim osmisliti in dvigniti nad ostale.

Glede na to, da nas je velika večina povprečnih, če vzamemo za definicijo povprečnosti umeščenost med najbolj in najmanj uspešne. Sploh ko pomislimo, da ima 26 najbogatejših ljudi na svetu v lasti več kot polovico svetovnega premoženja, je uvrščanje v povprečnost toliko bolj smiselna. 26 od več kot 7.700.000.000. V vedno bolj globaliziranem svetu je zmagovalcev vedno manj, ti pa na koncu poberejo vse. Imaš boljše možnosti postati zmagovalec loterije, pa še pot ni tako stresna, življenje pa tako zelo prazno. Tako da, daj svoje ambiciozne pretenzije na stran, uživaj v sedanjosti, prihodnosti pa ne načrtuj preveč grandiozno. Kot pravijo, najboljše stvari v življenju so zastonj.

Za konec še vic, ki nemara ponazori vse skupaj bolje od mojega dolgovezenja:
Pristopi biznismen k mlajšemu tipu, ki na pomolu lovi ribe. Po začetnem pogovoru ga poslovnež vpraša:

-kaj pa počneš v življenju?
-lovim ribe

-kaj cel dan, vsak dan?

-da.

-pa daj si kupi čoln in mrežo, boš lahko ujel več rib.

-zakaj?

-zato, da se razširiš, zaslužiš več denarja, investiraš v drug in tretji čoln, nato v celo floto, si uspešen in se upokojiš in cel dan brezskrbno loviš ribe.

-pa saj to počnem že zdaj