Države 3. sveta je potrebno spraviti na nivo držav prvega. Zakaj?

Še nikoli pa nisem zasledil vprašanja o ekoloških posledicah tega. Si predstavljate kako skokovito bi naraslo onesnaževanje, če bi vsi prebivalci tretjega sveta (več kot 3 miljarde), začeli porabljati toliko energije (elektrika, fosilna goriva...) kot prebivalci prvega sveta? Se pravi skoraj polovica svetovnega prebivalstva, bi kar naenkrat imela vso komoditeto bivanja (elektrika v stanovanju, velik del tudi klimatske naprave, idiotske ameriške hladilnike itd), se prevažala praktično vsak v svojem avtu, garderobo menjala sezonsko, namesto enkrat na desetletje. Sem spadajo še vsi gadgeti in letna menjava njih za najnovejši model, potovanja in nebroj ostalih stvari. Zdaj v teh državah v celi vasi gori toliko žarnic in gospodinjskih aparatov, kot v povprečnem domovanju 1. sveta, enako velja glede avtov itd, predstavljajte si povečanje porabe energije, ko se izenačijo s prvim svetom. Globalno segrevanje in onesnaževanje bi se eksponentno povečalo.

Niso pa samo prebivalci držav tretjega sveta željni povečanja potrošniške moči. Ne, v ozadju mora biti še nekaj drugega. Kapital. Ki krvavo potrebuje nove trge in potrošnike. Kapitalizem ima bistveno večjo zmožnost proizvajanja dobrin, kot ima prebivalstvo trošenja. Kapitalizem se mora neprestano širiti, sicer bi propadel. Trgi so prezasičeni, zato se že leta zažira v javni sektor (pri nas imamo še srečo, poglejte absolutno katastrofalno situacijo v Ameriki in še kje). Zato išče vedno nove poti in očitno je ena od teh 3. svet. V želji maksimiranja dobička, delavske plače že desetletja realno padajo (večne t.i. optimizacije, racionalizacije, kar pomeni odpuščanje in nižanje plač), srednji sloj stagnira, torej zmanjkuje kupcev vseh teh dobrin, ki jih kapitalizem proizvede. Ergo, ustvarimo nove potrebe na novih trgih, kjer so ljudje lačni vsega tega kar jim tako sijoče predstavljamo v medijih, h-woodskih filmih in zadnje desetletje predvsem na socialnih medijih.

Danes je vse merljeno v denarju, kako je pa s srečo (zadovoljstvo z življenjem, družbenimi odnosi, prostim časom, da počneš kar te veseli, imaš čas za družino, prijatelje itd)? Razlog za to metodologijo je kot prvo, da je denar več kot očitno prva vrednota sodobne družbe in kot drugo, je veliko bolj merljiv (BDP, povprečne plače, koliko minut delaš za kg kruha, cena povperčne potrošniške košarice itd). Iz prve roke lahko ocenjujem le družbo v kateri živim. Smo med srečnejšimi narodi, po statistikah. Tudi meni se zdi, da to drži. Ampak v tem trenutku. Dobro se spominjam sicer le življenja iz zadnjih treh let obstoja Juge. Bilo je veliko več druženja. Tako mulci kot odrasli smo se dnevno obiskovali. Eden od sosedov je imel na vseh novoletnih praznovanjih odprta vrata, vsi iz bloka so lahko prišli na žurko. Zdaj marsikdo težko najde čas zase, kaj šele za ostale (in spet posledično zase, ker smo socialne živali). Živeli smo v brezrazredni družbi, vsi smo imeli približno enako. Torej veliko manj zavisti (90% ljudi je vozilo stojo, Yuga ali Golfa). Vsi so imeli službe s poštenimi plačili, proizvodni delavci niso obvezno delali tri izmene, ker ni bilo tako nujno vsako četrtletje doseči rekordno rast, vsi so lahko šli na dopust (ogromno počitniških domov). Tajkunov ni bilo. Mafije takisto ne. Po ekonomskih kazalnikih smo v vseh teh letih dosegli izjemen uspeh, medtem, ko v družbi ni več solidarnosti, ampak samo individualizem. Koliko manj je srečnih, dokazuje že 335% povečanje predpisovanja antidepresivov v obdobju 15 let (obdobje cca 2001-16), veliko več je stresa in izgorelosti. Otroci so imeli veliko manj igrač, so pa večino časa preživeli zunaj, s prijatelji, v igri. In počeli manjše pizdarije, dogajalo jim je. Zdaj samo kot zobiji zrejo v zaslone različnih velikosti, se vsega takoj naveličajo, 11 letnice že pravijo, da so v depri, starši za njih nimajo časa ker morajo biti tako zelo produktivni. Je to torej napredek? Sam sem že tako sit tovrstnih ekonomskih primerjav, da se mi o njih niti ne da razpravljati in raje povprašam ljudi o sreči (ki ni povezana z denarjem). Starejše pa, o primerjavi tovrstne kakovosti življenja zdaj in pred par desetletji.

Si torej še vedno prepričan, da bi bili prebivalci 3. sveta bolj srečni, če bi lahko kot mi, crkovali zato, da preživi kapitalizem? Imeli več materialno, manj družabno? Ob tem pa prispevali levji delež k onesnaževanju (ker prvi svet že desetletja zmanjšuje onesnaževanje, čeprav seveda veliko prepočasi). Sem za rešitev, da bi mi trošili veliko manj (sam na tem delam že nekaj časa), zato da bi oni lahko več, da bi bili globalno brezrazredni.