Včerajšnje soočenje Žižka in Petersona

Ljudje so se čudili čemu sta izbrala tako blag pristop. Želeli so kri. In bili razočarani. Ampak zakaj? Saj je bil vendar format znan v naprej, nastavljen je bil tako, da ne bi povzročil konfrontacij, dvoboja itd, ampak moderirano soočenje mnenj dveh kontroverznih, a hkrati popularnih intelektualnih velikanov. Obliko je določil Žižek in sicer tako, da je vsakemu na začetku pripadlo 30 minut za predstavitev svojih stališč, čemur bi sledile 10 minutne replike in nato še vprašanja publike.

Naslov debate je bil Happiness: Capitalism vs Marxism. V uvodnih govorih je bil celoten point debate praktično predvsem spregledan. Klinični psiholog Peterson se je Žižka lotil s kritiko Komunističnega manifesta. Ki ga je prebral pri 18h. Povedal je, da že dolgo ni naletel na besedilo v katerem bi bilo toliko konceptualnih napak/stavek. Sledile so posploševalne trditve v slogu Marxovega in Engelsovega nespoprijemanja s temeljno resnico in trditvijo, da so skoraj vse ideje napačne. Sledila je izjava: “Human hierarchies are not fundamentally predicated on power” in “you don't rise to a position of authority primarily by exploiting other people”, čemur je seveda sledil smeh iz publike. Proti koncu je sledila še izjava, da bi v primeru postavitve proletarcev na mesto kapitalistov, le-ti postali enako skorumpirani. Morda nisem izjave parvilno razumel in se mi zato zdi vsaj delno nesmiselna. Namreč neenakost je inherentna kapitalizemu, njen obvezen del, produkt. Ideal marksizma, komunizma je egalitarnost, brezrazredna družba. Torej vsekakor, korupcija je v obeh sistemih, vsekakor pa v komunizmu razmerje med najnižjo in najvišjo plačo ni 1:∞, ampak 1:3, maksimalno 1:7. In plačna nesorazmerja so po mojem mnenju bistvo neenakosti, ne neki nepomembni dodatni privilegiji člana partije. Skratka Peterson se je z navezovanjem na komunistični manifest znašel v težavah, razkrilo se je njegovo nepoznavanje tematike. Ko je bil čas za replike, ga je Žižek tudi pozval naj našteje neomarksiste, ki jih stalno menja. Ni mu uspelo, zmrznil je. O čemur so govorili tudi tviti, kot je ta spodaj.

Žižek je v uvodu, po svoji navadi, zajel cel kup tem. Od Kitajske in njene ureditve, simbioze avtoritarnega vodstva in kapitalističnega ekonomskega sistema, do težav kapitalizma, predvsem zaradi degradacije okolja, do standardnih razlag povezave dizajniranja straniščnih školjk in ideologije, do vicev in zabavne izjave, da bi se predstavniki levih liberalistov obračali v grobu, če bi jih predstavljal on, tudi če so še vedno živi. V nadaljevanju se je dotaknil tudi naslovne teme – sreče. Izjavil je da je sreča le stranski produkt ukvarjanja z nečim kar te veseli. In tukaj mislim, da je zadel v polno. Sploh zato, kot je nadaljeval, ker se to izpridi, če se osredotočiš na iskanje/sledenje sreči sami. Še kasneje je omenil, da sreča ni, tako kot si jo hoče v teh časi zagotoviti velika večina, maksimiranje trenutnih hedonističnih užitkov.

Misel srečanja pa je bila, brez najmanjšega dvoma, zaključna misel Žižka:”If you're a leftist, don't feel obliged to be politically correct. Don't be afraid to think.”. Kot dodatek je navrgel še:”One great version of not thinking, is how, immedialtely if they don't agree with you, you're labelled a fascist. But that's the laziness. People find something they don't agree with and instead of thinking they think about something we all agree was a bad thing, hop you' a fascist! And so on. It's not as simple as that”. In to pokaže, kar se mene tiče, izjemno intelektualno veličino Žižka. Res je težkokategornik. In dasiravno, nista veliko povedala o tem, kateri sistem bi nas bolj osrečil, je bilo vredno ostati pokonci do pol petih zjutraj in uživati v njunih mislih, redkih blagih konfrontacijah in presenetljivo pogostih strinjanjih.