Zakaj kapitalizem potrebuje disfunkcionalno družbo?

Zato da lahko v roku vsega 15 let izdaja receptov za antidepresive poskoči za 335%. Kako se to doseže? Zdravnike se motivira s tedenskimi (ali še daljšimi) izobraževanji v tropskih krajih. Zato da se knjige za samopomoč prodajajo v rekordnih količinah, da se najdejo šarlatani vseh vrst, ki vam kot life coachi nudijo pomoč. Hollywood vam stalno kaže prizore goltanja polnih dlani tablet (nihče nikoli ne vzame en aspirin, xanax itd), vsakič ko kdo odpre omarico v kopalnici, t.i. medical cabinet, kar po vrsti golta tablete iz oranžnih plastičnih valjčkov. Vse to seveda ni dovolj, prepričujejo vas tudi da morate redno ležati na kavču pri psihiatru, ki se dela, da vas zbrano posluša, mrmra in z umirjenim, tihim glasom vpraša: “and what does that make you feel like?”. In tako gre na vseh področjih, če pa ostanem še vedno pri farmaciji, je njihov plan precej prozoren. Namesto zdraviti bolezni, je njihov cilj odpravljati simptome in pri čim nižji starosti pridobiti čim večje število kroničnih bolnikov, po možnosti za več bolezni hkrati (zato se neprestano nižajo meje, tolerance, na primer za krvni sladkor itd, prej potrebuješ njihov produkt). Da bodo celo življenje višali njihove profite.

Enako velja za nebroj knjig, pristopov in metod vzgoje otrok, vsak teden druge (torej ni nobene konsistentnosti, starši so zmedeni, zblojeni, otroci še toliko bolj), dasiravno se vse bolj ali manj vrtijo okoli permisivne vzgoje in zagotavjanju ugodja otroku. Pravic. Le dolžnosti ne! Če mu ne gre v šoli, se tja pride v spremstvu odvetnika in zahteva menjavo učitelja. Ker otrok ni kriv, da ne zna. Ker so itak vsi briljantni. V osnovni šoli je kar 70% odličnjakov, povprečna ocena je 4. Nekaj je hudo narobe s temi kriteriji. Ampak to skupini poblaznelih zaskrbljenih staršev ni dovolj, zahtevajo spremembo šolskega sistema. Da ne naštevam vse še enkrat bom le prilepil svoj fb status iz januarja:”Starši pozivajo ministra k posodobitvi šolstva. Nekateri predlogi so naravnost šokantni: ukinitev številčnega ocenjevanja in mature, enakovredna obravnava otrok s posebnimi potrebami. Torej ni dovolj, da je 70% odličnih, ker to ni enakopravno. Vsi sijejo kot diamanti! (jasno da diamanti ne sijejo), enakovredna obravnava, ali to pomeni po ameriškem vzoru no child left behind?!? Vemo kam je to pripeljalo! In za konec še odprava edinega neodvisnega, zunanjega preverjanja znanja. Gold! Dobrodošli v idiocracyu! Otroci so naše bogastvo/prihodnost, ampak v tem primeru bo luč na koncu predora v resnici prihajajoči vlak”. Kje tiči problem? V tej idiotski (sicer ne za lastnike kapitala) kapitalistični mantri svobode. Izbire seveda. Druge ni. Neprestano si soočen z enormno količino izbir, v duhu ponudbe in povpraševanja, bolestnega tekmovanja, kdo bo za manj ponudil več. In vse mora biti seveda minljivo, neprestano moraš biti na tekočem. Upgradeat. Če ne si zaostal. Kakšna norost! Ko je pa vse tako preprosto. Do 20 let nazaj je vse delovalo dobro, v primerjavi s tem kar imamo zdaj pravzaprav nepredstavljivo dobro. Baziralo je na avtoriteti in spoštovanju staršev in učiteljev, otroci so poznali dolžnosti, namesto pravic. Sledile so kazni. In jasno tudi nagrade. To me spomni na meme, ki sem ga pred dnevi videl na FB:”Koja si generacija? Ona na koju otac ne bi vikao...samo bi pogledao...”. Zdaj se skrbi le še za nagrajevanje, sankcionira se le učitelje. Ti pa jasno ne morejo popraviti vse kar so starši zavozili. Otroci ne poznajo več niti osnov bontona, pozdravi vsak štiriindevedeseti.

V prvem odstavku se vidi, kako se uničuje predvsem odraslo populacijo, v drugem to, kot nekateri pravijo, na kateri cel svet stoji. In to je strašljiva misel, ko pogledam okoli sebe. Zato bi morali slednjim v roke namesto tablic in telefonov poriniti knjigo. Branje je namreč ključno za razvijanje abstraktnega mišljenja. Elektronske naprave pa predvsem postavljajo otroke na raven konkretnega razmišljanja. Da ne omenjam širjenja obzorij, ki ga prinašajo knjige v primerjavi z gledanjem Soy Lune, risank, poslušanja Challeta Salleta in igranja igric. S tem se jih le zombiizira, otopi in navaja na to, da postanejo nerazmišljujoči potrošniki. Namreč s prej omenjeno Soy Luno (in nebrojem ostalih) je povezan cel asortiman izdelkov, devetletnice pridno hodijo v šolo s Soy Luna torbo, v kateri so iz iste linije še puščice, zvezki, najbrž še flomastri, po šoli se kotalka na kotalkah in v majici te franšize itd. Vse je torej biznis. Plačujemo za svoj propad (okoljski, intelektualni, ekonomski...). S knjigami teh problemov ne bi bilo, bilo bi pa predvsem manj ovc katere sistem znova in znova vodi žejne čez vodo. Brije. Like there's no tomorrow.