Marjan je začel krmariti v naročje kapitala

Samo pol leta po objavi optimističnega zapisa o Šarčevi vladi, se skoraj počutim rahlo naivno, namreč vse iluzije, pozitivistično gledanje na njegovo uspešno, predvsem pa veliko bolj odločno kot smo bili v zadnjem desetletju vajeni, dirigiranje miš-mašovskem, večinoma kvazi levičarskem orkestru, kjer kot vedno, prevladujejo partikularni interesi, se je razblinilo. Zadnje potrdilo, da je politika kurba, smo dobili z LMŠ-jevo in SMC-jevo podporo zamaknitvi uvedne enotne embalaže za tobačne izdelke. Družno z najbolj vdanimi lakaji kapitala, NSI in SDS. Zakaj je SMC storil kar je, je jasno ob podatku, da je Gregor Krajc februarja dobil službo pri Philip Morrisu – ostalo so si jo z glasom za zagotovili ali pa dobili kakšnem plačen all inclusive dopust v rajskem tropskem letovišču; če ne kar izdatnega nakazila v davčno oazo. Res je čas, da se v vseh pogledih sporno prakso vrtljivih vrat prepove. Tako bi bili politiki vsaj malo bolj omejeni pri zlorabljanju svojih funkcij in bi že s tem vsaj malo bolj pogosto delovali kot bi morali, v skladu s položajem, ki ga zasedajo, torej odgovorno državljanom, ki so jih izvolili na ta že v osnovi priveligiran in bonificiran položaj. Morale in etičnih načel ne bom omenjal, tako kot jih ne bi ob omembi odvetnikov in prodajalcev rabljenih avtomobilov. Poleg tega je padli, od vseh pozabljeni stranki SMC z manj kot procentno podporo očitno že vseeno za javno mnenje, brezskrupolozni kameleon Möderndorfer – ki je tudi tokrat v obdobju le dveh let svojo podporo enotni embalaži pretopil v zagotovo dobičkonosno nasprotovanje – je namreč argumente kar copy/paste-al iz manipulativno predstavljenih “dejstev”, vzrokov za zamik iz dokumentov tobačnih multinacionalk. Še več, tega z določenimi ostalimi podporniki ni niti skrival.

Miha Kordiš je v dveh stavkih dobro strnil bistvo od lobistov prepisanih argumentov in razkril kontradiktornost le-teh: »Advokati tega, da se enotna embalaža prestavi pravijo, da ne vedo če bo to imelo kakšen učinek. Potem pa hkrati jamrajo, da bodo posledice za gospodarstvo in da bo prišlo do proračunskega izpada.«. Ta argumentacija je izprijena in želodec-obračajoča; namreč dokazuje to, da je skrb za zdravje Slovencev le floskula, vseeno jim je, če so trošarine plačane z zdravjem in povišano stopnjo umrljivosti.

Naj si bo dovolj o tem, to je bila namreč le slamica, ki je zlomila kamelji hrbet. Breme Šarčevih odstopanj od obljubljenega in v koalicijski pogodbi podpisanega je veliko večje. Nadaljuje se z zavrnitvijo brezplačenga prenosa stanovanj (oziroma so odobrili prenos le treh!) iz slabe banke na stanovanjski sklad, ki bi jih lahko oddal v najem po neprofitnih cenah. Tako in tako so bila že plačano z umetno napihnjeno sanacijo bank. Izglasovana je bila ukinitev dodatka za delovno aktivnost, ki pa je bila očitno prepisana od GZS-ja oziroma kakšne podobne organizacije, ker je argumentacija tipično neoliberalistična: dohodki prejemnikov socialne pomoči in dodatka so preblizu minimalni plači in rušijo dohodkovno razmerje. V resnici je seveda jasno, da je problem v plačah, ki so prenizke. Nadaljuje se z rušenjem še enega od Levicinih predlogov, tokrat o spremembi zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero so poskušali zamejiti privatizacijo zdravstva od znotraj. Predlog davčne reforme, bi spet dajal največ odpustkov tistim, ki že tako prejemajo opazno nadpovprečne dohodke. Z znanim, izrabljenim opravičevanjem, da je treba znižati davčno obremenitev visoko izobraženih in usposobjenih inženirjev. Kot da so vsi v tem davčnem razredu točno to in nikakor ne pade v isti razred še na desetine poklicev, med katerimi so seveda tudi politiki in cela vrsta javnih funkcionarjev. Iz zadnjega popravka niti ni znano, če se bo davek na dobiček postopoma zvišal na 22% – jasno je samo, da se je povišal iz 19 na 20%.

O odlogu – kar dejansko pomeni opustitev – tretjega zaporednega povišanje minimalne plače v letu 2020 in izločitve vseh dodatkov iz obračuna le-te pa se tako in tako govori že nekaj časa. Ko sem za njih prvič slišal, sem upal, da gre samo za neprevjene govorice, po vseh klasično desničarskih potezah trenutne vlade, v to ne gre več dvomiti. Škoda, optimizem ni trajal dolgo. Šarec sicer obljublja, da so nekateri projekti Levice v teku, upam, da izsilijo čim več, preden nepovratno – vsaj za časa trenutne vlade – ne zaplujemo v neoliberalne vode, kjer bodo upi po egalitarni družbi dokončno nasedli na ostrih čereh kapitala.

Literatura: 1. polčas

Kaj sem torej prebral v prvem polletju; nadaljeval sem z ruskimi klasiki, se boril s filozofijo – z izjemo Seneke seveda – in predelal nekaj nefikcijskih knjig iz različnih področij, predvsem iz serije A very short introduction (tudi pri tej seriji največ iz področja filozofije, sledi socializem/komunizem, do edinega prebranega na temo sociologije, ostale nisem dokončal, kar pomeni, da tematika v meni ni vzpodbudila zanimanja), ki ti omogočajo relativno hitro seznanitev z določenim področjem in odgovorijo na vprašanje, če te le-to zanima.

Pri leposlovju sta najbolj navdušila Fjodor Mihajlovič (Dostojevski) in Kafka. Požiral sem mega dela prvega, ki so se močno približala Bratom Karamazovim, od drugega sem šele začel z njegovima največjima deloma Proces in Grad in predelal še približno polovico kratkih zgodb in eno od pisem. Z veseljem bom po kratki abstinenci nadaljeval. Poskusil sem prebrati kaj novejšega – eno od dveh sem na žalost končal – , vendar končno dojel, da teh na hitro spisanih površinskih zmazkov, ki sicer skozi celotno zgodbo obljubljajo neko dodatno globino, katere na žalost nikdar ne prinesejo, enostavno ne bom več bral. Tako kot v Hollywoodskih filmih, tudi v moderna dela skoraj vedno tlačijo veliko preveč – in kolikor jih že je, jih je, kar se mene tiče, preveč – sentimentalnih jajc. Morda bom občasno naredil izjemo s kakšnim avtorjem katerega več del sem prebral in so me v preteklosti navduševala.

V detajle se ne bom spuščal, ker se izogibam objavi spoilerjev, hkrati pa tako lahko dobro prikrijem svoje pomanjkanje znanja za resno kritiko tovrstnih mega-del, predvsem pa nočem biti predolg. Torej gremo kar k top 5 fikcijskih naslovov (romani):

• Kafkin proces. Neizmerno dobro opisano soočanje z absurdnostjo okolja s katero se sooča protagonist K. Konkretno s pravosodnim sistemom, noro, nevideno birokracijo. Močna podobnost s stanjem v naši državi, le da to stanje žal ni fikcijsko. Izjemni dialogi, ki so Kafkin zaščitni znak
• Zločin in kazen. Za razliko od Kafke, se Fjodor Mihajlovič osredotoča na manične glavne junake. Torej razlika interno-eksterno. Vsi fani krimičev, preberite jo, da se vam odpre nova dimenzija kompleksnosti in globine zgodb. Novodobni so v primerjavi s tem delom kot knjižice iz otroškega, največ mladinskega oddelka (razni Nesbo-ji itd). Dialogi oziroma monologi sicer ne obsegajo epskih razsežnosti kot pri Karamazovih (5-10 strani dolgi odstavki), so pa vseeno odlični, torej gre za isto odliko, ki krasi Kafko, ki ju naredi velikana (zaradi njunega odličnega poznavanja tako psiholoških vzgibov ljudi, kot razumevanja družbe kot celote) zato sta moja najljubša avtorja
• Očetje in sinovi avtorja Ivana Turgenjeva. Eden izmed vrhuncev 19. stoletja, odličen opis takratnega življenja v Rusiji (dasiravno s področja današnje Ukrajine), ruske duše in spet, neizmerno veliko konkretnih dialogov, ki se v veliki meri vrtijo okoli nihilizma.
• Notes from underground. Spet Dostojevski, tokrat veliko krajše delo, novela na vsega 100 straneh. Eno glavnih eksistencialističnih leposlovnih del – mednje se vršča tudi Zločin in Kazen – , kar se mene tiče za razred nad deli Sartra, glede Camusa pa ne bom sodil, ker nobenega njegovega dela nisem dokončal (morda gre samo za stil pisanja, ki mi ne ustreza)
• Grad. Zelo kompleksno, spet nedokončano – tako kot vsi njegovi romani, dasiravno se temu to veliko bolj pozna kot Procesu, kjer dejansko pride do zaključka, Grad pa se konča dobesedno sredi stavka – ki pa je morda mestoma malo preveč razvlečeno in zategadelj manj tekče od Procesa. Še eno izjemno ekistencialno delo, ki sem ga na goodreads sicer ocenil le s štirico, ampak retrospektno, vidim da gre za napako, nemogoče ga je postaviti pod na primer The picture of Dorian Gray, ki je sicer sporočilno, dokaj globoko delo, ne pusti pa niti približno enakega vtisa.

Iz področja nefikcije so name največji vtis naredila sledeča dela:

• Senekin trio kratkih del združen v eno knjigo (pozabil sem naslov celote) sestavljene iz: Consolations of Helvia, On the shortness of life in On the tranquility of the mind. Vsa so polna odličnih stoičnih razmišljanj, ki so oblikovana kot nasveti. Še vedno aktualni, ki kar se mene tiče, močno prekašajo vsa moderna self-help dela, tudi tista, ki jih pišejo (klinični) psihologi in ne šarlatani. Slednje od naštetih sem na Goodreads (opisno) ocenil kar z “out of this world/5”. Teksti, ki ježijo kožo, te pripravijo k razgrablanju – predvsem o aplikaciji le teh, nasvetov ni potrebno razvozljevati, ker so razumljivo napisani, za razliko od večinoma namensko nebuloznih, nepotrebno kompleksnih del modernih filozofov (torej od Descarta naprej).
• Blitzed: drugs in Nazi Germany avtorja Normana Ohlerja (obstaja tudi slovenski prevod). Zgodovinski sprehod, ki se začne že v dvajsetih, torej kakšno desetletje pred prihodom Nacionalsocialistične stranke na oblast (1933), kjer se je v Berlinu prebivalstvo v težavnem obdobju po bolečen porazu v 1. svetovni vojni, na polno zadevalo s kokainom in heroinom, prosto dostopna v lekarnah, katere so z daleč najčistejšo robo na svetu zalagali največji nemški farmacevti (npr Merck). Nacisti so po prihodu na oblast sicer vse to prepovedali, ker so oni hoteli biti opij ljudstva (kot je Marx sicer povezoval z religijo), so pa na trg spustili Pervitin – metamfetamin, si so ga vedno bolj uporabljali vsi; od gospodinj, do delavcev, ki so tako lažje dosegali kvote in Wehrmachta, ki je z njihovo pomočjo v treh dneh neprestanega napredovanja (torej nihče ni zatisnil očesa) brez težav izvedel Blitzkrieg, ko je s tanki prebil Ardene in kompletno zahodno fronto in bi z največjo lahko lahko ugonobil združeno francosko-Belgijsko-Angleško vojsko, če ne bi Hitler iz neznanega razloga, tik pred obkolitvijo ukazal ustavitev – najverjetneje zato, da ne bi kakšen od generalov preveč pridobil na moči. Tako so se zavezniški vojaki 3 dni mirno vkrcavali na ladje in neovirano odšli. Francija je vseeno padla v vsega 11 dneh. Sramota od katere si ni opomogla vse do danes. To je seveda le opis kakšnih 15% knjige, nadaljuje se s podrobnim opisom odnosa Hitlerja s svojim osebnim zdravnikom, ki je bil mojster igle in ga injeciral z vedno močnejšimi koktejli, na koncu vedno močnejših in bolj nasprotujočih si substanc (poživila in sedativi). In seveda opisuje tudi vedno večjo porabo v vojski in proti koncu, enako kot pri Hitlerju z vedno močnejšimi substancami in ekstremnejšimi dozami. Avtor polaga velik, praavzprav kar največji vpliv na potek vojne ravno zaradi te uporabe in nato vedno bolj zlorabe drog. Mislim, da bi bilo potrebno veliko od njegovih trditev preveriti, ker po mojem mnenju veliko prevečkrat piše v trdilni obliki, ne pa v preizpraševalni, ker so, kot je sam napisal podatki razvrščeni v tri enormne arhive na različnih koncih sveta, zapiski Hitlerjevega doktorja Thea Morella, pa so zelo kriptični in velikokrat je edini podatek le oznaka, zaznamek v obliki (črke ozirom križca) x ali pa injection as always. Vsemu navkljub je knjiga oči odpirajoče – ne da bi povedal kaj novega, vendar je vsebina precej podrobna in ponuja zanimivo gledišče na dogajanje v 2. svetovni vojni. Stil pisanja pa je, za nefikcijsko knjigo, odličen, zelo tekoč in berljiv.
• Že prej omenjena in na kratko opisana serija A very short introductions. Zelo priporočljivo, dasiravno kvaliteta – res nerazumljivo, kot da ne bi imeli “quality control-a” - precej niha, je pa večina del na približno 120-140 straneh, zelo uvodno-pronicljivih.

Telefon: stalna pripravljenost

Čemu se praktično vsi vedejo kot da stalno dežurajo? Kot da bi bili plačani za stalno pripravljenost. Ali vsaj imeli neko dolžnost ali odgovornost (na primer za človeška življenja itd), medtem ko vas v resnici skrbi le, da ne bi kaj zamudili. Kdo je ljudem tako zelo opral možgane? In zakaj? Zakaj se jim zdi, da je tako grozno, če bi zamudili kakšno objavo na družbenih omrežjih ali klic s povabilom na kavo? Je vredno biti v neki podzavestni stalni pripravljenosti, v večni agitaciji samo zaradi tega? Je vredno uničiti vse trenutke t.i. “alone time-a”, ko bodisi hočeš le zadremati, se celo spraviš k meditaciji ali le na sprehod v naravo, ko se ne moreš zares sprostiti, ker imaš vedno napeto uho, v pričakovanju dobro poznanega piska ali zvonjenja. Samo pomisli kolikokrat si že segel po telefonu, ko se je pojavil nek zvok – ponavadi del komada na radiu – zaradi katerega si, kot dobro natreniran “yes man” hitro posegel po telefonu. Padel na lažni alarm. In se vsaj kdaj počutil rahlo bedasto. Oziroma trenutke, ko uživaš v družbi, naj si bo intimno ali pa le pijača s prijatelji, ko namesto sproščenega pogovora prijateljsko interakcijo grobo prekinja piskanje telefonov in posledični odklop osebka iz družbe in zombijsvsko buljenje v ekran.

Sam že več kot leto ne vzamem telefona s seboj. Uporabljam ga kot klasični domači telefon. Ko sem doma. Vsi zgrešeni klici in sms-i v vsakem primeru počakajo. Vse notifikacije appov imam pa že leta tako in tako izključene, oziroma kar odinštalirane. Zamudim kakšen drink? Redko, ker če sem bil zunaj, sem tako in tako skoraj vedno bil v družbi ali bil pač zaseden in tja ne bi mogel priti. Z veseljem pa kompenziram tistih par zamujenih, za peace of mind, ki ga sicer imam (večina klicev in spročil je bolj ali manj nepomembnih, celo banalnih), sploh ko recimo v lokalu berem časopis ali v parku knjigo (to sta primera pri katerih sem največ profitiral). Ljudje so to v veliki večini primerov dobro sprejeli, z razumevanjem, le redki so me še mesece ali celo leto gnjavili, zakaj ga ne nosim s seboj. No saj 1-2x mesečno, ko je to praktično nujno, na primer zato, da se z nekom uskladiš, pač ga – na primer, ko prideš nekoga iskat na letališče, da se ne loviš v gneči v nedogled. Je pa res, da je ta odklop lažji za vse, ki že po naravi niso konformisti. In tako je tvoje “deviantno” obnašanje lažje in prej sprejeto.

In kdo sploh ima koristi od te vaše stalne pripravljenosti, od te vaše patološke nezmožnosti ločiti se od (v vseh pogledih) precenjenega gadgeta? Vprašanje je zdaj zagotovo že retorično; korporacije, ki sledijo vsakemu vašemu koraku, pridno beležijo vaše gibanje (kdaj ste kje), vaše navade in do neke mere celo misli. Big data s svojimi vedno boljšimi algoritmi in podporo umetne inteligence vas v marsičem pozna bolje kot vaši bližnji in celo vi sami. Zato je že pred leti prišlo do primera, ko so starši tako zvedeli, za zamolčano nosečnost najstniške hčere – iz njenih poizvedb in nakupovalnih vzorcev so ji oglaševalci sestavili targetirano ponudbo, katera je prišla v roke staršev. Big data, big business. Za vas pa le velika agitacija, manj kvalitetno, bolj obremenjeno življenje in tanjša denarnica (targetirani oglasi so zagotovo bolj učinkoviti).

Rešitev? Enostavna; predstavljaj si svojega mobilca kot stacionarca in začni oprazovati kako se začne življenje in počutje obračati na bolje. Manj boste tudi obremenjeni s tem kako drugi percipirajo vaše življenje – ker ne boste mogli stalno zajemati in objavljati fotk na fejsu. Ker boste dejansko uživali na koncertu, ne pa ga tako kot večina, le opazovala skozi ekran aparature, ki je zaradi tovrstnih nesmiselnih praks le vaš rabelj (zakaj bi sploh imeli ta vmesnik? Zato, da drugi vedo da uživate, ni dovolj, da se sami tega zavedate, s tem pa hkrati jasno uživate manj). Razvoj tehnologije naj bi osvobajal, lajšal življenje. In medtem, ko sodobni telefoni velikokrat ga (dejansko gre za žepni zelo vsestranski računalnik, multipraktik), pa je v večini primerov le tako kot sem napisal zgoraj. Zakaj? Ker tehnologije ne uporabljamo, ampak zlorabljamo. Ker dopustimo, da nas “navleče”, se pustimo prepričati, da brez tega ne gre in posledično postanemo živčni zombiji, kateri se začnejo precej hitro dolgočasiti, po vsakem par minutnem (včasih že parsekundnem) izostanku notifikacije. Mentalna odvisnost, ki v skrajnosti ni kaj dosti drugačna od odvisnosti od trdih drog. Zato toliko ljudi hodi na digitalne detox-e. In spet služi le kapital. Živimo v sistemu, v katerem kapital nikakor in nikoli ne more izgubiti. Poskusite se še sami približati temu.

V tem primeru res velja citat:“be the change you want to see in the world”. Ker se dejansko ne moreš pritoževati o tem, da so vsi neprestano na telefonih, da ti v družbi občasno ne preostane drugega od buljenja v ekran. Neumnost! Si del problema. Lahko pa postaneš del rešitve. S svojo breztelefonskostjo pač drugim ne moreš dati povoda za odklop, oziroma tega v večini primerov vsaj ne morejo početi čisto brezskrbno, brez kančka slabe vesti - pa morda ne toliko zaradi tebe, kot zaradi tega, da jih s svojo držo nemo opozarjaš, da so to kar so; zombiji. In hlapci.

Odrast (degrowth)

S svojimi zapisi se že od začetka vrtim okoli te teme – z zelo sorodnimi tematikami, kot so anti-kapitalizem, anti-globalizem, anti-potrošništvo, minimalizem, vzdržnost, ekologija, krajšanje delovnega časa itd v povezavi z vsemi pozitivnimi posledicami, ki bi jih te spremembe prinesle – dokončno pa me je k pisaju o odrasti spodbudil govor Mateja Feguša, direktorja Donarja, v okviru predavanju o krajšanju delovnega časa, ki je, sodeč po objavah v medijih, kot prvi podjetnik v Sloveniji uvedel 6 urni delavnik (in hkrati plačuje zaposlenim prispevke za polni, 8 urni delavnik). O krajšanju delovnega časa se je sicer že dalo prebrati peščico člankov, tako da to niti ni bilo nič novega zame, vsekakor pa ne presenetljivega, tako je bilo pač naslovljeno predavanje. Presenetile pa so me druge poteze tega, očitno zelo drugačnega, vizionarskega, najpomembneje pa, subverzivnega podjetnika. Namreč, razmerje plač v njihovem podjetju je 1:1,5. Ne 1:7, razmerje po katerem se 95% ljudem kolca še iz časov egalitarne Jugoslavije. Ali v določenih primerih celo 1:3. Ne, 1:1,5, v času totalno podivjanega neoliberalnega kapitalizma, ki je dosegel najvišjo plenilsko fazo. To je, v tem času in prostoru, zares radikalna podjetniška politika. Poleg tega celoten dobiček razdeli med zaposlene. Torej,udeleženi so vsi, ne samo on kot lastnik produkcijskih sredstev. In to še ni vse, o konceptu odrasti ne pridiga.Vanj usmerja svoje podjetje. Letni promet je padel iz 5 na 1 miljon. Vendar je zaradi pravične porazdelitve finančnih sredstev teh za vse dovolj, hkrati pa so manj utrujeni oziroma bolj spočiti, imajo več prostega časa in energije. So bolj srečni in izpolnjeni. Bolje se koncepta odrasti v teh časih in našem okolju ne da orisati.

Če se premaknem od tega praktičnega primera k teoriji (povzeto prosto po Wikipedii), se lahko govori o družbenem, ekonomskem in političnem gibanju, ki bazira na ekološki ekonomiji, anti-potrošništvu in proti-kapitalističnih idejah. Hkrati naj bi bila tudi esencialna ekonomska strategija, ki odgovarja na dilemo limita rasti. Odrastni misleci in aktivisti zagovarjajo zmanjšanje proizvodnje in potrošnje – krčenje gospodarstev – z argumentom, da prevelika potrošnja (overconsumption) pozroča onesnaževanje okolja in povečuje socialne razlike. Ključno konceptu je, da zmanjšanje potrošnje ne zahteva samožrtvovanja in zmanjšanja blagostanja. “Odrastniki” želijo maksimizirati srečo z nepotrošniškimi sredstvi – delitvijo dela, manjšo potrošnjo, s hkratnim povečanjem posvečevanja prostega časa umetnosti, glasbi, družini, naravi, kulturi in skupnosti.

Sam vidim najvišji problem – kar se tiče načina podajanja informacij s strani medijev, vlade, Hollywooda, socialnih omrežij in ostalih pralnic možganov – v tem, da je eno, edino in glavno merilo BDP. Enostavno moramo, nujno je potrebno transcendentirati miselnost pogoltnosti in akumulacije, ki nam jo prodajajo, kot edinega garanta naše sreče in obstanka. Zavrniti moramo kolonizacijo naše domišljije, nehati kupovati sanje, ki nam jih prodajajo (metaforično in dobesedno). Ne bom se spet poglabljal v ekološki aspekt in nujnost zmanjšanje proizvodnje, snovnega pretoka in s tem onesnaževanja, zaradi česar smo že presegli nosilnost Zemlje in bi z enakim načinom življenja, razmoževanja tako nas samih, kot naših potreb in konsumpcije do leta 2050 let potrebovali kar 6-7. Ne, poudaril bi nujnost radikalnih sprememb, upiranja manipulacijam v slogu zelene ekonomije, ki v osnovi zagovarja enako stopnjo rasti (torej čim večjo, z vsakokratnim zaganjanjem panike, ko BDP Kitajske doseže “le” 6,6% ali pa ko naš pade po 4% in smo v “velikih težavah” zaradi ohlajanje konjunkture, medtem ko imamo seveda še vedno 3. najvišjo rast v EU), zapakirano v zeleno, okolju prijazno obliko. Ker kaj to pomeni? Da se ne bo spremenilo nič, razen da bomo še vedno 2 krat dnevno stali v konicah, zjutraj sicer z recikliranim namesto običajnim lončkom kave, ki bo zaradi enake stopnje preobremenjenosti oziroma celo izgorelosti nujna. Avto bo tudi seveda električen (ker pa bo baterije napajal TEŠ 6, bo onesnaževal bolj od praktično vsakega bencinarja). Kaj bi bilo torej po tem scenariju drugače? Absolutno nič! Še vedno bi preutrujeni životarili v degradiranem okolju in družbi.

Kaj bi torej moral biti naš cilj? Odzavestiti vso instantnost, na primer hitro modo. Prekiniti škodljiv model kupi-uporabi-(čim prej)zavrzi. Začeti kupovati obleke v second hand trgovinah, nositi pokvarjene aparate v popravljalnice, namesto avtomatske brez-sekunde-razmisleka zamenjave. Kupovati stvari, ki jih potrebujemo, ne hočemo, kupovati manj in kvalitetneje in v primeru hrane lokalno. Ne več kot ovce menjavati telefone, ko poteče vezava (dvojna zaslepljenost in zasužnjenost). In seveda, najpomembneje in “on topic” kopirati model poslovanja in delitve dobička, kot je v prej omenjenem primeru podjetja Donar. Vse ostalo bo sledilo; veliko manj obremenjevanja okolja, nas samih, tako kot vseh ostalih živalskih vrst, s katerimi si iz dneva v dan manj uspešno delimo življenski prostor. Višja kvaliteta bivanja in življenja. Več sreče in izpolnjenosti. Manj preobremenjenosti, zmožnost fokusiranja na stvari, ki so res bistvene, ne na katere samo mislimo, da so. In na koncu, najpomembnejše, več svobode, manj od pritiskov kapitala zlomljenih ljudi.

Kako človeku odvzeti svobodo?

Seznam načinov, pristopov in orodij je dolg. Prvi je ta, o katerem sem največ pisal do zdaj. Ne skrbite, pridejo še drugačni pogledi. Vsaj upam. Torej prvi je, da se človeka pahne v neoliberalno matrico izkoriščanja in zasužnjevanja z dolgom. Ko tvoj miselni doseg ne presega, kako poleg plačila računov odplačati še naslednji obrok stanovanjskega kredita in (idealno) še lizinga za avto, enostavno ne moreš razmišljati o širši sliki. Vidiš samo kar je tik pred teboj. Vse ostalo je nebulozno (da, megleno).

Drugi in največkrat sočasni ukrep je človeka utišati – mu nadeti nagobčnik – s tem, da se ga prepriča, da je politična korektnost edina norma komuniciranja. K temu dodaš še tolerantnost do celega seznama podzvrsti populacije. Predvsem zato, da se narod polarizira, da vsak laja – in tukaj je najbolj absurdno, da s to formulo pripraviš tiste, ki se štejejo za tolerantne, da postanejo v svojem izražanju in dejanjih prav tako netolerantni, kot tisti, torej netolerantneži, ki jih napadajo. Cilj dosežen, razdeljeno ljudstvo, torej nemočnost uvidenja realne slike, ki je predpogoj za kakršnokoli skupinsko akcijo proti umetno ustvarjenem stanju, ki jasno koristi le eliti. Da, tistemu procentu, ki na naš račun udobno prebiva “ko bubreg u loju”.

Kar me pripelje do naslednje točke; ultrafragmentacije in ultraindividualizma. Zaradi slednjega vsak vidi in razmišlja le o sebi (ker se mu to prodaja vsak dan, predvsem odkar je Thatcherjeva izrekla, da družbe ni več, obstajajo le še posamezniki, ki sledijo svojim lastnim interesom), zaradi prvega pa ne vidi gozda zaradi dreves – večina ima ozko usmerjene interese, še bolj zaradi tega, ker pusti usmerjati pogled svojemu najljubšem viru novic, izbere si tabor in se ga drži kot klop, pijanec plota itd, v tem je popolnoma neomajen; divide et impera (še vedno) deluje perfektno. Vse to mu – dejansko pa s tem najbolj koristi seveda eliti – omogoča tehnologija s personaliziranimi algoritmi, predvsem na socialnih omrežjih, seveda pa vam “z branjem misli” pomagajo tudi pri nakupih, ko vam predlagajo ravno tisto kar mislite da potrebujete; torej kapitalizem še uspešneje ustvarja potrebe in vas zadolžuje, zasužnjuje, spreminja v pohlevno, vodljivo ovčico. Ne samo kapitalizem, tudi voditelji so vedno raje imeli hedoniste, torej tiste, ki stremijo za instantno, površinsko gratifikacijo, kot pa askete, esencialiste; enostavno jih je veliko lažje manipulirati (občutek lažne svobode, svobode izbire, v resnici si pa vedno bolj zadolžen, prazen, nezmožen razmišljanja in delovanja, torej zelo vodljiv).

Ljudje se vedno bolj ukvarjajo z zasebno in vedno manj z javno sfero – če seveda odmislimo spremljanje in komentiranje reality showov, ko se vživljajo v življenja neznanih in kvazi znanih ljudi, tekmovanja tretjerazrednih glasbenikov kot je Ema in Evrovizija, športnih dogodkov (spet neka kvazi identifikacija in postavljanje v nek tabor, navijaštvo), spremljajo “škandale” v tračarskih revijah – torej drugi del slovite, spet starorimske strategije, kruha in iger. Ko pa se ukvarjajo z javnim, je pa na žalost to delovanje prepogosto škodljivo, samo pomislite na anti vaxxerje itd, posledice so žal vidne. Vse seveda ni črno, poznamo odlične iniciative kot je bila očistimo Slovenijo itd (zato sem prej uporabil pridevnik prepogosto, ne posploševal s trdivami).

Največji problem je, ker je večina ljudi anti-Sokratovskih; torej ne vedo, da nič ne vedo. Zato, kot je napisala v kolumni briljantna Vesna Vuk Godina, Nimajo pojma, imajo pa mnenja: zaskrbljene matere besno urejajo družbo . In človeka, ki misli da ve vse, ne moraš naučiti nič.

Namesto vprašanja kaj delaš, ljudem zastavi vprašanje kdo si?

Ciljam na najpogosteje zastavljeno vprašanje, ko nekoga po dolgem času srečaš ali spoznaš na novo. Sam sem se že nekaj časa spraševal zakaj se vedno zastavi to vprašanje. Mar nas naše delo res najbolj definira? Pove kdo smo? Kakšni smo? V redkih primerih zagotovo. Ko je nekdo kreativec, umetnik, ko v svoja dela daje del sebe. Svoje bistvo. Sem spada cela vrsta poklicev oziroma bolje rečeno udejstvovanj, od likovnih umetnikov, do fotografov, glasbenikov, pisateljev in pesnikov. Ampak ali to zares drži? Oziroma bolje rečeno, ali to še vedno drži? Ne bom se spuščal v vsako izmed omenjenih vrst umetnosti in v rezultate njihovih kreatorjev. Na kratko bom opisal le moj pogled na literaturo, ker kolikor toliko berem in še posebej, ker sem se pred približno pol leta preusmeril v branje klasičnih del, predvsem ruskih pisateljev iz 19. stoletja in nediskriminatorne obravnave predstavnikov moderne in modernizma. Naj gre za dela, meni največjega, Dostojevskega, s svojimi izredno dodelanimi liki, njihovimi manijami in esistencialnimi, moralnimi problemi in dilemami ali pa za izjemne razsežnosti absurdnosti okoliščin Kafkinih junakov. Oba mojstrsko prepletata splet okoliščin in dogodkov, z izjemnim ritmom, ki odlikuje zgradbo njunih dolgih stvavkov, kjer se lahko pomen ali okoliščine večkrat spremenijo. Do njunih epskih dolžin odstavkov samih, ki lahko obsegajo več strani, včasih celo 5 ali 10. Oba sta tudi mojstra dialogov, ki so globoki, smiselni ali bizarni, vedno pa odlični, sposobni ježenja podlahti. Dolgi. In bistveno, prevladujoči. Prevladujoči nad opisom nepomembnih detajlov, kar zna biti problem predvsem predstavnikov realizma (kar je tudi Dostojevski), ko so nekateri (zadnji na katerega sem naletel je bil Balzac) sposobni opisovati, karikiram, vsako posamezno zrno peska na dvorišču. To so dela, ki so se pisala leta, v Kafkinem primeru (kar se tiče romanov), pa so vedno ostala nedokončana – a vseeno neprekosljive kvalitete. Res je, pri delu kot je Kafkin Grad, pride do trenutkov, ko imaš zaradi kombinacije utrujenosti in zahtevnosti občutek, kot da se s topo mačeto prebijaš skozi neprehodno džungelsko goščo... Ampak na koncu nikoli ne obžaluješ, da si se čeznjo prebil. Ravno nasprotno! Premagal si le nujen, dasiravno zelo kompleksen del, ki je nujen za razumevanje celote. Na morda celo še večjo kompleksnost, sem do zdaj naletel le pri noveli Andreja Platnova naslovjeno “Foundation pit”. Za razliko od klasičnih del, pa mi je tovrstno prebijanje skozi težke, ne težke, ampak težko berljive sekcije v zadnjem času napisanih del vedno žal. Težkih knjig se ne piše več. Vse je napisano v slogu “feeding the beast”. Torej, nahrani kapitalistično pošast, ki od tebe stalno zahteva še večjo produktivnost in te z izplačevanjem žaljivo nizkih provizij – že to je absurd sam po sebi, da avtor dobi provizijo, torej tisti, ki je delo ustvaril, namesto založnika, bi brez tega dela nima kaj izdati in je le posrednik – drži v šahu, v odvisnosti od njihove miloščine (npr. Jordan Peterson za svoj best seller dobi v povprečju le dolar na prodani izvod, provizije velike večine ostalih so torej še bolj patetične). Kaj to prinese? Diametralno nasprotje klasikom; hitenje, površinskost, banalnost, prazne in večinoma dolgočasne like. Edino letos prebrano moderno (to je malo konfuzno, ne gre za obdobje moderne) knjigo sem hotel zavreči po prebrani tretjini, na žalost pa sem zaradi dobrega (ne pa odličnega ali celo izjemnega) stila pisanja vztrajal, ker sem zaradi utrujenosti od branja konkretnejših del potreboval knjigo, ki se kot ta, “bere sama”. Stand up nastop, okoli katerega se je vrtela zgodba, je obljubljal neko globjo zgodbo, ki naj bi se razkrila s časom. Seveda je šlo le za vlečenje za jajca z golo ritjo po črepinjah, ker sem dobil le klasični “sob story” brez kakršne koli globine, pomena ali celo vživljanja v občutja pripovedovalca. Vse to je dopolnilo kolekcijo tretjerazrednih vicev. Zdaj sem torej dokončno prepričan, da se novodobnih fikcijskih del ne dotikam več. Četudi mi bo spet zmanjkalo Dylan Dog-ov, s katerimi presekam branje filozofskih knjig in klasikov, kot sredstvom za sprostitev. Ker te knjige niti za to niso dovolj dobre, na žalost imajo pretenzije za nečim višjim, kar zaradi prekarnosti (kar v angleščini pomeni tudi negotovost, ne-varnost) njihovih avtorjev in s tem eksistencialnih težav, če bi si drznili delovati izven te matrice, enostavno onemogoča, da postanejo to, kar obljubljajo da bodo; in le to vodi v spiralo (zagotovo ne samo) mojega nezadovoljstva s sodobnimi literarnimi deli. Enako je seveda pri znanosti, kjer se na razpise prijavljajo bodisi bolj komercialni bodisi projekti in raziskave kjer je več možnosti da pridejo do konkretnih rezultatov in rešitev – torej znanstveniki vedno manj stopajo v neznano, ne prijavljajo več drznih projektov, le tako lahko realno upajo na dodelitev sredstev. Torej, kaj je bil namen tega absurdno razvlečenega uvoda v temo, ki se je še nisem niti dotaknil? Povedati, da tudi če je tvoj poklic tak, ki bi te lahko definiral (umetnik, filozof, zdravnik, znanstvenik itd) in ne opravljaš nek, bodimo iskreni, brezvezen (dasiravno mislim, da je vsak časten) poklic, ki te ne izpolnjuje, zadovoljuje, osrečuje, kot je na primer prodajalec, cel dan bip bip za blagajno nemškega diskontarja, kjer moraš biti ves čas prisilno prijazen in nasmejan, te še vedno zaradi (vedno večjih) omejitev v katerih si prisiljen delovati, ne opisuje tako zelo dobro kot te je še pred desetletji. Morda dobro opisuje le to, kar bi si želel biti.

Zakaj torej sploh še komurkoli postavljati vprašanje kaj delaš? Sam sem po prijateljičini decembrski rojstnodnevni zabavi, ko se bil zaradi uvodov v pogovor z ljudmi, ki jih nisem videl leta ali celo deseteletje večkrat postavljen v položaj odgovarjati na to brezvezno, brezpredmetno (morda še toliko bolj zato, ker sem ravno prodal vso foto opremo in se dokončno odrekel fotografiji) in razmišljal, kaj bi ga lahko nadomestilo. Kaj počneš v prostem času? Ne, preveč najstniško, samo še kaj poslušaš in kaj si po horoskopu manjka. O čemu razmišljaš? Tako splošno, da bi moral odgovoriti na cel kup podvprašanj in še potem bi me 90% ljudi začudeno gledalo. Kar seveda ni problem, selekcija mora biti, izgubljati čas z ljudmi, ki niso zmožni ali pripravljeni razmišljati, je še ena od stvari, ki je ne mislim več početi. Pri tisti manjšini, ki ostane, bi se pa seveda dalo razpravljati, če so te misli res njihove (in jasno, če so moje res moje). Zaradi poplave informacij, vplivov in vplivnežev (influencerjev), to ni lahko razbrati. In ravno ta poplava informacij, pripelje do težave, ki jo je omenil Mladen Dolar: Več kot je informacij, manj je vedenja.

Ampak po današnji tri ure trajajoči kavi, mi je frend predlagal naslednje; Kdo si? To je to. Odlična priložnost za na hitro se rešiti brezveznega čvekanja ali pa biti deležen večurne, poglobljene debate. In morda v prihodnosti še več takih. Kot današnja tri urna debata ob kavi ni bila ne prva in zgleda, da tudi zadnja ne. Zdaj si pa vzemi čas. In razmisli kako bi odgovoril na to vprašanje.

Minimalizem

Za razliko od večine člankov in knjig o minimalizmu, se bom osredotočil na bolj življenske, eksistencialne aspekte minimalizma. Torej namesto osredotočanja – dasiravno se tega ne da v celoti izpustiti – na nasvete kako se znebiti navlake v domu in vseh pozitivnih posledic tega, kako manj kupovati in na primer 3 mesece nositi samo 33 kosov oblačil (vključeni tudi modni dodatki, pasovi itd). Vendar se bom tega bežno dotaknil le v predzadnjem odstavku.

Kaj torej prinaša minimalizem? Sam vidim največje prednosti drugje, na pomembnejših področjih od tega ali imaš lahko doma samo eno urejeno, namesto treh dobesedno 100% napolnjenih omar, kamor še zobotrebca ne bi moral več vtakniti, kaj šele kaj najti v doglednem času. Kot bistvene posledice minimalističnega miselnega ustroja, bi izpostavil manj obremenjevanja z denarjem. Zakaj? Zaradi manj materialnih potreb, so finančne preokupacije enostavno bistveno manjše. Osredotočiš se na esencialno. Na tisto kar potrebuješ. Ne na stvari, ki (misliš da) želiš, hočeš imeti ali če si res dobro indoktriniran, brez česar ti živeti ni (kar so seveda pri tej vrsti ljudi skoraj vedno najbolj banalne stvari). In posledice spremembe miselnega ustroja? Svoboda. Pokončna drža. Zakaj? Prvo zato, ker ti daje veliko več možnosti pri izbiri zaposlitve. Brez oziranja na finančni aspekt delovnega mesta lahko izbereš tisto, ki te bolj izpolnjuje. Ali tisto, kjer je potrebno manj delati, kjer lahko “hvataš krivine”. Ali morda takšno, kjer se ni potrebno ukvarjati z ljudmi, biti neprestano izjemno potrpežljiv in hkrati prisilno prijazen – če to niso tvoje inherentne lastnosti in hkrati ne prenašaš idiotov, bo izogib tovrstnemu delovnemu mestu zelo osvobajajoč. Bolj pokončno pa se boš držal zato, ker enostavno ne boš več prenašal vsega mobinga, izkoriščanja na delovnem mestu le zato, da boš odplačeval kredit za avto, ki je vsaj za razred ali dva nad tvojimi finančnimi zmožnostmi, ker upaš, da ti bodo sosedi zavidali ali nemara celo bolj cenili ali zato, da boš lahko zafrustrirano stala pred prej omenjenimi tremi natrpanimi omarami cunj in po fejsu jamrala, da nimaš kaj obleči. Ker ne bo treba biti tako zelo ambiciozen zaradi vzdrževanja “zavidanja vredenega” lifestyle-a. Če si že po naravi ambiciozen, je to seveda super, še bolj pa če si ambiciozen znanstvenik, umetnik, inženir, zdravnik itd, ne pa nekdo, ki le pleza po družbeni/korporativni lestvici zaradi plezanja samega, lastnega pohlepa, zaradi prej omenjenega vzdrževanja imidža pomembnosti, ker s tovrstnim povzpetništvom le uničuješ družbeno tkivo, ker si le dejaven, ozko-razmišljujoči propagandist (v smislu, da nezavedno vzdržuješ in širiš za 99% prebivalstva škodljivo ideologijo) neoliberalizma. In če si manj ambiciozen, pomeni da opraviš veliko manj delovnih ur (ne samo nadure, tudi delo doma) in ti tako ostane veliko več prostega časa. Časa za ukvarjanje s stvarmi, ki te dejansko zanimajo, osrečujejo in sproščajo. Torej je v tvojem življenju veliko več avtentičnosti, torej manj obnašanja “kot bi se moral”. Končno si ti lahko ti, ne tisto kar bi moral biti. To se prenaša tudi na medčloveške odnose izven delovnega mesta, okolja. Torej ne samo, da šefu rečeš ne, ko gre čez mejo (namesto da bi se spet uklonil) ali celo da je smrad, pizda in izmeček (trenutno res enostavno, ker delavne sile tako zelo primanjkuje, da delavci, ne šefi postavljajo pogoje), ampak pride do pozitivnih sprememb tudi v družbenem življenju. Ne družiš se več s tistimi, ki so dovolj ugledni (v smislu povej mi s kom se družiš in ti povem kdo si, dasiravno je to lahko tudi pozitivno, če se na primer družiš s svobodomiselnimi, iskrenimi ljudmi), ker pač ne polagaš več pozornosti na formo. Ampak na vsebino! Torej lažje se vrneš v enostavnejše življenje, z manj pretvarjanja, več iskrenosti. Okovi imidža, materializma odpadejo.

Na koncu pa pridejo seveda še standardni razlogi za minimalizem; manj navlake povsod okoli tebe, kar pomeni manj organiziranja, sortiranja vseh teh večinoma nepotrebnih artiklov, torej manj izgubljenega časa za pospravljanje, nakupovanje (najprej si porabil čas, da si jih kupil, šele potem ga lahko mečeš strn za pospravljanje), posledično potrebuješ manj prostora za shranjevanje in s te ne mislim samo na omare, ampak tudi na prenatrpane kleti in garaže, v katerih tako in tako nič več ne najdeš. Zadnje čase je oddajanje prostorov za shranjevanje (predvsem v tujini) postala zelo dobičkonosna panoga. Gre seveda za shrambo na tretji lokaciji. Torej se voziš na drug konec mesta, da tja shraniš stvari, ki jih očitno ne potrebuješ, ker si jim dodelil najnižjo prioriteto (že v kleti, ki je pri roki, imaš cel kup leta nedotaknjenih stvari). Ko že misliš, da človeška neumnost ne more biti večja...Torej z minimalizmom prihraniš kupe denarja, skrbi, izgubljeni čas pa pretopiš v pridobljeni čas. Poleg tega je minimalizem inherentno ekološki. Odpadkov, ki ne nastanejo, ni treba odstranjevati, reciklirati, kuriti, zakopati, hraniti (kjer spet pride do “samovžiga”) itd. Z manj vožnjami v hektične trgovinske centre, ne prihranite le gorivo, prizanesete okolju, ampak tudi svojemu “peace of mind-u”.

Naj bo vsaj zaključek, če že zapis ni, minimalističen; manj je več.