Telefon: stalna pripravljenost

Čemu se praktično vsi vedejo kot da stalno dežurajo? Kot da bi bili plačani za stalno pripravljenost. Ali vsaj imeli neko dolžnost ali odgovornost (na primer za človeška življenja itd), medtem ko vas v resnici skrbi le, da ne bi kaj zamudili. Kdo je ljudem tako zelo opral možgane? In zakaj? Zakaj se jim zdi, da je tako grozno, če bi zamudili kakšno objavo na družbenih omrežjih ali klic s povabilom na kavo? Je vredno biti v neki podzavestni stalni pripravljenosti, v večni agitaciji samo zaradi tega? Je vredno uničiti vse trenutke t.i. “alone time-a”, ko bodisi hočeš le zadremati, se celo spraviš k meditaciji ali le na sprehod v naravo, ko se ne moreš zares sprostiti, ker imaš vedno napeto uho, v pričakovanju dobro poznanega piska ali zvonjenja. Samo pomisli kolikokrat si že segel po telefonu, ko se je pojavil nek zvok – ponavadi del komada na radiu – zaradi katerega si, kot dobro natreniran “yes man” hitro posegel po telefonu. Padel na lažni alarm. In se vsaj kdaj počutil rahlo bedasto. Oziroma trenutke, ko uživaš v družbi, naj si bo intimno ali pa le pijača s prijatelji, ko namesto sproščenega pogovora prijateljsko interakcijo grobo prekinja piskanje telefonov in posledični odklop osebka iz družbe in zombijsvsko buljenje v ekran.

Sam že več kot leto ne vzamem telefona s seboj. Uporabljam ga kot klasični domači telefon. Ko sem doma. Vsi zgrešeni klici in sms-i v vsakem primeru počakajo. Vse notifikacije appov imam pa že leta tako in tako izključene, oziroma kar odinštalirane. Zamudim kakšen drink? Redko, ker če sem bil zunaj, sem tako in tako skoraj vedno bil v družbi ali bil pač zaseden in tja ne bi mogel priti. Z veseljem pa kompenziram tistih par zamujenih, za peace of mind, ki ga sicer imam (večina klicev in spročil je bolj ali manj nepomembnih, celo banalnih), sploh ko recimo v lokalu berem časopis ali v parku knjigo (to sta primera pri katerih sem največ profitiral). Ljudje so to v veliki večini primerov dobro sprejeli, z razumevanjem, le redki so me še mesece ali celo leto gnjavili, zakaj ga ne nosim s seboj. No saj 1-2x mesečno, ko je to praktično nujno, na primer zato, da se z nekom uskladiš, pač ga – na primer, ko prideš nekoga iskat na letališče, da se ne loviš v gneči v nedogled. Je pa res, da je ta odklop lažji za vse, ki že po naravi niso konformisti. In tako je tvoje “deviantno” obnašanje lažje in prej sprejeto.

In kdo sploh ima koristi od te vaše stalne pripravljenosti, od te vaše patološke nezmožnosti ločiti se od (v vseh pogledih) precenjenega gadgeta? Vprašanje je zdaj zagotovo že retorično; korporacije, ki sledijo vsakemu vašemu koraku, pridno beležijo vaše gibanje (kdaj ste kje), vaše navade in do neke mere celo misli. Big data s svojimi vedno boljšimi algoritmi in podporo umetne inteligence vas v marsičem pozna bolje kot vaši bližnji in celo vi sami. Zato je že pred leti prišlo do primera, ko so starši tako zvedeli, za zamolčano nosečnost najstniške hčere – iz njenih poizvedb in nakupovalnih vzorcev so ji oglaševalci sestavili targetirano ponudbo, katera je prišla v roke staršev. Big data, big business. Za vas pa le velika agitacija, manj kvalitetno, bolj obremenjeno življenje in tanjša denarnica (targetirani oglasi so zagotovo bolj učinkoviti).

Rešitev? Enostavna; predstavljaj si svojega mobilca kot stacionarca in začni oprazovati kako se začne življenje in počutje obračati na bolje. Manj boste tudi obremenjeni s tem kako drugi percipirajo vaše življenje – ker ne boste mogli stalno zajemati in objavljati fotk na fejsu. Ker boste dejansko uživali na koncertu, ne pa ga tako kot večina, le opazovala skozi ekran aparature, ki je zaradi tovrstnih nesmiselnih praks le vaš rabelj (zakaj bi sploh imeli ta vmesnik? Zato, da drugi vedo da uživate, ni dovolj, da se sami tega zavedate, s tem pa hkrati jasno uživate manj). Razvoj tehnologije naj bi osvobajal, lajšal življenje. In medtem, ko sodobni telefoni velikokrat ga (dejansko gre za žepni zelo vsestranski računalnik, multipraktik), pa je v večini primerov le tako kot sem napisal zgoraj. Zakaj? Ker tehnologije ne uporabljamo, ampak zlorabljamo. Ker dopustimo, da nas “navleče”, se pustimo prepričati, da brez tega ne gre in posledično postanemo živčni zombiji, kateri se začnejo precej hitro dolgočasiti, po vsakem par minutnem (včasih že parsekundnem) izostanku notifikacije. Mentalna odvisnost, ki v skrajnosti ni kaj dosti drugačna od odvisnosti od trdih drog. Zato toliko ljudi hodi na digitalne detox-e. In spet služi le kapital. Živimo v sistemu, v katerem kapital nikakor in nikoli ne more izgubiti. Poskusite se še sami približati temu.

V tem primeru res velja citat:“be the change you want to see in the world”. Ker se dejansko ne moreš pritoževati o tem, da so vsi neprestano na telefonih, da ti v družbi občasno ne preostane drugega od buljenja v ekran. Neumnost! Si del problema. Lahko pa postaneš del rešitve. S svojo breztelefonskostjo pač drugim ne moreš dati povoda za odklop, oziroma tega v večini primerov vsaj ne morejo početi čisto brezskrbno, brez kančka slabe vesti - pa morda ne toliko zaradi tebe, kot zaradi tega, da jih s svojo držo nemo opozarjaš, da so to kar so; zombiji. In hlapci.

Odrast (degrowth)

S svojimi zapisi se že od začetka vrtim okoli te teme – z zelo sorodnimi tematikami, kot so anti-kapitalizem, anti-globalizem, anti-potrošništvo, minimalizem, vzdržnost, ekologija, krajšanje delovnega časa itd v povezavi z vsemi pozitivnimi posledicami, ki bi jih te spremembe prinesle – dokončno pa me je k pisaju o odrasti spodbudil govor Mateja Feguša, direktorja Donarja, v okviru predavanju o krajšanju delovnega časa, ki je, sodeč po objavah v medijih, kot prvi podjetnik v Sloveniji uvedel 6 urni delavnik (in hkrati plačuje zaposlenim prispevke za polni, 8 urni delavnik). O krajšanju delovnega časa se je sicer že dalo prebrati peščico člankov, tako da to niti ni bilo nič novega zame, vsekakor pa ne presenetljivega, tako je bilo pač naslovljeno predavanje. Presenetile pa so me druge poteze tega, očitno zelo drugačnega, vizionarskega, najpomembneje pa, subverzivnega podjetnika. Namreč, razmerje plač v njihovem podjetju je 1:1,5. Ne 1:7, razmerje po katerem se 95% ljudem kolca še iz časov egalitarne Jugoslavije. Ali v določenih primerih celo 1:3. Ne, 1:1,5, v času totalno podivjanega neoliberalnega kapitalizma, ki je dosegel najvišjo plenilsko fazo. To je, v tem času in prostoru, zares radikalna podjetniška politika. Poleg tega celoten dobiček razdeli med zaposlene. Torej,udeleženi so vsi, ne samo on kot lastnik produkcijskih sredstev. In to še ni vse, o konceptu odrasti ne pridiga.Vanj usmerja svoje podjetje. Letni promet je padel iz 5 na 1 miljon. Vendar je zaradi pravične porazdelitve finančnih sredstev teh za vse dovolj, hkrati pa so manj utrujeni oziroma bolj spočiti, imajo več prostega časa in energije. So bolj srečni in izpolnjeni. Bolje se koncepta odrasti v teh časih in našem okolju ne da orisati.

Če se premaknem od tega praktičnega primera k teoriji (povzeto prosto po Wikipedii), se lahko govori o družbenem, ekonomskem in političnem gibanju, ki bazira na ekološki ekonomiji, anti-potrošništvu in proti-kapitalističnih idejah. Hkrati naj bi bila tudi esencialna ekonomska strategija, ki odgovarja na dilemo limita rasti. Odrastni misleci in aktivisti zagovarjajo zmanjšanje proizvodnje in potrošnje – krčenje gospodarstev – z argumentom, da prevelika potrošnja (overconsumption) pozroča onesnaževanje okolja in povečuje socialne razlike. Ključno konceptu je, da zmanjšanje potrošnje ne zahteva samožrtvovanja in zmanjšanja blagostanja. “Odrastniki” želijo maksimizirati srečo z nepotrošniškimi sredstvi – delitvijo dela, manjšo potrošnjo, s hkratnim povečanjem posvečevanja prostega časa umetnosti, glasbi, družini, naravi, kulturi in skupnosti.

Sam vidim najvišji problem – kar se tiče načina podajanja informacij s strani medijev, vlade, Hollywooda, socialnih omrežij in ostalih pralnic možganov – v tem, da je eno, edino in glavno merilo BDP. Enostavno moramo, nujno je potrebno transcendentirati miselnost pogoltnosti in akumulacije, ki nam jo prodajajo, kot edinega garanta naše sreče in obstanka. Zavrniti moramo kolonizacijo naše domišljije, nehati kupovati sanje, ki nam jih prodajajo (metaforično in dobesedno). Ne bom se spet poglabljal v ekološki aspekt in nujnost zmanjšanje proizvodnje, snovnega pretoka in s tem onesnaževanja, zaradi česar smo že presegli nosilnost Zemlje in bi z enakim načinom življenja, razmoževanja tako nas samih, kot naših potreb in konsumpcije do leta 2050 let potrebovali kar 6-7. Ne, poudaril bi nujnost radikalnih sprememb, upiranja manipulacijam v slogu zelene ekonomije, ki v osnovi zagovarja enako stopnjo rasti (torej čim večjo, z vsakokratnim zaganjanjem panike, ko BDP Kitajske doseže “le” 6,6% ali pa ko naš pade po 4% in smo v “velikih težavah” zaradi ohlajanje konjunkture, medtem ko imamo seveda še vedno 3. najvišjo rast v EU), zapakirano v zeleno, okolju prijazno obliko. Ker kaj to pomeni? Da se ne bo spremenilo nič, razen da bomo še vedno 2 krat dnevno stali v konicah, zjutraj sicer z recikliranim namesto običajnim lončkom kave, ki bo zaradi enake stopnje preobremenjenosti oziroma celo izgorelosti nujna. Avto bo tudi seveda električen (ker pa bo baterije napajal TEŠ 6, bo onesnaževal bolj od praktično vsakega bencinarja). Kaj bi bilo torej po tem scenariju drugače? Absolutno nič! Še vedno bi preutrujeni životarili v degradiranem okolju in družbi.

Kaj bi torej moral biti naš cilj? Odzavestiti vso instantnost, na primer hitro modo. Prekiniti škodljiv model kupi-uporabi-(čim prej)zavrzi. Začeti kupovati obleke v second hand trgovinah, nositi pokvarjene aparate v popravljalnice, namesto avtomatske brez-sekunde-razmisleka zamenjave. Kupovati stvari, ki jih potrebujemo, ne hočemo, kupovati manj in kvalitetneje in v primeru hrane lokalno. Ne več kot ovce menjavati telefone, ko poteče vezava (dvojna zaslepljenost in zasužnjenost). In seveda, najpomembneje in “on topic” kopirati model poslovanja in delitve dobička, kot je v prej omenjenem primeru podjetja Donar. Vse ostalo bo sledilo; veliko manj obremenjevanja okolja, nas samih, tako kot vseh ostalih živalskih vrst, s katerimi si iz dneva v dan manj uspešno delimo življenski prostor. Višja kvaliteta bivanja in življenja. Več sreče in izpolnjenosti. Manj preobremenjenosti, zmožnost fokusiranja na stvari, ki so res bistvene, ne na katere samo mislimo, da so. In na koncu, najpomembnejše, več svobode, manj od pritiskov kapitala zlomljenih ljudi.

Kako človeku odvzeti svobodo?

Seznam načinov, pristopov in orodij je dolg. Prvi je ta, o katerem sem največ pisal do zdaj. Ne skrbite, pridejo še drugačni pogledi. Vsaj upam. Torej prvi je, da se človeka pahne v neoliberalno matrico izkoriščanja in zasužnjevanja z dolgom. Ko tvoj miselni doseg ne presega, kako poleg plačila računov odplačati še naslednji obrok stanovanjskega kredita in (idealno) še lizinga za avto, enostavno ne moreš razmišljati o širši sliki. Vidiš samo kar je tik pred teboj. Vse ostalo je nebulozno (da, megleno).

Drugi in največkrat sočasni ukrep je človeka utišati – mu nadeti nagobčnik – s tem, da se ga prepriča, da je politična korektnost edina norma komuniciranja. K temu dodaš še tolerantnost do celega seznama podzvrsti populacije. Predvsem zato, da se narod polarizira, da vsak laja – in tukaj je najbolj absurdno, da s to formulo pripraviš tiste, ki se štejejo za tolerantne, da postanejo v svojem izražanju in dejanjih prav tako netolerantni, kot tisti, torej netolerantneži, ki jih napadajo. Cilj dosežen, razdeljeno ljudstvo, torej nemočnost uvidenja realne slike, ki je predpogoj za kakršnokoli skupinsko akcijo proti umetno ustvarjenem stanju, ki jasno koristi le eliti. Da, tistemu procentu, ki na naš račun udobno prebiva “ko bubreg u loju”.

Kar me pripelje do naslednje točke; ultrafragmentacije in ultraindividualizma. Zaradi slednjega vsak vidi in razmišlja le o sebi (ker se mu to prodaja vsak dan, predvsem odkar je Thatcherjeva izrekla, da družbe ni več, obstajajo le še posamezniki, ki sledijo svojim lastnim interesom), zaradi prvega pa ne vidi gozda zaradi dreves – večina ima ozko usmerjene interese, še bolj zaradi tega, ker pusti usmerjati pogled svojemu najljubšem viru novic, izbere si tabor in se ga drži kot klop, pijanec plota itd, v tem je popolnoma neomajen; divide et impera (še vedno) deluje perfektno. Vse to mu – dejansko pa s tem najbolj koristi seveda eliti – omogoča tehnologija s personaliziranimi algoritmi, predvsem na socialnih omrežjih, seveda pa vam “z branjem misli” pomagajo tudi pri nakupih, ko vam predlagajo ravno tisto kar mislite da potrebujete; torej kapitalizem še uspešneje ustvarja potrebe in vas zadolžuje, zasužnjuje, spreminja v pohlevno, vodljivo ovčico. Ne samo kapitalizem, tudi voditelji so vedno raje imeli hedoniste, torej tiste, ki stremijo za instantno, površinsko gratifikacijo, kot pa askete, esencialiste; enostavno jih je veliko lažje manipulirati (občutek lažne svobode, svobode izbire, v resnici si pa vedno bolj zadolžen, prazen, nezmožen razmišljanja in delovanja, torej zelo vodljiv).

Ljudje se vedno bolj ukvarjajo z zasebno in vedno manj z javno sfero – če seveda odmislimo spremljanje in komentiranje reality showov, ko se vživljajo v življenja neznanih in kvazi znanih ljudi, tekmovanja tretjerazrednih glasbenikov kot je Ema in Evrovizija, športnih dogodkov (spet neka kvazi identifikacija in postavljanje v nek tabor, navijaštvo), spremljajo “škandale” v tračarskih revijah – torej drugi del slovite, spet starorimske strategije, kruha in iger. Ko pa se ukvarjajo z javnim, je pa na žalost to delovanje prepogosto škodljivo, samo pomislite na anti vaxxerje itd, posledice so žal vidne. Vse seveda ni črno, poznamo odlične iniciative kot je bila očistimo Slovenijo itd (zato sem prej uporabil pridevnik prepogosto, ne posploševal s trdivami).

Največji problem je, ker je večina ljudi anti-Sokratovskih; torej ne vedo, da nič ne vedo. Zato, kot je napisala v kolumni briljantna Vesna Vuk Godina, Nimajo pojma, imajo pa mnenja: zaskrbljene matere besno urejajo družbo . In človeka, ki misli da ve vse, ne moraš naučiti nič.

Namesto vprašanja kaj delaš, ljudem zastavi vprašanje kdo si?

Ciljam na najpogosteje zastavljeno vprašanje, ko nekoga po dolgem času srečaš ali spoznaš na novo. Sam sem se že nekaj časa spraševal zakaj se vedno zastavi to vprašanje. Mar nas naše delo res najbolj definira? Pove kdo smo? Kakšni smo? V redkih primerih zagotovo. Ko je nekdo kreativec, umetnik, ko v svoja dela daje del sebe. Svoje bistvo. Sem spada cela vrsta poklicev oziroma bolje rečeno udejstvovanj, od likovnih umetnikov, do fotografov, glasbenikov, pisateljev in pesnikov. Ampak ali to zares drži? Oziroma bolje rečeno, ali to še vedno drži? Ne bom se spuščal v vsako izmed omenjenih vrst umetnosti in v rezultate njihovih kreatorjev. Na kratko bom opisal le moj pogled na literaturo, ker kolikor toliko berem in še posebej, ker sem se pred približno pol leta preusmeril v branje klasičnih del, predvsem ruskih pisateljev iz 19. stoletja in nediskriminatorne obravnave predstavnikov moderne in modernizma. Naj gre za dela, meni največjega, Dostojevskega, s svojimi izredno dodelanimi liki, njihovimi manijami in esistencialnimi, moralnimi problemi in dilemami ali pa za izjemne razsežnosti absurdnosti okoliščin Kafkinih junakov. Oba mojstrsko prepletata splet okoliščin in dogodkov, z izjemnim ritmom, ki odlikuje zgradbo njunih dolgih stvavkov, kjer se lahko pomen ali okoliščine večkrat spremenijo. Do njunih epskih dolžin odstavkov samih, ki lahko obsegajo več strani, včasih celo 5 ali 10. Oba sta tudi mojstra dialogov, ki so globoki, smiselni ali bizarni, vedno pa odlični, sposobni ježenja podlahti. Dolgi. In bistveno, prevladujoči. Prevladujoči nad opisom nepomembnih detajlov, kar zna biti problem predvsem predstavnikov realizma (kar je tudi Dostojevski), ko so nekateri (zadnji na katerega sem naletel je bil Balzac) sposobni opisovati, karikiram, vsako posamezno zrno peska na dvorišču. To so dela, ki so se pisala leta, v Kafkinem primeru (kar se tiče romanov), pa so vedno ostala nedokončana – a vseeno neprekosljive kvalitete. Res je, pri delu kot je Kafkin Grad, pride do trenutkov, ko imaš zaradi kombinacije utrujenosti in zahtevnosti občutek, kot da se s topo mačeto prebijaš skozi neprehodno džungelsko goščo... Ampak na koncu nikoli ne obžaluješ, da si se čeznjo prebil. Ravno nasprotno! Premagal si le nujen, dasiravno zelo kompleksen del, ki je nujen za razumevanje celote. Na morda celo še večjo kompleksnost, sem do zdaj naletel le pri noveli Andreja Platnova naslovjeno “Foundation pit”. Za razliko od klasičnih del, pa mi je tovrstno prebijanje skozi težke, ne težke, ampak težko berljive sekcije v zadnjem času napisanih del vedno žal. Težkih knjig se ne piše več. Vse je napisano v slogu “feeding the beast”. Torej, nahrani kapitalistično pošast, ki od tebe stalno zahteva še večjo produktivnost in te z izplačevanjem žaljivo nizkih provizij – že to je absurd sam po sebi, da avtor dobi provizijo, torej tisti, ki je delo ustvaril, namesto založnika, bi brez tega dela nima kaj izdati in je le posrednik – drži v šahu, v odvisnosti od njihove miloščine (npr. Jordan Peterson za svoj best seller dobi v povprečju le dolar na prodani izvod, provizije velike večine ostalih so torej še bolj patetične). Kaj to prinese? Diametralno nasprotje klasikom; hitenje, površinskost, banalnost, prazne in večinoma dolgočasne like. Edino letos prebrano moderno (to je malo konfuzno, ne gre za obdobje moderne) knjigo sem hotel zavreči po prebrani tretjini, na žalost pa sem zaradi dobrega (ne pa odličnega ali celo izjemnega) stila pisanja vztrajal, ker sem zaradi utrujenosti od branja konkretnejših del potreboval knjigo, ki se kot ta, “bere sama”. Stand up nastop, okoli katerega se je vrtela zgodba, je obljubljal neko globjo zgodbo, ki naj bi se razkrila s časom. Seveda je šlo le za vlečenje za jajca z golo ritjo po črepinjah, ker sem dobil le klasični “sob story” brez kakršne koli globine, pomena ali celo vživljanja v občutja pripovedovalca. Vse to je dopolnilo kolekcijo tretjerazrednih vicev. Zdaj sem torej dokončno prepričan, da se novodobnih fikcijskih del ne dotikam več. Četudi mi bo spet zmanjkalo Dylan Dog-ov, s katerimi presekam branje filozofskih knjig in klasikov, kot sredstvom za sprostitev. Ker te knjige niti za to niso dovolj dobre, na žalost imajo pretenzije za nečim višjim, kar zaradi prekarnosti (kar v angleščini pomeni tudi negotovost, ne-varnost) njihovih avtorjev in s tem eksistencialnih težav, če bi si drznili delovati izven te matrice, enostavno onemogoča, da postanejo to, kar obljubljajo da bodo; in le to vodi v spiralo (zagotovo ne samo) mojega nezadovoljstva s sodobnimi literarnimi deli. Enako je seveda pri znanosti, kjer se na razpise prijavljajo bodisi bolj komercialni bodisi projekti in raziskave kjer je več možnosti da pridejo do konkretnih rezultatov in rešitev – torej znanstveniki vedno manj stopajo v neznano, ne prijavljajo več drznih projektov, le tako lahko realno upajo na dodelitev sredstev. Torej, kaj je bil namen tega absurdno razvlečenega uvoda v temo, ki se je še nisem niti dotaknil? Povedati, da tudi če je tvoj poklic tak, ki bi te lahko definiral (umetnik, filozof, zdravnik, znanstvenik itd) in ne opravljaš nek, bodimo iskreni, brezvezen (dasiravno mislim, da je vsak časten) poklic, ki te ne izpolnjuje, zadovoljuje, osrečuje, kot je na primer prodajalec, cel dan bip bip za blagajno nemškega diskontarja, kjer moraš biti ves čas prisilno prijazen in nasmejan, te še vedno zaradi (vedno večjih) omejitev v katerih si prisiljen delovati, ne opisuje tako zelo dobro kot te je še pred desetletji. Morda dobro opisuje le to, kar bi si želel biti.

Zakaj torej sploh še komurkoli postavljati vprašanje kaj delaš? Sam sem po prijateljičini decembrski rojstnodnevni zabavi, ko se bil zaradi uvodov v pogovor z ljudmi, ki jih nisem videl leta ali celo deseteletje večkrat postavljen v položaj odgovarjati na to brezvezno, brezpredmetno (morda še toliko bolj zato, ker sem ravno prodal vso foto opremo in se dokončno odrekel fotografiji) in razmišljal, kaj bi ga lahko nadomestilo. Kaj počneš v prostem času? Ne, preveč najstniško, samo še kaj poslušaš in kaj si po horoskopu manjka. O čemu razmišljaš? Tako splošno, da bi moral odgovoriti na cel kup podvprašanj in še potem bi me 90% ljudi začudeno gledalo. Kar seveda ni problem, selekcija mora biti, izgubljati čas z ljudmi, ki niso zmožni ali pripravljeni razmišljati, je še ena od stvari, ki je ne mislim več početi. Pri tisti manjšini, ki ostane, bi se pa seveda dalo razpravljati, če so te misli res njihove (in jasno, če so moje res moje). Zaradi poplave informacij, vplivov in vplivnežev (influencerjev), to ni lahko razbrati. In ravno ta poplava informacij, pripelje do težave, ki jo je omenil Mladen Dolar: Več kot je informacij, manj je vedenja.

Ampak po današnji tri ure trajajoči kavi, mi je frend predlagal naslednje; Kdo si? To je to. Odlična priložnost za na hitro se rešiti brezveznega čvekanja ali pa biti deležen večurne, poglobljene debate. In morda v prihodnosti še več takih. Kot današnja tri urna debata ob kavi ni bila ne prva in zgleda, da tudi zadnja ne. Zdaj si pa vzemi čas. In razmisli kako bi odgovoril na to vprašanje.

Minimalizem

Za razliko od večine člankov in knjig o minimalizmu, se bom osredotočil na bolj življenske, eksistencialne aspekte minimalizma. Torej namesto osredotočanja – dasiravno se tega ne da v celoti izpustiti – na nasvete kako se znebiti navlake v domu in vseh pozitivnih posledic tega, kako manj kupovati in na primer 3 mesece nositi samo 33 kosov oblačil (vključeni tudi modni dodatki, pasovi itd). Vendar se bom tega bežno dotaknil le v predzadnjem odstavku.

Kaj torej prinaša minimalizem? Sam vidim največje prednosti drugje, na pomembnejših področjih od tega ali imaš lahko doma samo eno urejeno, namesto treh dobesedno 100% napolnjenih omar, kamor še zobotrebca ne bi moral več vtakniti, kaj šele kaj najti v doglednem času. Kot bistvene posledice minimalističnega miselnega ustroja, bi izpostavil manj obremenjevanja z denarjem. Zakaj? Zaradi manj materialnih potreb, so finančne preokupacije enostavno bistveno manjše. Osredotočiš se na esencialno. Na tisto kar potrebuješ. Ne na stvari, ki (misliš da) želiš, hočeš imeti ali če si res dobro indoktriniran, brez česar ti živeti ni (kar so seveda pri tej vrsti ljudi skoraj vedno najbolj banalne stvari). In posledice spremembe miselnega ustroja? Svoboda. Pokončna drža. Zakaj? Prvo zato, ker ti daje veliko več možnosti pri izbiri zaposlitve. Brez oziranja na finančni aspekt delovnega mesta lahko izbereš tisto, ki te bolj izpolnjuje. Ali tisto, kjer je potrebno manj delati, kjer lahko “hvataš krivine”. Ali morda takšno, kjer se ni potrebno ukvarjati z ljudmi, biti neprestano izjemno potrpežljiv in hkrati prisilno prijazen – če to niso tvoje inherentne lastnosti in hkrati ne prenašaš idiotov, bo izogib tovrstnemu delovnemu mestu zelo osvobajajoč. Bolj pokončno pa se boš držal zato, ker enostavno ne boš več prenašal vsega mobinga, izkoriščanja na delovnem mestu le zato, da boš odplačeval kredit za avto, ki je vsaj za razred ali dva nad tvojimi finančnimi zmožnostmi, ker upaš, da ti bodo sosedi zavidali ali nemara celo bolj cenili ali zato, da boš lahko zafrustrirano stala pred prej omenjenimi tremi natrpanimi omarami cunj in po fejsu jamrala, da nimaš kaj obleči. Ker ne bo treba biti tako zelo ambiciozen zaradi vzdrževanja “zavidanja vredenega” lifestyle-a. Če si že po naravi ambiciozen, je to seveda super, še bolj pa če si ambiciozen znanstvenik, umetnik, inženir, zdravnik itd, ne pa nekdo, ki le pleza po družbeni/korporativni lestvici zaradi plezanja samega, lastnega pohlepa, zaradi prej omenjenega vzdrževanja imidža pomembnosti, ker s tovrstnim povzpetništvom le uničuješ družbeno tkivo, ker si le dejaven, ozko-razmišljujoči propagandist (v smislu, da nezavedno vzdržuješ in širiš za 99% prebivalstva škodljivo ideologijo) neoliberalizma. In če si manj ambiciozen, pomeni da opraviš veliko manj delovnih ur (ne samo nadure, tudi delo doma) in ti tako ostane veliko več prostega časa. Časa za ukvarjanje s stvarmi, ki te dejansko zanimajo, osrečujejo in sproščajo. Torej je v tvojem življenju veliko več avtentičnosti, torej manj obnašanja “kot bi se moral”. Končno si ti lahko ti, ne tisto kar bi moral biti. To se prenaša tudi na medčloveške odnose izven delovnega mesta, okolja. Torej ne samo, da šefu rečeš ne, ko gre čez mejo (namesto da bi se spet uklonil) ali celo da je smrad, pizda in izmeček (trenutno res enostavno, ker delavne sile tako zelo primanjkuje, da delavci, ne šefi postavljajo pogoje), ampak pride do pozitivnih sprememb tudi v družbenem življenju. Ne družiš se več s tistimi, ki so dovolj ugledni (v smislu povej mi s kom se družiš in ti povem kdo si, dasiravno je to lahko tudi pozitivno, če se na primer družiš s svobodomiselnimi, iskrenimi ljudmi), ker pač ne polagaš več pozornosti na formo. Ampak na vsebino! Torej lažje se vrneš v enostavnejše življenje, z manj pretvarjanja, več iskrenosti. Okovi imidža, materializma odpadejo.

Na koncu pa pridejo seveda še standardni razlogi za minimalizem; manj navlake povsod okoli tebe, kar pomeni manj organiziranja, sortiranja vseh teh večinoma nepotrebnih artiklov, torej manj izgubljenega časa za pospravljanje, nakupovanje (najprej si porabil čas, da si jih kupil, šele potem ga lahko mečeš strn za pospravljanje), posledično potrebuješ manj prostora za shranjevanje in s te ne mislim samo na omare, ampak tudi na prenatrpane kleti in garaže, v katerih tako in tako nič več ne najdeš. Zadnje čase je oddajanje prostorov za shranjevanje (predvsem v tujini) postala zelo dobičkonosna panoga. Gre seveda za shrambo na tretji lokaciji. Torej se voziš na drug konec mesta, da tja shraniš stvari, ki jih očitno ne potrebuješ, ker si jim dodelil najnižjo prioriteto (že v kleti, ki je pri roki, imaš cel kup leta nedotaknjenih stvari). Ko že misliš, da človeška neumnost ne more biti večja...Torej z minimalizmom prihraniš kupe denarja, skrbi, izgubljeni čas pa pretopiš v pridobljeni čas. Poleg tega je minimalizem inherentno ekološki. Odpadkov, ki ne nastanejo, ni treba odstranjevati, reciklirati, kuriti, zakopati, hraniti (kjer spet pride do “samovžiga”) itd. Z manj vožnjami v hektične trgovinske centre, ne prihranite le gorivo, prizanesete okolju, ampak tudi svojemu “peace of mind-u”.

Naj bo vsaj zaključek, če že zapis ni, minimalističen; manj je več.

Včerajšnje soočenje Žižka in Petersona

Ljudje so se čudili čemu sta izbrala tako blag pristop. Želeli so kri. In bili razočarani. Ampak zakaj? Saj je bil vendar format znan v naprej, nastavljen je bil tako, da ne bi povzročil konfrontacij, dvoboja itd, ampak moderirano soočenje mnenj dveh kontroverznih, a hkrati popularnih intelektualnih velikanov. Obliko je določil Žižek in sicer tako, da je vsakemu na začetku pripadlo 30 minut za predstavitev svojih stališč, čemur bi sledile 10 minutne replike in nato še vprašanja publike.

Naslov debate je bil Happiness: Capitalism vs Marxism. V uvodnih govorih je bil celoten point debate praktično predvsem spregledan. Klinični psiholog Peterson se je Žižka lotil s kritiko Komunističnega manifesta. Ki ga je prebral pri 18h. Povedal je, da že dolgo ni naletel na besedilo v katerem bi bilo toliko konceptualnih napak/stavek. Sledile so posploševalne trditve v slogu Marxovega in Engelsovega nespoprijemanja s temeljno resnico in trditvijo, da so skoraj vse ideje napačne. Sledila je izjava: “Human hierarchies are not fundamentally predicated on power” in “you don't rise to a position of authority primarily by exploiting other people”, čemur je seveda sledil smeh iz publike. Proti koncu je sledila še izjava, da bi v primeru postavitve proletarcev na mesto kapitalistov, le-ti postali enako skorumpirani. Morda nisem izjave parvilno razumel in se mi zato zdi vsaj delno nesmiselna. Namreč neenakost je inherentna kapitalizemu, njen obvezen del, produkt. Ideal marksizma, komunizma je egalitarnost, brezrazredna družba. Torej vsekakor, korupcija je v obeh sistemih, vsekakor pa v komunizmu razmerje med najnižjo in najvišjo plačo ni 1:∞, ampak 1:3, maksimalno 1:7. In plačna nesorazmerja so po mojem mnenju bistvo neenakosti, ne neki nepomembni dodatni privilegiji člana partije. Skratka Peterson se je z navezovanjem na komunistični manifest znašel v težavah, razkrilo se je njegovo nepoznavanje tematike. Ko je bil čas za replike, ga je Žižek tudi pozval naj našteje neomarksiste, ki jih stalno menja. Ni mu uspelo, zmrznil je. O čemur so govorili tudi tviti, kot je ta spodaj.

Žižek je v uvodu, po svoji navadi, zajel cel kup tem. Od Kitajske in njene ureditve, simbioze avtoritarnega vodstva in kapitalističnega ekonomskega sistema, do težav kapitalizma, predvsem zaradi degradacije okolja, do standardnih razlag povezave dizajniranja straniščnih školjk in ideologije, do vicev in zabavne izjave, da bi se predstavniki levih liberalistov obračali v grobu, če bi jih predstavljal on, tudi če so še vedno živi. V nadaljevanju se je dotaknil tudi naslovne teme – sreče. Izjavil je da je sreča le stranski produkt ukvarjanja z nečim kar te veseli. In tukaj mislim, da je zadel v polno. Sploh zato, kot je nadaljeval, ker se to izpridi, če se osredotočiš na iskanje/sledenje sreči sami. Še kasneje je omenil, da sreča ni, tako kot si jo hoče v teh časi zagotoviti velika večina, maksimiranje trenutnih hedonističnih užitkov.

Misel srečanja pa je bila, brez najmanjšega dvoma, zaključna misel Žižka:”If you're a leftist, don't feel obliged to be politically correct. Don't be afraid to think.”. Kot dodatek je navrgel še:”One great version of not thinking, is how, immedialtely if they don't agree with you, you're labelled a fascist. But that's the laziness. People find something they don't agree with and instead of thinking they think about something we all agree was a bad thing, hop you' a fascist! And so on. It's not as simple as that”. In to pokaže, kar se mene tiče, izjemno intelektualno veličino Žižka. Res je težkokategornik. In dasiravno, nista veliko povedala o tem, kateri sistem bi nas bolj osrečil, je bilo vredno ostati pokonci do pol petih zjutraj in uživati v njunih mislih, redkih blagih konfrontacijah in presenetljivo pogostih strinjanjih.

Zakaj je manjšinjska vlada trenutno najboljša možna opcija?

Ker lahko Levica kot izven koalicijska partnerska stranka predlaga veliko bolj radikalne spremembe, kot bi jih lahko sicer, kot le še ena od članic koalicije. Ne samo predlaga, jih iz svoje pozicije moči kar zahteva. In ker se LMŠ lahko pretvarja, da ji pri določenih projektih, ravno zaradi pomanjkanja glasov in včasih celo preživetja koalicije, mora popuščati. Tako lahko Levica še vedno deluje subverzivno v tem neizprosnem neoliberalističnem okolju, pravzaprav svetu, ker gre seveda za globalni pojav. Globalno kugo. In le tako se lahko končno nadejamo spremembe sistema, z majhnimi koraki. Nič revolucionarnega, ampak vseeno bolj opazno, konstruktivno in učinkovito, kot kadarkoli v naši kratki 28 letni zgodovini. Pravzaprav smo se do zdaj gibali skoraj brez izjeme le v napačno smer, smer deregulacije, s tem omogočanja velikega števila rabot, slabenja družbenih sistemov kot so zdravstvo, šolstvo, sodstvo in sociala (sem spada tudi zagotavljanje dostopnih stanovanj, neprofitnih najemnin itd).

Ker so ostale stranke tako zelo šibke in prazne, se ne morejo niti upreti Levici, niti same “izsiljevati”. Bolje rečeno, predlagati konkretne, tudi radikalne spremembe, ki so že desetletja nujno potrebne. Dejansko pa nobena nima pravega programa, le par mandatov stare floskule. Obljube o spremembah, zaradi sprememb samih. Niti slučajno zato, da bi se karkoli spremenilo, ampak zato, da se ne bi. Duh časa v katerem živimo, le pomislite na teror stalnih novosti, izboljšav in nadgradnje na vseh področjih, naj si bo to, tehnologija, življenski slog, diete, športna udejstvovanja in celo dosežki ali le izboljšava sebe na tisoč in en način.

Malo sem zašel, se takoj vrnem k strankam. O propadli SMC, s svojo patetično 0.8% podporo in mlahavim, brezhrbteničnim predsednikom, stranko zdaj osedlano z nebrojem afer, sem že pisal . Očitno je odslužila svojemu namenu. Karel in komisarka Alenka sta se takisto komaj prebila v parlament in se družita na dnu anket s SMC-jem. Potem ostane le še SD. Matjaž Nemec se je lotil PR kampanije na FB. Pod eno izmed objav sem mu napisal slednje (s čimer se je med drugim strinjalo daleč največ ljudi med vsemi komentarji, očitno nisem edini, ki ga je spregledal):“Manj kot Nemec ne pove nihče. Imitira neko politično korektno in strpno komunikacijo, hoče prikazati neko zrelost, je pa samo neizmerno prazen. Obup. Samo še izjave Pahorja vedno preskočim. In seveda Židana. Zgleda stranka praznih besed. Definitvno pa lažna levica. SD je v resnici totalno ambivalentna, dejansko ne veš kje stoji (politološko, bi jo opredelili kot sredinsko, realno se temu reče ne tič ne miš, skupina brezidejnih mlačnežev). S Pahorjem sta pač le lepa fronta (za fronto jasno ni nič)”. Na FB moraš biti kratek in osredotočen, če želiš, da kdo zadevo sploh prebere, in se posledično lahko razvije nadaljnja razprava, debata. Zato bom tukaj dodal še stavek o Židanu. Njihovemu nekarizmatičnemu in enako praznemu predsedniku je uspelo kot kmetijskemu ministru uničiti vse (Kranjska klobasa, teran...) razen lubadarja.

Torej zadnji čas, da Levica z uspešnim izpeljevanjem svojih projektov, že sprejetimi kot je na primer tri leta zapored povišana minimalna plača in napovedanimi, kot so odprava izkoriščanja s prekarnimi zaposlitvami (sem spada tudi ukinitev študentskih servisov in ureditev bolnišk za samozaposlene), pravične obdavčitve kapitala (predvsem dviga davka na dobiček), ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (kar ni uspelo še nikomur, mislim da je Levica tokrat v unikatni, zgodovinsko najbolj ugodni situaciji, ne samo zaradi svojega statusa, namreč tudi zaradi ugodnih gospodarskih razmer) in zagotavljanja lažjega dostopa do stanovanj. In seveda rušenja, sabotiranja (vedno vsaj potencialno koruptivnih) nakupov vojaške opreme, katere kraj uporabe bi bil tako in tako na okupatorskih mirovnih misijah. Jasen dokaz tega je odlična ocena slovenske vojske za delovanje v sklopu teh operacij, medtem ko je že 5 ali 6 let zapored ocena za delovanje v vojni (v lastni domovini!) nezadostna, v času miru pa komaj zadostna. Res mislim, da bi bilo nujno presekati z našim novodobnih udejstvovanjem v kolonizaciji, z namenom izropanja naravnih virov. Do zdaj nismo imeli tovrstne tradicije posiljevanja narodov in res ne vem zakaj bi s tem začeli zdaj, sploh če imajo od tega koristi samo imperialisti. S tem smo le neetični, zastonjski podizvajalci hegemnonizma ene same države. S tem (torej izpeljavo prej omenjenih projektov) bi Levica izsesala ves kisik iz levega političnega pola in končno presekala skoraj 30 let trajajoč cikel izkoriščanja, bogatenja peščice na račun velike večine izkoriščenih, opeharjenih, zavrženih in pozabljenih (ko odslužijo svoje).

In to bi znala biti hkrati tudi zadnja priložnost, ker če bi jim to uspelo, bi lahko postali po naslednjih volitvah tudi glavni partner v vladi. Teoretično bi jo lahko tudi vodili. In ker oblast pokvarja, lahko tudi pozabimo na trenutni obseg njihove subverzivnosti. Do prihoda naslednje stranke, ki bi hkrati bila tako drzna (absurdno je sicer, da so tovrstne zahteve bile čisto običajne, neskrajno levičarske v časih preden je naveza Thatcher-Reagan svet spremenila v neskončno neoliberalistično orgijo), lahko spet preteče še 30 let. Takrat pa bo opustošenje, v vseh pogledih, že preveliko.