Sami konformisti, zakaj nihče ne deluje subverzivno?

Vsakič, ko se vrnem na FB (ker nekaj prodajam itd), si mislim; še vedno sami konformisti! Nihče zares ne razmišlja, pustimo tipično, prazno, nepremišlejno pritoževanje čez državo, elite itd, to počne večina, to je enostavno. Osnovni nivo. Čredni nagon. Govoričenje brez dejanj. Talk is cheap! Kar manjka, je subverzivnost. Da ne sprejemaš trenutne situacije v kateri se nahajaš, da namesto kimanja ob novicah o pomanjkanju delavcev, dojameš, da si zdaj ti tisti ki določa pogoje. Ne usrani lastnik podjetja. Požrešen, beden kapitalist. Da mu poveš, da te od jutri naprej ni, če v roku 24h ne pripravi aneksa za 25% povečanje plače. Da te po 16h, ko uradno zaključiš delo, ni več niti na delovnem mestu, niti nisi dosegljiv na telefon po tej uri. Niti za vikend. Kaj šele med dopustom. Da je konec ožemanja izžete limone, molzenja dehidrirane krave.

Ali da kot iskalec zaposlitve, pišeš podjetjem v stilu preprodajalec na bolhi, avto.netu itd. Torej kot oni, ki na oglas za 10.000€ pošljejo le: dam 7.000, brez pozdrava, predstavitve itd, pošlješ namesto CVja kratek, ampak bolj vljuden mail z vsebino v slogu: “pozabili ste navesti plačilo (96% oglasov tega podatka nima, ergo, plača je minimalna), vendar mi odgovorite le, če je neto plača vsaj povprečna, torej 1.100€+ neto, sicer ne izgubljajte mojega in vašega časa.” Bam! Jebite se! Enostavno sporočilo. Če bi povprečen delodajalec dobil vsaj par takih prošenj, bi se po začetnemu izmenjavanju in posmehovanju s sebi podobnimi izprijenci preko maila, kmalu zamislili. Sploh po tem, ko delavcev, vsaj za daljše časovno obdobje nikakor ne bi dobil. Čas je, da namesto proletirata, lastniki kapitala začnejo žreti drek!

Čas je, da spoznajo, da njihov profit ne bo več temeljil na izkoriščanju tebe!

In to seveda ni omenjeno samo na zaposlovanje. Tukaj so še podjetja, ki že desetletja in več z raznimi logotipi odgriznjenih jabolk, obirajo idiote, zdaj ko jim strmoglavljajo delnice, jim z bojkotom lahko zadate smrtni udarec. Bolje se je zbuditi prepozno, kot nikoli!

Grow a pair.

Usmeritev prometne infrastrukture, dizli in vpliv na okolje

Neprestano se gradi nove avtocestne odseke, obvoznice in hitre ceste, zaradi stalno naraščajočega tovornega prometa in vseh rabot pri (nekakovostnih) gradnjah so potrebne stalne obnove, poletje za poletjem je v vsakem trenutku na desetine km avtocest v obnovi. Istočasno železnice ostajajo na nivoju razvoja iz Avstroogarske. Medtem, ko se po svetu pospešeno gradi in obnavlja železniško omrežje, nadgrajuje s progami za superhitre vlake, se mi cijazimo iz Ljubljane do Kopra 3 ure. Ali pa do Celja skoraj 2. Zaradi okoljskih vplivov, bi tovorni promet nujno morali preusmeriti na železnice.

Dizle v tujini že izganjajo iz mestnih centrov. Sam bi bil še precej bolj radikalen, če bi o tem odločal. Prvi in takojšnji ukrep, bi bila dodatna trošarina na dizelsko gorivo. Dizelski cent recimo. Raje kakšnih 30. Nato dvig cestnin in zavarovanja za 50%, 2 leti zapored. Za vse pod standardom Euro 6. Hitro bi se znebili smrdljivcev, tako ne bi bilo niti potrebno zaostriti preverjanje izpustov na tehničnih pregledih in pošiljati avtomobilov, ki za sabo vlečejo dimne zavese na izredni tehnični pregled. Teh je tudi ogromno, očitno dela zaposlenih na tehničnih pregledih nihče ne preverja, nihče ni odgovoren za vračanje tovrstnih ekoloških katastrof v promet.

Prodaja novih dizlov opazno upada povsod v Evropi, samo prepočasi, večji problem pa je še vedno uvažanje starejših. In seveda DPF filtri, ki se stalno pacajo, proizvajalec ga brezplačno zamenja enkrat ali dvakrat, potem to postane visok strošek za lastnika traktorja (to pač dizli so). Ti nato brezvestno, okoljsko totalno nezavedno ta vozila odpeljejo na razne avtoelektronike, kjer skrekajo elektroniko in poskrbijo na postane DPF filter odvečen in vsi trdi delci, ki bi jih sicer ujel, končajo v ozračju. Kazen za lastnika vozila bi morala biti vsaj 5.000€ in 5x več za podjetja, ki to omogočajo. Problem rešen, sredstva bi šla za zagotavljanje zelenih ukrepov, na primer s solarnimi paneli elektrificirane električne polnilnice (če energijo črpaš iz TEŠ 6 je onesnaženje večje kot, če voziš bencinarja).

Sem daleč od Jankovićevega fana, ravno nasprotno, ampak, če bi na državni ravni sledili usmeritvi MOL, dasiravno je daleč od popolne, bi bil to že opazen napredek. Delna zapora centra za avtomobile, odvzemanje voznih pasov avtom in dodelitev le-teh avtobusom in taxijem, električni vlakec in kavalirji, P+R parkirišča in prevoz z avtobusom kamorkoli v mesto za 1.2€, dodana železniška postaja na dolgem mostu, bicikeLJ itd, so vsekakor ukrepi v pravo smer. Torej manj denarja za cestni promet (s tem oteževanje dostopnosti, slabšanje uporabniške izkušnje, motiviranje za uporabo ostalih prevoznih sredstev), več za železnico, širitev kolesarske mreže, spodbujanje uporabe javnih prevoznih sredstev. Uvedba t.i. Congestion charge-a za avtomobile, ki v ozračje spustijo nad 100g CO2/km v centrih vseh večjih mest. Z vsemi temi ukrepi in raznimi vzpodbudami navaditi ljudi, da gredo lahko kam tudi peš in s kolesom (v eni od skandinavskih držav podjetja plačujejo ljudem več za prevoz na delo s kolesom). Pomagali ne bodo samo okolju, ampak tudi sebi.

Zakaj se opredeljuješ kot levičar/desničar?

In s tem pomagaš več kot 2 tisočletja staremu političnemu prijemu, ki še vedno odlično deluje? Deli in vladaj namreč. Mar ni bolje izbrati najboljše iz obeh polov, kot biti ideološki robot, ki slepo sledi smernicam? Torej dejansko razmišljati s svojo glavo, delovati po svojih prepričanjih. Na primer, iz levega pola pobereš socialno enakost, pravičnost, javno zdravstvo, upiranje globalizmu, kapitalu itd, izvzameš pa pretiravanje s politično korektnostjo in si za bolj restriktivno migracijsko politiko. Ali pa nasprotno, se zavzemaš za privatizacijo, zmanjšanje sociale, ampak si proti sovražnem govoru, za sprejem čim večjega števila migrantov in zagovarjaš prosto roko trga, ki se samouravnava. Dasiravno je slednje utopija, nesmisel, ki se kaže s cikličnostjo recesij, vsake toliko časa s katastrofalnimi. Ki se jih potem rešuje s socialističnimi prijemi (bailout-i). Kaj točno kdo izbere ni pomebno, to je njegova pravica, pomembna bi bila posledica tega. Manj enoumja, več svobodomiselnosti, razumskega, racionalnega razmišljanja. Razmišljanja na podlagi dejstev, prepričanj in stališč, ki si jih pridobil z branjem (če se le da) dobrih člankov, literature in iz osebnih izkušenj in izkušenj ljudi, ki jih dobro poznaš. Namesto izbiranja v paketu, ponavadi na podlagi čustev, padanja na krilatice in floskule.

Sam že nekaj časa razmišljam v tej smeri, parkrat sem to celo na kratko omenil v družbi. Prvič sem slišal potrditev z odgovorom “točno tako!” konec prejšnjega poletja na zabavi, med pogovorom z ljudmi, ki sem jih od prej komaj poznal. Jasno je šlo za inteligentne in razgledane ljudi, ne zato ker so se z mano strinjali (se pa zato v čem drugem niso), ampak zato ker so zmožni “out of the box” razmišljanja. Ker se jim zdi vredno za tovrstne razprave vzeti čas. Gorečega levičarja sem vprašal, zakaj se proti (desničarski) nestrpnosti (homofobija, rasizem, anti-imigranstko razpoloženje...) bojujejo z njihovim orodjem. Torej (osebnimi) napadi, diskreditacijami, obsojanjem itd. Odgovor je bil precej tipičen, da se enostavno ne sme dopustiti, da se zlo širi. Samo v čem se potem razlikuješ od teh, ki jih obsojaš? Uporabljaš iste metode, dasiravno za drug cilj (žal sem moral leteti na drugo rojstnodenvno zabavo in nismo uspeli debato zaključiti). In to so problemi današnje levice. Zaradi pomanjkanja idej, se pretirano ukvarjajo s politično korektnostjo in strpnostjo. Forma nad vsebino torej. S tem se tudi de facto krči, če že ne celo krati svobodo govora. Ker ljudje se zdaj bojijo povedati kar si mislijo, v strahu, da bi ob tem koga užalili. Kategorij ljudi, ki jih lahko posledično užališ, je zdaj že toliko, da je LGBT skupnost na koncu kratice dodala še +. Zdi se mi, da to že meji na paranojo, je pa vsekakor omejujoče, kar se razmišljanja tiče, tako kot 100% zavzemanje ideoloških stališč.

Tokrat bom spustil kritiko desnice, v tem sem že dovolj pisal v prejšnjih zapisih (oziroma mogoče bolj o neoliberalizmu in posledicah te doktrine). Njeni problemi so tudi dovolj evidentni in stalno, dnevno izpostavljeni. Prej omenjeni problemi levice žal ne, pravzaprav tega razen v hujskaških postih na socialnih omrežjih in zelo zelo redkih omembah kakšnega ne-desničarskega intelektualca kot je Žižek (LGBT+ problem sem pobral od njega). In hkrati manjka novih idej in pristopov.

Torej opredeljujte se dialektično, kot teza, ki ji sledi antiteza, ki nato pripelje do sinteze (odstanjevanje slabosti obeh, združevanje prednosti, ki pripelje do višje resnice). Pridite tudi sami do višje resnice, do širšega, ne-ekskluzivnega razmišljanja in stališč.

“Trgovinske vojne”? Yes, please!

Zakaj? Zakaj ne! Prvo in najpomembnejše, ekologija. Globalizem oziroma globalizacija s seboj prinašajo transport dobrin iz enega konca sveta na drugega. Iz konca, kjer je delovna sila najcenejša, predvsem tja kjer je najvišja potrošnja. Vse ta transport močno obremenjuje okolje. Da ne omenjam seveda tudi dejstva, da se kot vir energije tam največkrat, vsekakor pa veliko kot pogosteje kot v razvitem svetu uporablja premog. Najbolj umazan vir energije. Zato sem za to, da se uvajanje carin nadaljuje. Jasno si ne želim nenadne totalne eskalacije, kot v primeru Kosova, ki je na blago uvoženo iz Srbije in BiH uvedel kar 100% carine. Ampak širitev vrst blaga na katere bi se zaračunavalo teh (zmernih) 20% in/ali postopno zviševanje carinskih stopenj. S tem bi naredili ogromno za ekologijo, poleg prej omenjenih dveh virov onesnaženja, bi se zaradi posledičnega zvišanja cen tudi potrošnja zmanjšala. Najlažje in najučinkovitejše zmanjšaš obseg onesnaževanja in število odpakov, če jih sploh ne proizvedeš. Izpust CO2 se je zmanjšal samo eno leto v zadnjih desetletjih. Leta 2009, v času najhujše recesije. Neizpodbiten dokaz, da najučinkovitejše in najhitreje deluje le upad proizvodnje, zaradi manjšega povpraševanja (posledično manj transporta, tako blaga do trgovin, kot ljudi do trgovin).

Torej zmanjšanje onesnaževanja na treh nivojih. In še zmanjšanje potrošniške blaznosti. Obsedenosti z nakupovajem in vedno krajšega “high-a”, ki ga doživiš ob nakupu. Posledično pa še občutka praznine, ker te to v resnici tako in tako ne zadovoljuje. In tudi nikogar v resnici ne zanima, vsaka se le hoče pohvaliti z novo cunjo, kompliment drugi daje le zato, da ga dobi nazaj. Norost! Ob tem se ob pranju teh oblačil, katerim je v veliki večini že primešan poliester, sprošča v vodo enormna količina plastičnih mikrodelcev, ki pridejo mimo večine filtrov čistilnih naprav (marsikje jih niti nimajo), vse to pa potem pride na naše krožnike iz morja in rek. Oblačil je pa že zdaj na svetu toliko, da smo lahko vsi do konca stoletja oblečeni, brez tega, da se izdela eno samo novo.

Zdaj bodo začelii cviliti vsi, ki razmišljajo le skozi denar. Torej vpliv na gospodarstvo. Oziroma, kot se je bolj prijelo zadnja leta, na ekonomijo. Jasno, zmanjšala se bo gospodarska rast. Ampak, kaj ti pomagajo višje cifre BDPja, če se to skoraj v celoti preliva le v žepe 1%, rast plač pri nas res grdo zaostaja za gospodarsko rastjo (na Češkem jo recimo prehiteva, pa imajo tako kot mi zelo visoko gospodarsko rast). In več kupne moči, s tem več potrošnje, le še bolj ogroža okolje. Kaj ti pomaga več akumuliranih stvari, višje cifre na računu, če pa živiš v vedno bolj zastrupljenem okolju. Slednje resnično in direktno bolj vpliva na kvaliteto življenja, kot nagrmadene dobrine. In za večjo rast, je potrebno tudi več delati. Kar je še en dejavnik več za slabšanje zdravja (stres, izgorelost in vse te moderne bolezni). Tega uničevalca planeta imenovanega človek, kot vseh ostalih živalskih vrst.

Tako da Donald, še bolj kaži mišice v prihodnje. Ostali bodo sledili, s tem pa bodo politiki za zeleno prihodnost naredili veliko več kot z vsemi polovičarskimi podnebnimi sporazumi. Večina le-teh je itak farsa, predvsem zato, ker zgodovinsko največji onesnaževalec in glede na prebivalca še vedno 3x večji od Kitajske, ZDA, k tem sporazumom bodisi ne pristopijo bodisi iz njih izstopijo preden sploh stopijo v veljavo.

Države 3. sveta je potrebno spraviti na nivo držav prvega. Zakaj?

Še nikoli pa nisem zasledil vprašanja o ekoloških posledicah tega. Si predstavljate kako skokovito bi naraslo onesnaževanje, če bi vsi prebivalci tretjega sveta (več kot 3 miljarde), začeli porabljati toliko energije (elektrika, fosilna goriva...) kot prebivalci prvega sveta? Se pravi skoraj polovica svetovnega prebivalstva, bi kar naenkrat imela vso komoditeto bivanja (elektrika v stanovanju, velik del tudi klimatske naprave, idiotske ameriške hladilnike itd), se prevažala praktično vsak v svojem avtu, garderobo menjala sezonsko, namesto enkrat na desetletje. Sem spadajo še vsi gadgeti in letna menjava njih za najnovejši model, potovanja in nebroj ostalih stvari. Zdaj v teh državah v celi vasi gori toliko žarnic in gospodinjskih aparatov, kot v povprečnem domovanju 1. sveta, enako velja glede avtov itd, predstavljajte si povečanje porabe energije, ko se izenačijo s prvim svetom. Globalno segrevanje in onesnaževanje bi se eksponentno povečalo.

Niso pa samo prebivalci držav tretjega sveta željni povečanja potrošniške moči. Ne, v ozadju mora biti še nekaj drugega. Kapital. Ki krvavo potrebuje nove trge in potrošnike. Kapitalizem ima bistveno večjo zmožnost proizvajanja dobrin, kot ima prebivalstvo trošenja. Kapitalizem se mora neprestano širiti, sicer bi propadel. Trgi so prezasičeni, zato se že leta zažira v javni sektor (pri nas imamo še srečo, poglejte absolutno katastrofalno situacijo v Ameriki in še kje). Zato išče vedno nove poti in očitno je ena od teh 3. svet. V želji maksimiranja dobička, delavske plače že desetletja realno padajo (večne t.i. optimizacije, racionalizacije, kar pomeni odpuščanje in nižanje plač), srednji sloj stagnira, torej zmanjkuje kupcev vseh teh dobrin, ki jih kapitalizem proizvede. Ergo, ustvarimo nove potrebe na novih trgih, kjer so ljudje lačni vsega tega kar jim tako sijoče predstavljamo v medijih, h-woodskih filmih in zadnje desetletje predvsem na socialnih medijih.

Danes je vse merljeno v denarju, kako je pa s srečo (zadovoljstvo z življenjem, družbenimi odnosi, prostim časom, da počneš kar te veseli, imaš čas za družino, prijatelje itd)? Razlog za to metodologijo je kot prvo, da je denar več kot očitno prva vrednota sodobne družbe in kot drugo, je veliko bolj merljiv (BDP, povprečne plače, koliko minut delaš za kg kruha, cena povperčne potrošniške košarice itd). Iz prve roke lahko ocenjujem le družbo v kateri živim. Smo med srečnejšimi narodi, po statistikah. Tudi meni se zdi, da to drži. Ampak v tem trenutku. Dobro se spominjam sicer le življenja iz zadnjih treh let obstoja Juge. Bilo je veliko več druženja. Tako mulci kot odrasli smo se dnevno obiskovali. Eden od sosedov je imel na vseh novoletnih praznovanjih odprta vrata, vsi iz bloka so lahko prišli na žurko. Zdaj marsikdo težko najde čas zase, kaj šele za ostale (in spet posledično zase, ker smo socialne živali). Živeli smo v brezrazredni družbi, vsi smo imeli približno enako. Torej veliko manj zavisti (90% ljudi je vozilo stojo, Yuga ali Golfa). Vsi so imeli službe s poštenimi plačili, proizvodni delavci niso obvezno delali tri izmene, ker ni bilo tako nujno vsako četrtletje doseči rekordno rast, vsi so lahko šli na dopust (ogromno počitniških domov). Tajkunov ni bilo. Mafije takisto ne. Po ekonomskih kazalnikih smo v vseh teh letih dosegli izjemen uspeh, medtem, ko v družbi ni več solidarnosti, ampak samo individualizem. Koliko manj je srečnih, dokazuje že 335% povečanje predpisovanja antidepresivov v obdobju 15 let (obdobje cca 2001-16), veliko več je stresa in izgorelosti. Otroci so imeli veliko manj igrač, so pa večino časa preživeli zunaj, s prijatelji, v igri. In počeli manjše pizdarije, dogajalo jim je. Zdaj samo kot zobiji zrejo v zaslone različnih velikosti, se vsega takoj naveličajo, 11 letnice že pravijo, da so v depri, starši za njih nimajo časa ker morajo biti tako zelo produktivni. Je to torej napredek? Sam sem že tako sit tovrstnih ekonomskih primerjav, da se mi o njih niti ne da razpravljati in raje povprašam ljudi o sreči (ki ni povezana z denarjem). Starejše pa, o primerjavi tovrstne kakovosti življenja zdaj in pred par desetletji.

Si torej še vedno prepričan, da bi bili prebivalci 3. sveta bolj srečni, če bi lahko kot mi, crkovali zato, da preživi kapitalizem? Imeli več materialno, manj družabno? Ob tem pa prispevali levji delež k onesnaževanju (ker prvi svet že desetletja zmanjšuje onesnaževanje, čeprav seveda veliko prepočasi). Sem za rešitev, da bi mi trošili veliko manj (sam na tem delam že nekaj časa), zato da bi oni lahko več, da bi bili globalno brezrazredni.

Pozitivno politično presenečenje 2018: Marjan Šarec

V enem izmed redkih FB statusov (v času volitev) sem ga označil kot “totalno ambivalenten človek, brez enega samega jasnega stališča “. Še en cmerar. Morda še slabši, še bolj mlačen in nebulozen. Slednjo besedo skoraj vsi napačno uporabljajo, zato bom razčistil z definicijo iz SSKJa: nebulózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž., redko nejasen, zmeden (sam si še raje predstavljam kot meglen, oz v meglo zavit, nebula je vesoljska meglica). Ampak ne, dejansko je pokazal veliko mero odločnosti, navkljub splošnemu pričakovanju o skorajšnjem razpadu peterčka, ostajajo skupaj, ker je tigrico Alenko postavil na svoje mesto, ko je začela izsiljevati in groziti z izstopom, zaradi odstavitve primitivnega, oholega in arogantnega Bandellija (tokrat smo opravičeno stereotipizirali, ko je s svojim primitivnim videzom taksista, z vsemi zlatnimi lanci in prstani). Torej, dal je vedeti, da izsiljevanja ne bo toleriral. Vsaj dokler ne zavohajo volitev, potem se itak ve kako stvari potekajo, all deals are off. Navdušuje okoljski minister, ki je terenski, spravi stvari v pogon, poskrbi za urgenten odvoz vseh nakupičenih ton odpadkov in se ne pusti izsiljevati pokvarjenim energetskim multinacionalkam. Je eden izmed bolj direktnih politikov, a hkrati ne populist. Koalicije je v DZ uspešno pod streho spravila začasno višje socialne pomoči in zakon o višji minimalni plači (iz 638 na 667€), kar je še pomembneje, pa je takisto potrjena minimalna plača 700€ za 2020 in najpomembneje, izvzetje vseh dodatkov iz izračuna plač. Torej nič več tro ali celo štirizmenskega dela, po možnosti z nevarnimi snovmi, vse skupaj za minimalec. Torej bodo vsi ti delavci dobili par sto evrov več, imeli višjo odmero za pokojnino in v primeru bolniške ne bodo prejemali par sto evrov plače. Za vse to se je sicer treba zahvaliti Levici, predlogi so njihovi in Mescu, ki je z odličnimi govori podkrepljenimi s konkretnimi argumenti (številkami), utišal požrešne lastnike kapitala (aroganteže kot je Boscarol). In razkril totalen blef Akrapovića. No, resnici na ljubo, vso neizmerno bedo izjav gospodarstvenikov je dokončno razkrila direktorica GZS, Sonja Šmuc s svojo izjavo o bogatih revežih in s tem ekspresno ustavilo celotno debato, ker se je javnost v trenutku obrnila proti njim. Očitno izprijen filmček z vlakom še ni bil dovolj. Za piko na i prvih 100 dni vladanja, pa je Šarec dosegel še dogovor s sindikati. Elegantno in hitro. Končno bodo tudi medicinske sestre, policaji, gasilci in ostali brez katerih bi država kolapsirala čez noč in ki so do zdaj delali bolj na etični, kot denarni pogon, dobili finančni obliž. Upam, da v tem letu končno namenijo več denarja znanosti, ki je bila desetletje podhranjena, brez tega razvoja ni. Gospodarska rast ostaja visoka, robustna, zategovanja pasu je dovolj. Pišem, ker že slišim pritožbe neoliberalcev, češ, od kod naj vzamemo za vse to. Konec koncev, pa se z več vlaganja ustvarja tudi višjo dodano vrednost, ki prinese nazaj veliko več, kot je bilo v znanost in razvoj vloženo. Nimam tudi nič proti temu, da ostane DDV ne tej, krizni stopnji, jasno mi je da se mora proračun polniti in ostajati uravnotežen. Zadolženost se že leta tako in tako počasi zmanjšuje.

Zagristi morajo še v najbolj problematični sektor, zdravstvo, katerega je Milojka uničila bolj kot vsi ministri pred njo skupaj. Če jim uspe opazno skrajšati čakalne vrste in odpraviti še dodatno zdravstveno zavarovanje potem res lahko optimistično zremo v prihodnost in verjamemo, da so volitve po dolgem času, če ne celo prvič, prinesle sposobnega voditelja. Bom zaključil s pohvalami, preden izpadem preveč naiven. Vojska se mi zdi nepomemben sektor, sem pa vesel, da so tudi vojaki dobili povišice. Žal pa se nam obeta nova rabota (Kahl's back!), nakup štirikolesnikov, ki so neprimerni za naš teren, so namenjeni za puščavo, kamor bodo tako in tako poslani. Žal so v vladi ostali stari kadri, Katičeva se je le preselila na ministrstvo za pravosodje, kjer bi bilo potrebno veliko stvari urediti, sposobnosti za to, tako kot vse ministrice bivše vlade, pa več kot očitno nima. Počivalšek bo na žalost še vedno hlapčeval kapitalu na ministrstvu za gospodarstvo, nekarizmatični cmerar pa bo na obup vseh prevzel ravno sektor, kjer je karizmatičnost najpomembnejša. Tako ostajamo ob robu dogajanja, še bolj kot prej smo neopaženi. Nič ni idealno, če si dovolim sanjati in upati, da tako ostane še naprej, pa bi si ob večjem uspehu na naslednjih volitvah lahko sestavil primernejšo ekipo, brez gnilih jabolk, šibkih členov, izsiljevalcev in razdiralcev.

Raje bi nabildal možgane, kot mišice

Misel sicer ni čisto nova, ampak kot nalašč za objavo v obdobju novoletnih zaobljub. Vsa ta površinskost, ki nas trenutno okroža (torej kaj imaš na sebi, kaj voziš, kaj ješ, kam potuješ itd, predvsem pa kako se to vidi na socialnih omrežjih) je kronana še z izklesanimi postavami ali vsaj stremljenjem za tovrstno, idealno podobo. In ravno slednji, prvi namreč nikoli ne odnehajo (blood, sweat and tears 24/7, 365), si zadajajo nove cilje za to (novo) leto. Kile gor ali dol, pač glede na spol.

Za prve je že prepozno, ker so z lovljenjem idealov tako preokupirani, da so slepi za vse ostalo. Ampak tisti, ki hočejo zgledati kot za naslovko Men's healtha, pomislite kaj vse to potegne za seboj. Treniranje 6x tedensko, prehranjevanje na 2-3h, piščančja prsa, tuna, skuta, liter posnetega jogurta, pol pesti orečkov, 2 žlici olivnega olja, 3 doze proteintov, malo glutamina itd day in day out? Pa občasna kreatin kura? Dovolj spanja, nič alkota, 1x tedensko cheat day, ko zgledaš k gay s tortico na fejsu/instagramu. Če ti ostane čas za branje, je to seveda povezano s tem kako doseči čim večje gaine in se nato zrezat do konca. Ampak zakaj? Za več lajkov na fejsu? Dodaten date 2x letno? Ampak kako potem zgleda ta date. Planiraš obrok tik pred odhodom, da si optimalen pri vnosu beljakovin, po tem, ko si pol ur menjal mišič majčke, ki bi kar najbol poudarile tvojo trdo prigarano fizionomijo in naredilo čim večji vtis na njo (njega?). Potem skozi se skozi celoten date živčno presedat, ker te napenja po proteinih in strateško preračunat odhod na wc, da se sprdiš, preden te raznese pred njo. Tudi, če se stvari začnejo premikati v pravo smer, celo tako zelo dobro, da bi laho zasluženo nosil majico “ I fuck on the first date”, boš lahko odmislil, da bi za to moral spustiti že v naprej pripravljen idealni proteinski obrok, ker bo kmalu 2 uri odkar si nazadnje jedel? Ali si na to mislil že prej in si ob tem, ko si prdel na WCju zraven na hitro spil še bidon snovi, zaradi katere pravzaprav si trenutno tukaj, v tem nerodnem položaju (sploh če te kdo zaloti). In četudi pozitivno rešiš to dilemo, boš šel do konca? Ker tovrstno trošenje energije škoduje gainom, kot ti pravijo somišljeniki. Dilema za dilemo. Če ne prej, ti bo žal po desetletju ali dveh vnašanja 3g proteinov/kg teže, ko boš imel uničene ledvice.

Po drugi strani, bi se seveda lahko odločil za malo več branja (knjige, tudi dobri članki in kolumne, ne 24ur.com itd), ogled kakšnega dobrega dokumentarca, namesto idiotskih H-woodskih blockbusterjev pogledal kaj bolj alternativnega (recimo greš skoz spored LIFFa), morda šel v gledališče, muzej... Ali pa predavanja izjemnih mislecev in intelektualcev na YT, že nekaj časa sem fan Žižka, navdušuje me tudi Yanis Varoufakis, trenutno gledam tretji pogovor s Chomskym/Chomsky-em (zna to sploh kdo sklanjati?:), pri Jordanu Petersonu se da izluščiti kaj zanimivega...Tako res ne boš pridobil nič kar se takoj vidi nazvzen, tudi sogovornike, ki so sposobni ali željni imeti pogovor o čem globjem ali pa, da so se vsaj pripravljeni pogovarjati o idejah, namesto o ljudeh in vsakodnevnih dogodkih, ne boš zlahka našel. Ampak, ko jih boš, ti bo to predstavljalo neizmeren užitek. Sam se spomnim dveh takih pogovorov v zadnjem četrtletju. Prvi je bilo filozofiranje na prekrasen, sončen, topel jesenski dan. Tip je kratek čas študiral filozofijo, naredil par izpitov, ampak kar je bistveno, je dovolj inteligenten, pripravljen razmišljati in brati konkretne knjige. 2 uri metafizičnih razprav, bistvo življenja, izkušnje, razmišljanje o različnih temah, debatiranje, preizpraševanje, skratka noro. Ne bom se spuščal v detajle, ker gre za osebne stvari, ampak je res dober občutek, ko najdeš sogovornika, ki dejansko šteka, je radoveden, se mu da in zna razmišljat. Drug primer je bila debata o literaturi, na začetku sem mu omenil, da sem ravno par strani Bratov Karamazovih prebral, vzpodbudil me je, da naj nadaljujem, povedal kako uživa v Gogolju itd in za to sem mu neizmerno hvaležen. Odkril mi je zaklad, literarna dela o katerih sem pisal v prejšnjen postu. Point omenjanja teh dogodkov je ta, da oba poznam že 20+ let. Ampak, ker do zdaj nisem imel pravega mindseta za začetek oziroma vključevanje v tovrstne debate, sem jih zamujal. Manjkala je podlaga, zagotovo pa tudi zrelost (ki se po mojih opažanjih začne po 30. letu, zares pa po 35.). Upam, da se mi bodo tovrstne izkušnje ne samo ponavljale, ampak bile še bolj pogoste. Četudi odmislim tovrstne pogovore, ki so izjemna izmenjava izkušenj, strinjanj ali kresanja mnenj, kot pravijo človek, ki ne bere živi eno življenje, tisti ki bere, tisoč. Da, četudi ne bi bilo teh pogovorov (ki so res neizogibni), si nagrajen že s tem, da so tvoje misli bogatejše, zanimivejše. Da neizmerno uživaš že v tihi kontemplaciji. Le-to ti marsikdaj omogoča ravno kvalitetna literatura. Če si (bolj kot ne) introvertiran, velik plus, če si ekstrovertiran, boš pa itak lažje kot sem jih sam, našel primerne sogovornike, dasiravno jih je procentualno zanemarljivo malo.

Upam, da ironoziranje površinskih, nabildanih tipov, ki zgledajo kot da so iz planeta opic in vsaj meni zadnje čase prav neumni (ker kdo, ki premore vsaj približno normalno inteligenco, bi kaj takega sploh želel narediti iz sebe), kot odvračanje ljudi od športanja. Nikakor! Samo počnite kar vas veseli, ne kar morate, da boste bolje sprejeti med fejkerji. Na netu ali pa v resničnem okolju. Ker potem nekaj kar naj bi bilo zdravo, postane nezdravo, za vas in posledično za celotno družbo. In če športate z zdravo mero, neobsesivno (ker velja tudi za prehrano), bo ostal čas tudi za bildanje možganov. Torej za uravnotežen, manj obremnjen obstoj, ki zagotovo ponuja bogatejše, užitkov polnejše življenje.