Minimalizem

Za razliko od večine člankov in knjig o minimalizmu, se bom osredotočil na bolj življenske, eksistencialne aspekte minimalizma. Torej namesto osredotočanja – dasiravno se tega ne da v celoti izpustiti – na nasvete kako se znebiti navlake v domu in vseh pozitivnih posledic tega, kako manj kupovati in na primer 3 mesece nositi samo 33 kosov oblačil (vključeni tudi modni dodatki, pasovi itd). Vendar se bom tega bežno dotaknil le v predzadnjem odstavku.

Kaj torej prinaša minimalizem? Sam vidim največje prednosti drugje, na pomembnejših področjih od tega ali imaš lahko doma samo eno urejeno, namesto treh dobesedno 100% napolnjenih omar, kamor še zobotrebca ne bi moral več vtakniti, kaj šele kaj najti v doglednem času. Kot bistvene posledice minimalističnega miselnega ustroja, bi izpostavil manj obremenjevanja z denarjem. Zakaj? Zaradi manj materialnih potreb, so finančne preokupacije enostavno bistveno manjše. Osredotočiš se na esencialno. Na tisto kar potrebuješ. Ne na stvari, ki (misliš da) želiš, hočeš imeti ali če si res dobro indoktriniran, brez česar ti živeti ni (kar so seveda pri tej vrsti ljudi skoraj vedno najbolj banalne stvari). In posledice spremembe miselnega ustroja? Svoboda. Pokončna drža. Zakaj? Prvo zato, ker ti daje veliko več možnosti pri izbiri zaposlitve. Brez oziranja na finančni aspekt delovnega mesta lahko izbereš tisto, ki te bolj izpolnjuje. Ali tisto, kjer je potrebno manj delati, kjer lahko “hvataš krivine”. Ali morda takšno, kjer se ni potrebno ukvarjati z ljudmi, biti neprestano izjemno potrpežljiv in hkrati prisilno prijazen – če to niso tvoje inherentne lastnosti in hkrati ne prenašaš idiotov, bo izogib tovrstnemu delovnemu mestu zelo osvobajajoč. Bolj pokončno pa se boš držal zato, ker enostavno ne boš več prenašal vsega mobinga, izkoriščanja na delovnem mestu le zato, da boš odplačeval kredit za avto, ki je vsaj za razred ali dva nad tvojimi finančnimi zmožnostmi, ker upaš, da ti bodo sosedi zavidali ali nemara celo bolj cenili ali zato, da boš lahko zafrustrirano stala pred prej omenjenimi tremi natrpanimi omarami cunj in po fejsu jamrala, da nimaš kaj obleči. Ker ne bo treba biti tako zelo ambiciozen zaradi vzdrževanja “zavidanja vredenega” lifestyle-a. Če si že po naravi ambiciozen, je to seveda super, še bolj pa če si ambiciozen znanstvenik, umetnik, inženir, zdravnik itd, ne pa nekdo, ki le pleza po družbeni/korporativni lestvici zaradi plezanja samega, lastnega pohlepa, zaradi prej omenjenega vzdrževanja imidža pomembnosti, ker s tovrstnim povzpetništvom le uničuješ družbeno tkivo, ker si le dejaven, ozko-razmišljujoči propagandist (v smislu, da nezavedno vzdržuješ in širiš za 99% prebivalstva škodljivo ideologijo) neoliberalizma. In če si manj ambiciozen, pomeni da opraviš veliko manj delovnih ur (ne samo nadure, tudi delo doma) in ti tako ostane veliko več prostega časa. Časa za ukvarjanje s stvarmi, ki te dejansko zanimajo, osrečujejo in sproščajo. Torej je v tvojem življenju veliko več avtentičnosti, torej manj obnašanja “kot bi se moral”. Končno si ti lahko ti, ne tisto kar bi moral biti. To se prenaša tudi na medčloveške odnose izven delovnega mesta, okolja. Torej ne samo, da šefu rečeš ne, ko gre čez mejo (namesto da bi se spet uklonil) ali celo da je smrad, pizda in izmeček (trenutno res enostavno, ker delavne sile tako zelo primanjkuje, da delavci, ne šefi postavljajo pogoje), ampak pride do pozitivnih sprememb tudi v družbenem življenju. Ne družiš se več s tistimi, ki so dovolj ugledni (v smislu povej mi s kom se družiš in ti povem kdo si, dasiravno je to lahko tudi pozitivno, če se na primer družiš s svobodomiselnimi, iskrenimi ljudmi), ker pač ne polagaš več pozornosti na formo. Ampak na vsebino! Torej lažje se vrneš v enostavnejše življenje, z manj pretvarjanja, več iskrenosti. Okovi imidža, materializma odpadejo.

Na koncu pa pridejo seveda še standardni razlogi za minimalizem; manj navlake povsod okoli tebe, kar pomeni manj organiziranja, sortiranja vseh teh večinoma nepotrebnih artiklov, torej manj izgubljenega časa za pospravljanje, nakupovanje (najprej si porabil čas, da si jih kupil, šele potem ga lahko mečeš strn za pospravljanje), posledično potrebuješ manj prostora za shranjevanje in s te ne mislim samo na omare, ampak tudi na prenatrpane kleti in garaže, v katerih tako in tako nič več ne najdeš. Zadnje čase je oddajanje prostorov za shranjevanje (predvsem v tujini) postala zelo dobičkonosna panoga. Gre seveda za shrambo na tretji lokaciji. Torej se voziš na drug konec mesta, da tja shraniš stvari, ki jih očitno ne potrebuješ, ker si jim dodelil najnižjo prioriteto (že v kleti, ki je pri roki, imaš cel kup leta nedotaknjenih stvari). Ko že misliš, da človeška neumnost ne more biti večja...Torej z minimalizmom prihraniš kupe denarja, skrbi, izgubljeni čas pa pretopiš v pridobljeni čas. Poleg tega je minimalizem inherentno ekološki. Odpadkov, ki ne nastanejo, ni treba odstranjevati, reciklirati, kuriti, zakopati, hraniti (kjer spet pride do “samovžiga”) itd. Z manj vožnjami v hektične trgovinske centre, ne prihranite le gorivo, prizanesete okolju, ampak tudi svojemu “peace of mind-u”.

Naj bo vsaj zaključek, če že zapis ni, minimalističen; manj je več.