Minimalizem

Za razliko od večine člankov in knjig o minimalizmu, se bom osredotočil na bolj življenske, eksistencialne aspekte minimalizma. Torej namesto osredotočanja – dasiravno se tega ne da v celoti izpustiti – na nasvete kako se znebiti navlake v domu in vseh pozitivnih posledic tega, kako manj kupovati in na primer 3 mesece nositi samo 33 kosov oblačil (vključeni tudi modni dodatki, pasovi itd). Vendar se bom tega bežno dotaknil le v predzadnjem odstavku.

Kaj torej prinaša minimalizem? Sam vidim največje prednosti drugje, na pomembnejših področjih od tega ali imaš lahko doma samo eno urejeno, namesto treh dobesedno 100% napolnjenih omar, kamor še zobotrebca ne bi moral več vtakniti, kaj šele kaj najti v doglednem času. Kot bistvene posledice minimalističnega miselnega ustroja, bi izpostavil manj obremenjevanja z denarjem. Zakaj? Zaradi manj materialnih potreb, so finančne preokupacije enostavno bistveno manjše. Osredotočiš se na esencialno. Na tisto kar potrebuješ. Ne na stvari, ki (misliš da) želiš, hočeš imeti ali če si res dobro indoktriniran, brez česar ti živeti ni (kar so seveda pri tej vrsti ljudi skoraj vedno najbolj banalne stvari). In posledice spremembe miselnega ustroja? Svoboda. Pokončna drža. Zakaj? Prvo zato, ker ti daje veliko več možnosti pri izbiri zaposlitve. Brez oziranja na finančni aspekt delovnega mesta lahko izbereš tisto, ki te bolj izpolnjuje. Ali tisto, kjer je potrebno manj delati, kjer lahko “hvataš krivine”. Ali morda takšno, kjer se ni potrebno ukvarjati z ljudmi, biti neprestano izjemno potrpežljiv in hkrati prisilno prijazen – če to niso tvoje inherentne lastnosti in hkrati ne prenašaš idiotov, bo izogib tovrstnemu delovnemu mestu zelo osvobajajoč. Bolj pokončno pa se boš držal zato, ker enostavno ne boš več prenašal vsega mobinga, izkoriščanja na delovnem mestu le zato, da boš odplačeval kredit za avto, ki je vsaj za razred ali dva nad tvojimi finančnimi zmožnostmi, ker upaš, da ti bodo sosedi zavidali ali nemara celo bolj cenili ali zato, da boš lahko zafrustrirano stala pred prej omenjenimi tremi natrpanimi omarami cunj in po fejsu jamrala, da nimaš kaj obleči. Ker ne bo treba biti tako zelo ambiciozen zaradi vzdrževanja “zavidanja vredenega” lifestyle-a. Če si že po naravi ambiciozen, je to seveda super, še bolj pa če si ambiciozen znanstvenik, umetnik, inženir, zdravnik itd, ne pa nekdo, ki le pleza po družbeni/korporativni lestvici zaradi plezanja samega, lastnega pohlepa, zaradi prej omenjenega vzdrževanja imidža pomembnosti, ker s tovrstnim povzpetništvom le uničuješ družbeno tkivo, ker si le dejaven, ozko-razmišljujoči propagandist (v smislu, da nezavedno vzdržuješ in širiš za 99% prebivalstva škodljivo ideologijo) neoliberalizma. In če si manj ambiciozen, pomeni da opraviš veliko manj delovnih ur (ne samo nadure, tudi delo doma) in ti tako ostane veliko več prostega časa. Časa za ukvarjanje s stvarmi, ki te dejansko zanimajo, osrečujejo in sproščajo. Torej je v tvojem življenju veliko več avtentičnosti, torej manj obnašanja “kot bi se moral”. Končno si ti lahko ti, ne tisto kar bi moral biti. To se prenaša tudi na medčloveške odnose izven delovnega mesta, okolja. Torej ne samo, da šefu rečeš ne, ko gre čez mejo (namesto da bi se spet uklonil) ali celo da je smrad, pizda in izmeček (trenutno res enostavno, ker delavne sile tako zelo primanjkuje, da delavci, ne šefi postavljajo pogoje), ampak pride do pozitivnih sprememb tudi v družbenem življenju. Ne družiš se več s tistimi, ki so dovolj ugledni (v smislu povej mi s kom se družiš in ti povem kdo si, dasiravno je to lahko tudi pozitivno, če se na primer družiš s svobodomiselnimi, iskrenimi ljudmi), ker pač ne polagaš več pozornosti na formo. Ampak na vsebino! Torej lažje se vrneš v enostavnejše življenje, z manj pretvarjanja, več iskrenosti. Okovi imidža, materializma odpadejo.

Na koncu pa pridejo seveda še standardni razlogi za minimalizem; manj navlake povsod okoli tebe, kar pomeni manj organiziranja, sortiranja vseh teh večinoma nepotrebnih artiklov, torej manj izgubljenega časa za pospravljanje, nakupovanje (najprej si porabil čas, da si jih kupil, šele potem ga lahko mečeš strn za pospravljanje), posledično potrebuješ manj prostora za shranjevanje in s te ne mislim samo na omare, ampak tudi na prenatrpane kleti in garaže, v katerih tako in tako nič več ne najdeš. Zadnje čase je oddajanje prostorov za shranjevanje (predvsem v tujini) postala zelo dobičkonosna panoga. Gre seveda za shrambo na tretji lokaciji. Torej se voziš na drug konec mesta, da tja shraniš stvari, ki jih očitno ne potrebuješ, ker si jim dodelil najnižjo prioriteto (že v kleti, ki je pri roki, imaš cel kup leta nedotaknjenih stvari). Ko že misliš, da človeška neumnost ne more biti večja...Torej z minimalizmom prihraniš kupe denarja, skrbi, izgubljeni čas pa pretopiš v pridobljeni čas. Poleg tega je minimalizem inherentno ekološki. Odpadkov, ki ne nastanejo, ni treba odstranjevati, reciklirati, kuriti, zakopati, hraniti (kjer spet pride do “samovžiga”) itd. Z manj vožnjami v hektične trgovinske centre, ne prihranite le gorivo, prizanesete okolju, ampak tudi svojemu “peace of mind-u”.

Naj bo vsaj zaključek, če že zapis ni, minimalističen; manj je več.

Včerajšnje soočenje Žižka in Petersona

Ljudje so se čudili čemu sta izbrala tako blag pristop. Želeli so kri. In bili razočarani. Ampak zakaj? Saj je bil vendar format znan v naprej, nastavljen je bil tako, da ne bi povzročil konfrontacij, dvoboja itd, ampak moderirano soočenje mnenj dveh kontroverznih, a hkrati popularnih intelektualnih velikanov. Obliko je določil Žižek in sicer tako, da je vsakemu na začetku pripadlo 30 minut za predstavitev svojih stališč, čemur bi sledile 10 minutne replike in nato še vprašanja publike.

Naslov debate je bil Happiness: Capitalism vs Marxism. V uvodnih govorih je bil celoten point debate praktično predvsem spregledan. Klinični psiholog Peterson se je Žižka lotil s kritiko Komunističnega manifesta. Ki ga je prebral pri 18h. Povedal je, da že dolgo ni naletel na besedilo v katerem bi bilo toliko konceptualnih napak/stavek. Sledile so posploševalne trditve v slogu Marxovega in Engelsovega nespoprijemanja s temeljno resnico in trditvijo, da so skoraj vse ideje napačne. Sledila je izjava: “Human hierarchies are not fundamentally predicated on power” in “you don't rise to a position of authority primarily by exploiting other people”, čemur je seveda sledil smeh iz publike. Proti koncu je sledila še izjava, da bi v primeru postavitve proletarcev na mesto kapitalistov, le-ti postali enako skorumpirani. Morda nisem izjave parvilno razumel in se mi zato zdi vsaj delno nesmiselna. Namreč neenakost je inherentna kapitalizemu, njen obvezen del, produkt. Ideal marksizma, komunizma je egalitarnost, brezrazredna družba. Torej vsekakor, korupcija je v obeh sistemih, vsekakor pa v komunizmu razmerje med najnižjo in najvišjo plačo ni 1:∞, ampak 1:3, maksimalno 1:7. In plačna nesorazmerja so po mojem mnenju bistvo neenakosti, ne neki nepomembni dodatni privilegiji člana partije. Skratka Peterson se je z navezovanjem na komunistični manifest znašel v težavah, razkrilo se je njegovo nepoznavanje tematike. Ko je bil čas za replike, ga je Žižek tudi pozval naj našteje neomarksiste, ki jih stalno menja. Ni mu uspelo, zmrznil je. O čemur so govorili tudi tviti, kot je ta spodaj.

Žižek je v uvodu, po svoji navadi, zajel cel kup tem. Od Kitajske in njene ureditve, simbioze avtoritarnega vodstva in kapitalističnega ekonomskega sistema, do težav kapitalizma, predvsem zaradi degradacije okolja, do standardnih razlag povezave dizajniranja straniščnih školjk in ideologije, do vicev in zabavne izjave, da bi se predstavniki levih liberalistov obračali v grobu, če bi jih predstavljal on, tudi če so še vedno živi. V nadaljevanju se je dotaknil tudi naslovne teme – sreče. Izjavil je da je sreča le stranski produkt ukvarjanja z nečim kar te veseli. In tukaj mislim, da je zadel v polno. Sploh zato, kot je nadaljeval, ker se to izpridi, če se osredotočiš na iskanje/sledenje sreči sami. Še kasneje je omenil, da sreča ni, tako kot si jo hoče v teh časi zagotoviti velika večina, maksimiranje trenutnih hedonističnih užitkov.

Misel srečanja pa je bila, brez najmanjšega dvoma, zaključna misel Žižka:”If you're a leftist, don't feel obliged to be politically correct. Don't be afraid to think.”. Kot dodatek je navrgel še:”One great version of not thinking, is how, immedialtely if they don't agree with you, you're labelled a fascist. But that's the laziness. People find something they don't agree with and instead of thinking they think about something we all agree was a bad thing, hop you' a fascist! And so on. It's not as simple as that”. In to pokaže, kar se mene tiče, izjemno intelektualno veličino Žižka. Res je težkokategornik. In dasiravno, nista veliko povedala o tem, kateri sistem bi nas bolj osrečil, je bilo vredno ostati pokonci do pol petih zjutraj in uživati v njunih mislih, redkih blagih konfrontacijah in presenetljivo pogostih strinjanjih.

Zakaj je manjšinjska vlada trenutno najboljša možna opcija?

Ker lahko Levica kot izven koalicijska partnerska stranka predlaga veliko bolj radikalne spremembe, kot bi jih lahko sicer, kot le še ena od članic koalicije. Ne samo predlaga, jih iz svoje pozicije moči kar zahteva. In ker se LMŠ lahko pretvarja, da ji pri določenih projektih, ravno zaradi pomanjkanja glasov in včasih celo preživetja koalicije, mora popuščati. Tako lahko Levica še vedno deluje subverzivno v tem neizprosnem neoliberalističnem okolju, pravzaprav svetu, ker gre seveda za globalni pojav. Globalno kugo. In le tako se lahko končno nadejamo spremembe sistema, z majhnimi koraki. Nič revolucionarnega, ampak vseeno bolj opazno, konstruktivno in učinkovito, kot kadarkoli v naši kratki 28 letni zgodovini. Pravzaprav smo se do zdaj gibali skoraj brez izjeme le v napačno smer, smer deregulacije, s tem omogočanja velikega števila rabot, slabenja družbenih sistemov kot so zdravstvo, šolstvo, sodstvo in sociala (sem spada tudi zagotavljanje dostopnih stanovanj, neprofitnih najemnin itd).

Ker so ostale stranke tako zelo šibke in prazne, se ne morejo niti upreti Levici, niti same “izsiljevati”. Bolje rečeno, predlagati konkretne, tudi radikalne spremembe, ki so že desetletja nujno potrebne. Dejansko pa nobena nima pravega programa, le par mandatov stare floskule. Obljube o spremembah, zaradi sprememb samih. Niti slučajno zato, da bi se karkoli spremenilo, ampak zato, da se ne bi. Duh časa v katerem živimo, le pomislite na teror stalnih novosti, izboljšav in nadgradnje na vseh področjih, naj si bo to, tehnologija, življenski slog, diete, športna udejstvovanja in celo dosežki ali le izboljšava sebe na tisoč in en način.

Malo sem zašel, se takoj vrnem k strankam. O propadli SMC, s svojo patetično 0.8% podporo in mlahavim, brezhrbteničnim predsednikom, stranko zdaj osedlano z nebrojem afer, sem že pisal . Očitno je odslužila svojemu namenu. Karel in komisarka Alenka sta se takisto komaj prebila v parlament in se družita na dnu anket s SMC-jem. Potem ostane le še SD. Matjaž Nemec se je lotil PR kampanije na FB. Pod eno izmed objav sem mu napisal slednje (s čimer se je med drugim strinjalo daleč največ ljudi med vsemi komentarji, očitno nisem edini, ki ga je spregledal):“Manj kot Nemec ne pove nihče. Imitira neko politično korektno in strpno komunikacijo, hoče prikazati neko zrelost, je pa samo neizmerno prazen. Obup. Samo še izjave Pahorja vedno preskočim. In seveda Židana. Zgleda stranka praznih besed. Definitvno pa lažna levica. SD je v resnici totalno ambivalentna, dejansko ne veš kje stoji (politološko, bi jo opredelili kot sredinsko, realno se temu reče ne tič ne miš, skupina brezidejnih mlačnežev). S Pahorjem sta pač le lepa fronta (za fronto jasno ni nič)”. Na FB moraš biti kratek in osredotočen, če želiš, da kdo zadevo sploh prebere, in se posledično lahko razvije nadaljnja razprava, debata. Zato bom tukaj dodal še stavek o Židanu. Njihovemu nekarizmatičnemu in enako praznemu predsedniku je uspelo kot kmetijskemu ministru uničiti vse (Kranjska klobasa, teran...) razen lubadarja.

Torej zadnji čas, da Levica z uspešnim izpeljevanjem svojih projektov, že sprejetimi kot je na primer tri leta zapored povišana minimalna plača in napovedanimi, kot so odprava izkoriščanja s prekarnimi zaposlitvami (sem spada tudi ukinitev študentskih servisov in ureditev bolnišk za samozaposlene), pravične obdavčitve kapitala (predvsem dviga davka na dobiček), ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (kar ni uspelo še nikomur, mislim da je Levica tokrat v unikatni, zgodovinsko najbolj ugodni situaciji, ne samo zaradi svojega statusa, namreč tudi zaradi ugodnih gospodarskih razmer) in zagotavljanja lažjega dostopa do stanovanj. In seveda rušenja, sabotiranja (vedno vsaj potencialno koruptivnih) nakupov vojaške opreme, katere kraj uporabe bi bil tako in tako na okupatorskih mirovnih misijah. Jasen dokaz tega je odlična ocena slovenske vojske za delovanje v sklopu teh operacij, medtem ko je že 5 ali 6 let zapored ocena za delovanje v vojni (v lastni domovini!) nezadostna, v času miru pa komaj zadostna. Res mislim, da bi bilo nujno presekati z našim novodobnih udejstvovanjem v kolonizaciji, z namenom izropanja naravnih virov. Do zdaj nismo imeli tovrstne tradicije posiljevanja narodov in res ne vem zakaj bi s tem začeli zdaj, sploh če imajo od tega koristi samo imperialisti. S tem smo le neetični, zastonjski podizvajalci hegemnonizma ene same države. S tem (torej izpeljavo prej omenjenih projektov) bi Levica izsesala ves kisik iz levega političnega pola in končno presekala skoraj 30 let trajajoč cikel izkoriščanja, bogatenja peščice na račun velike večine izkoriščenih, opeharjenih, zavrženih in pozabljenih (ko odslužijo svoje).

In to bi znala biti hkrati tudi zadnja priložnost, ker če bi jim to uspelo, bi lahko postali po naslednjih volitvah tudi glavni partner v vladi. Teoretično bi jo lahko tudi vodili. In ker oblast pokvarja, lahko tudi pozabimo na trenutni obseg njihove subverzivnosti. Do prihoda naslednje stranke, ki bi hkrati bila tako drzna (absurdno je sicer, da so tovrstne zahteve bile čisto običajne, neskrajno levičarske v časih preden je naveza Thatcher-Reagan svet spremenila v neskončno neoliberalistično orgijo), lahko spet preteče še 30 let. Takrat pa bo opustošenje, v vseh pogledih, že preveliko.

Zakaj kapitalizem potrebuje disfunkcionalno družbo?

Zato da lahko v roku vsega 15 let izdaja receptov za antidepresive poskoči za 335%. Kako se to doseže? Zdravnike se motivira s tedenskimi (ali še daljšimi) izobraževanji v tropskih krajih. Zato da se knjige za samopomoč prodajajo v rekordnih količinah, da se najdejo šarlatani vseh vrst, ki vam kot life coachi nudijo pomoč. Hollywood vam stalno kaže prizore goltanja polnih dlani tablet (nihče nikoli ne vzame en aspirin, xanax itd), vsakič ko kdo odpre omarico v kopalnici, t.i. medical cabinet, kar po vrsti golta tablete iz oranžnih plastičnih valjčkov. Vse to seveda ni dovolj, prepričujejo vas tudi da morate redno ležati na kavču pri psihiatru, ki se dela, da vas zbrano posluša, mrmra in z umirjenim, tihim glasom vpraša: “and what does that make you feel like?”. In tako gre na vseh področjih, če pa ostanem še vedno pri farmaciji, je njihov plan precej prozoren. Namesto zdraviti bolezni, je njihov cilj odpravljati simptome in pri čim nižji starosti pridobiti čim večje število kroničnih bolnikov, po možnosti za več bolezni hkrati (zato se neprestano nižajo meje, tolerance, na primer za krvni sladkor itd, prej potrebuješ njihov produkt). Da bodo celo življenje višali njihove profite.

Enako velja za nebroj knjig, pristopov in metod vzgoje otrok, vsak teden druge (torej ni nobene konsistentnosti, starši so zmedeni, zblojeni, otroci še toliko bolj), dasiravno se vse bolj ali manj vrtijo okoli permisivne vzgoje in zagotavjanju ugodja otroku. Pravic. Le dolžnosti ne! Če mu ne gre v šoli, se tja pride v spremstvu odvetnika in zahteva menjavo učitelja. Ker otrok ni kriv, da ne zna. Ker so itak vsi briljantni. V osnovni šoli je kar 70% odličnjakov, povprečna ocena je 4. Nekaj je hudo narobe s temi kriteriji. Ampak to skupini poblaznelih zaskrbljenih staršev ni dovolj, zahtevajo spremembo šolskega sistema. Da ne naštevam vse še enkrat bom le prilepil svoj fb status iz januarja:”Starši pozivajo ministra k posodobitvi šolstva. Nekateri predlogi so naravnost šokantni: ukinitev številčnega ocenjevanja in mature, enakovredna obravnava otrok s posebnimi potrebami. Torej ni dovolj, da je 70% odličnih, ker to ni enakopravno. Vsi sijejo kot diamanti! (jasno da diamanti ne sijejo), enakovredna obravnava, ali to pomeni po ameriškem vzoru no child left behind?!? Vemo kam je to pripeljalo! In za konec še odprava edinega neodvisnega, zunanjega preverjanja znanja. Gold! Dobrodošli v idiocracyu! Otroci so naše bogastvo/prihodnost, ampak v tem primeru bo luč na koncu predora v resnici prihajajoči vlak”. Kje tiči problem? V tej idiotski (sicer ne za lastnike kapitala) kapitalistični mantri svobode. Izbire seveda. Druge ni. Neprestano si soočen z enormno količino izbir, v duhu ponudbe in povpraševanja, bolestnega tekmovanja, kdo bo za manj ponudil več. In vse mora biti seveda minljivo, neprestano moraš biti na tekočem. Upgradeat. Če ne si zaostal. Kakšna norost! Ko je pa vse tako preprosto. Do 20 let nazaj je vse delovalo dobro, v primerjavi s tem kar imamo zdaj pravzaprav nepredstavljivo dobro. Baziralo je na avtoriteti in spoštovanju staršev in učiteljev, otroci so poznali dolžnosti, namesto pravic. Sledile so kazni. In jasno tudi nagrade. To me spomni na meme, ki sem ga pred dnevi videl na FB:”Koja si generacija? Ona na koju otac ne bi vikao...samo bi pogledao...”. Zdaj se skrbi le še za nagrajevanje, sankcionira se le učitelje. Ti pa jasno ne morejo popraviti vse kar so starši zavozili. Otroci ne poznajo več niti osnov bontona, pozdravi vsak štiriindevedeseti.

V prvem odstavku se vidi, kako se uničuje predvsem odraslo populacijo, v drugem to, kot nekateri pravijo, na kateri cel svet stoji. In to je strašljiva misel, ko pogledam okoli sebe. Zato bi morali slednjim v roke namesto tablic in telefonov poriniti knjigo. Branje je namreč ključno za razvijanje abstraktnega mišljenja. Elektronske naprave pa predvsem postavljajo otroke na raven konkretnega razmišljanja. Da ne omenjam širjenja obzorij, ki ga prinašajo knjige v primerjavi z gledanjem Soy Lune, risank, poslušanja Challeta Salleta in igranja igric. S tem se jih le zombiizira, otopi in navaja na to, da postanejo nerazmišljujoči potrošniki. Namreč s prej omenjeno Soy Luno (in nebrojem ostalih) je povezan cel asortiman izdelkov, devetletnice pridno hodijo v šolo s Soy Luna torbo, v kateri so iz iste linije še puščice, zvezki, najbrž še flomastri, po šoli se kotalka na kotalkah in v majici te franšize itd. Vse je torej biznis. Plačujemo za svoj propad (okoljski, intelektualni, ekonomski...). S knjigami teh problemov ne bi bilo, bilo bi pa predvsem manj ovc katere sistem znova in znova vodi žejne čez vodo. Brije. Like there's no tomorrow.