Raje bi nabildal možgane, kot mišice

Misel sicer ni čisto nova, ampak kot nalašč za objavo v obdobju novoletnih zaobljub. Vsa ta površinskost, ki nas trenutno okroža (torej kaj imaš na sebi, kaj voziš, kaj ješ, kam potuješ itd, predvsem pa kako se to vidi na socialnih omrežjih) je kronana še z izklesanimi postavami ali vsaj stremljenjem za tovrstno, idealno podobo. In ravno slednji, prvi namreč nikoli ne odnehajo (blood, sweat and tears 24/7, 365), si zadajajo nove cilje za to (novo) leto. Kile gor ali dol, pač glede na spol.

Za prve je že prepozno, ker so z lovljenjem idealov tako preokupirani, da so slepi za vse ostalo. Ampak tisti, ki hočejo zgledati kot za naslovko Men's healtha, pomislite kaj vse to potegne za seboj. Treniranje 6x tedensko, prehranjevanje na 2-3h, piščančja prsa, tuna, skuta, liter posnetega jogurta, pol pesti orečkov, 2 žlici olivnega olja, 3 doze proteintov, malo glutamina itd day in day out? Pa občasna kreatin kura? Dovolj spanja, nič alkota, 1x tedensko cheat day, ko zgledaš k gay s tortico na fejsu/instagramu. Če ti ostane čas za branje, je to seveda povezano s tem kako doseči čim večje gaine in se nato zrezat do konca. Ampak zakaj? Za več lajkov na fejsu? Dodaten date 2x letno? Ampak kako potem zgleda ta date. Planiraš obrok tik pred odhodom, da si optimalen pri vnosu beljakovin, po tem, ko si pol ur menjal mišič majčke, ki bi kar najbol poudarile tvojo trdo prigarano fizionomijo in naredilo čim večji vtis na njo (njega?). Potem skozi se skozi celoten date živčno presedat, ker te napenja po proteinih in strateško preračunat odhod na wc, da se sprdiš, preden te raznese pred njo. Tudi, če se stvari začnejo premikati v pravo smer, celo tako zelo dobro, da bi laho zasluženo nosil majico “ I fuck on the first date”, boš lahko odmislil, da bi za to moral spustiti že v naprej pripravljen idealni proteinski obrok, ker bo kmalu 2 uri odkar si nazadnje jedel? Ali si na to mislil že prej in si ob tem, ko si prdel na WCju zraven na hitro spil še bidon snovi, zaradi katere pravzaprav si trenutno tukaj, v tem nerodnem položaju (sploh če te kdo zaloti). In četudi pozitivno rešiš to dilemo, boš šel do konca? Ker tovrstno trošenje energije škoduje gainom, kot ti pravijo somišljeniki. Dilema za dilemo. Če ne prej, ti bo žal po desetletju ali dveh vnašanja 3g proteinov/kg teže, ko boš imel uničene ledvice.

Po drugi strani, bi se seveda lahko odločil za malo več branja (knjige, tudi dobri članki in kolumne, ne 24ur.com itd), ogled kakšnega dobrega dokumentarca, namesto idiotskih H-woodskih blockbusterjev pogledal kaj bolj alternativnega (recimo greš skoz spored LIFFa), morda šel v gledališče, muzej... Ali pa predavanja izjemnih mislecev in intelektualcev na YT, že nekaj časa sem fan Žižka, navdušuje me tudi Yanis Varoufakis, trenutno gledam tretji pogovor s Chomskym/Chomsky-em (zna to sploh kdo sklanjati?:), pri Jordanu Petersonu se da izluščiti kaj zanimivega...Tako res ne boš pridobil nič kar se takoj vidi nazvzen, tudi sogovornike, ki so sposobni ali željni imeti pogovor o čem globjem ali pa, da so se vsaj pripravljeni pogovarjati o idejah, namesto o ljudeh in vsakodnevnih dogodkih, ne boš zlahka našel. Ampak, ko jih boš, ti bo to predstavljalo neizmeren užitek. Sam se spomnim dveh takih pogovorov v zadnjem četrtletju. Prvi je bilo filozofiranje na prekrasen, sončen, topel jesenski dan. Tip je kratek čas študiral filozofijo, naredil par izpitov, ampak kar je bistveno, je dovolj inteligenten, pripravljen razmišljati in brati konkretne knjige. 2 uri metafizičnih razprav, bistvo življenja, izkušnje, razmišljanje o različnih temah, debatiranje, preizpraševanje, skratka noro. Ne bom se spuščal v detajle, ker gre za osebne stvari, ampak je res dober občutek, ko najdeš sogovornika, ki dejansko šteka, je radoveden, se mu da in zna razmišljat. Drug primer je bila debata o literaturi, na začetku sem mu omenil, da sem ravno par strani Bratov Karamazovih prebral, vzpodbudil me je, da naj nadaljujem, povedal kako uživa v Gogolju itd in za to sem mu neizmerno hvaležen. Odkril mi je zaklad, literarna dela o katerih sem pisal v prejšnjen postu. Point omenjanja teh dogodkov je ta, da oba poznam že 20+ let. Ampak, ker do zdaj nisem imel pravega mindseta za začetek oziroma vključevanje v tovrstne debate, sem jih zamujal. Manjkala je podlaga, zagotovo pa tudi zrelost (ki se po mojih opažanjih začne po 30. letu, zares pa po 35.). Upam, da se mi bodo tovrstne izkušnje ne samo ponavljale, ampak bile še bolj pogoste. Četudi odmislim tovrstne pogovore, ki so izjemna izmenjava izkušenj, strinjanj ali kresanja mnenj, kot pravijo človek, ki ne bere živi eno življenje, tisti ki bere, tisoč. Da, četudi ne bi bilo teh pogovorov (ki so res neizogibni), si nagrajen že s tem, da so tvoje misli bogatejše, zanimivejše. Da neizmerno uživaš že v tihi kontemplaciji. Le-to ti marsikdaj omogoča ravno kvalitetna literatura. Če si (bolj kot ne) introvertiran, velik plus, če si ekstrovertiran, boš pa itak lažje kot sem jih sam, našel primerne sogovornike, dasiravno jih je procentualno zanemarljivo malo.

Upam, da ironoziranje površinskih, nabildanih tipov, ki zgledajo kot da so iz planeta opic in vsaj meni zadnje čase prav neumni (ker kdo, ki premore vsaj približno normalno inteligenco, bi kaj takega sploh želel narediti iz sebe), kot odvračanje ljudi od športanja. Nikakor! Samo počnite kar vas veseli, ne kar morate, da boste bolje sprejeti med fejkerji. Na netu ali pa v resničnem okolju. Ker potem nekaj kar naj bi bilo zdravo, postane nezdravo, za vas in posledično za celotno družbo. In če športate z zdravo mero, neobsesivno (ker velja tudi za prehrano), bo ostal čas tudi za bildanje možganov. Torej za uravnotežen, manj obremnjen obstoj, ki zagotovo ponuja bogatejše, užitkov polnejše življenje.