Zakaj se opredeljuješ kot levičar/desničar?

In s tem pomagaš več kot 2 tisočletja staremu političnemu prijemu, ki še vedno odlično deluje? Deli in vladaj namreč. Mar ni bolje izbrati najboljše iz obeh polov, kot biti ideološki robot, ki slepo sledi smernicam? Torej dejansko razmišljati s svojo glavo, delovati po svojih prepričanjih. Na primer, iz levega pola pobereš socialno enakost, pravičnost, javno zdravstvo, upiranje globalizmu, kapitalu itd, izvzameš pa pretiravanje s politično korektnostjo in si za bolj restriktivno migracijsko politiko. Ali pa nasprotno, se zavzemaš za privatizacijo, zmanjšanje sociale, ampak si proti sovražnem govoru, za sprejem čim večjega števila migrantov in zagovarjaš prosto roko trga, ki se samouravnava. Dasiravno je slednje utopija, nesmisel, ki se kaže s cikličnostjo recesij, vsake toliko časa s katastrofalnimi. Ki se jih potem rešuje s socialističnimi prijemi (bailout-i). Kaj točno kdo izbere ni pomebno, to je njegova pravica, pomembna bi bila posledica tega. Manj enoumja, več svobodomiselnosti, razumskega, racionalnega razmišljanja. Razmišljanja na podlagi dejstev, prepričanj in stališč, ki si jih pridobil z branjem (če se le da) dobrih člankov, literature in iz osebnih izkušenj in izkušenj ljudi, ki jih dobro poznaš. Namesto izbiranja v paketu, ponavadi na podlagi čustev, padanja na krilatice in floskule.

Sam že nekaj časa razmišljam v tej smeri, parkrat sem to celo na kratko omenil v družbi. Prvič sem slišal potrditev z odgovorom “točno tako!” konec prejšnjega poletja na zabavi, med pogovorom z ljudmi, ki sem jih od prej komaj poznal. Jasno je šlo za inteligentne in razgledane ljudi, ne zato ker so se z mano strinjali (se pa zato v čem drugem niso), ampak zato ker so zmožni “out of the box” razmišljanja. Ker se jim zdi vredno za tovrstne razprave vzeti čas. Gorečega levičarja sem vprašal, zakaj se proti (desničarski) nestrpnosti (homofobija, rasizem, anti-imigranstko razpoloženje...) bojujejo z njihovim orodjem. Torej (osebnimi) napadi, diskreditacijami, obsojanjem itd. Odgovor je bil precej tipičen, da se enostavno ne sme dopustiti, da se zlo širi. Samo v čem se potem razlikuješ od teh, ki jih obsojaš? Uporabljaš iste metode, dasiravno za drug cilj (žal sem moral leteti na drugo rojstnodenvno zabavo in nismo uspeli debato zaključiti). In to so problemi današnje levice. Zaradi pomanjkanja idej, se pretirano ukvarjajo s politično korektnostjo in strpnostjo. Forma nad vsebino torej. S tem se tudi de facto krči, če že ne celo krati svobodo govora. Ker ljudje se zdaj bojijo povedati kar si mislijo, v strahu, da bi ob tem koga užalili. Kategorij ljudi, ki jih lahko posledično užališ, je zdaj že toliko, da je LGBT skupnost na koncu kratice dodala še +. Zdi se mi, da to že meji na paranojo, je pa vsekakor omejujoče, kar se razmišljanja tiče, tako kot 100% zavzemanje ideoloških stališč.

Tokrat bom spustil kritiko desnice, v tem sem že dovolj pisal v prejšnjih zapisih (oziroma mogoče bolj o neoliberalizmu in posledicah te doktrine). Njeni problemi so tudi dovolj evidentni in stalno, dnevno izpostavljeni. Prej omenjeni problemi levice žal ne, pravzaprav tega razen v hujskaških postih na socialnih omrežjih in zelo zelo redkih omembah kakšnega ne-desničarskega intelektualca kot je Žižek (LGBT+ problem sem pobral od njega). In hkrati manjka novih idej in pristopov.

Torej opredeljujte se dialektično, kot teza, ki ji sledi antiteza, ki nato pripelje do sinteze (odstanjevanje slabosti obeh, združevanje prednosti, ki pripelje do višje resnice). Pridite tudi sami do višje resnice, do širšega, ne-ekskluzivnega razmišljanja in stališč.