Žrtvovali so najboljšega okoljskega ministra do zdaj

Ostaja pa soudeležen in brez dvoma daleč najslabši aktivni politik, morda pa celo vseh časov, Miro Cerar. Leben je že prvi dan zavihal rokave, hodil na teren, ne instagramovsko-Pahorjansko, z naoljenim in vodnimi kapljicami napršenim telesom, ampak odet v neopren čistil dno jezera itd, začel reševati okoljsko problematiko in se dnevno pogovarjal z okoljevarstveniki (ki ga podpirajo), poslance peljal na ogled sežigalnice, se uprl kapitalu najprej pri fracking v Prekmurju, nato še 13. februarja sprejel osnutek o prepovedi gradnje verige hidroelektrarn na Muri. In to je očitno sodu izbilo dno. Takoj za tem je postal prvo ime že skoraj pozabljene afere z maketo drugega tira. Očitno je sprožil en postopek preveč proti kapitalu in tako je iz omare padel okostnjak, seveda le manjšega zobnika v koruptivnem kolesju izbora izvajalca makete, katere vrednost je seveda nedvomno bila absurdno napihnjena, kar pa je le kaplja v morje v primerjavi z več sto miljonskim oškodovanjem proračuna v zadevi TEŠ 6. In poleg tega maketa niti ni bila plačana! Torej ne moremo govoriti niti o par tisočkrat manjši raboti. Dejansko se ni niti zgodila, denar ni niti prišel do izvajalca. Obsoja se torej lahko le naklep. Že neverjeten časovni zamik reševanja te afere, bi moral sprožiti vprašanja zakaj zdaj? Od kje? Sprožiti val kritičnega razmišljanja, prevpraševanja, drezanja, postavljanja neprijetnih vprašanj. Ampak kapital si pač lasti tudi medije.

Medlež, brezhrbteničnež, pravi hlapec Miro, ki po diktatu Amerike, podpira njihovega nameščenca v Venezueli, ki se ne upa niti popraviti komentarja Britanskega ministra, ki je izjavil, da smo bili Ruski vazali. Tri dni je zbiral pogum za medlo, diplomatsko zavito sporočilo, ki ga je izdalo MZZ. Ampak pri potrditvi Guaidoja, se je pa strašno mudilo. Argument je bil, da zato, ker ga je potrdilo že 23 članic EU. Oh kako pokončen si Mirko. Prav žal mi je, da tako blati dobro ime očeta. Kot mandatar, je v obdobju slabih štirih let vodil ekipo, ki je skoraj uničila zdravstvo, čakalne vrste so se podaljšale ne do neba, ampak onkraj našega osončja, sprejel, podprl in forsiral sramotni, narodno-izdajni arbitražni sporazum itd. Predvsem pri izbiri ministric je dosegel novo dno. Ne samo upokojenka Milojka, ki ni imela pojma o zdravstvu, niti se ni pustila o tem podučiti s strani vrhunskih strokovnjakov, ki so jo tedensko vabili na razgovore, dogovarjanja, predvsem proti koncu mandata tonečega zdravstva, tudi njena predhodnica, ki je bila katastrofalna. V totalnem konfliktu interesov. Njen mož je bil namreč eden večjih dobaviteljev medicinske opreme. Kot vedno, je odstopila in s tem ustavila kazenski pregon zoper sebe in moža. Šolska ministrica je bila stalno v pripravljenosti, tista za delo in družino pa je zelo rada zapravljala denar za razne svetovalne pogodbe in z dvemi miljoni financirala organiziranje delavnic za bresposelne podjetju, katerega lastnik je človek, ki v drugem podjetju, kjer je bil solastnik, ni izplačeval plač. Večjo ironijo si je težko predstavljati. Obrambni ministrici ni uspelo niti primernih škornjev zagotoviti, kaj večjega se itak ni kupovalo (k sreči).

Do zdaj sem se strinjal z večino potez Marjana Šarca. Pravi sicer, da je odstop sprejel s težkim srcem. Ampak ga ne bi smel. Odstavil je dva ministra, katera sta si to zaslužila in še poslanca iz svoje stranke. Leben ni bil niti iz njegove stranke. Tako, da mu ne bi morali očitati nekonsistentnosti, dvojnih meril. Z zavrnitvijo odstopa, s tem da bi mu stopil v bran, z zagovarjanjem dobrega dela, rezultatov in integritete, bi si svojo avtoriteto le povečal, postavil pravi zgled in poslal sporočilo kapitalu, da orkestru zdaj dirigira on. DODANO NAKNADNO: Ravnokar sem zasledil prispevek na dnevniku, o tem, da bo Šarec izbiral naslednika, ne Cerar in tudi ne bo nujno iz kvot SMCja ali nasploh katerekoli stranke. Iskalo se bo strokovnost. Do takrat bo ministrstvo vodil Leben. In tukaj je priložnost za malo taktične pretkanosti, ki bi morda mojo kritiko Šarčeve odločitve lahko omilila. Namreč zaradi vseh teh zahtev, bi Šarec lahko namerno zelo dolgo iskal zamenjavo, Leben pa bi zdaj imel zares proste roke, brez skrbi ali celo strahu (ta sicer do zdaj v njegovem delovanju ni bil zaznan), ministrstvo vodil še bolj odločno in radikalno. Zares in brezkompromisno postavljal okolje in zdravje ljudi pred kapital.

Zakaj se le proti družbeni neenakosti v resnici ne borimo?

Medtem, ko so druge vrste neenakosti že praktično izkoreninjene. Vprašanje se mi je utrnilo ob ogledu prvega dela serije Las chicas del cable, ki prikazuje Španijo v letu 1928, predvsem v luči neenakopravnosti do žensk. Moški so jih tretirali kot brezpravne objekte. Z njimi so ravnali grobo, včasih celo surovo, jih ob najmanjšem upiranju klofutali v javnosti, jim prepovedovali delati, da ne bi postale finančno neodvisne in jih na ta način lahko obdržali pod kontrolo. Če so službo slučajno že imele, so bile jasno bistveno slabše plačane, ob prvi možnosti, se pravi ko je moški dobil povišico, pa so bile prisiljene dati odpoved in ostati doma, čuvati deco in biti tiha in pohlevna gospodinja, ki ne samo, da ne upa povzdigniti glasu, temveč si ne drzne ugovarjati možu v nobeni stvari. Morda je scenarij sicer pretiran, zgodovinsko izkrivljanje poblaznele feministke. Niti ni pomembno, ker dejansko deluje ravno nasprotno. Prikaže kako dolgo pot so ženske prehodile v 90 letih, pravnoformalno so že dolgo izenačene z moškimi. Se pa seveda še vedno opozarja na določene razlike, na primer ravno pri temi iz naslova, dohodkovni neenakosti. Ampak tudi ta ni več enormna, v Sloveniji je celo samo 2.9% (prvi v EU, torej še en mythbuster o Zloveniji).

Gremo naprej, rasne razlike. Spet ogromen napredek, od sužnjelastništva ali vsaj segregacije, ki se je v Ameriki končala šele pred 55 leti. Jasno, ni vse popolno, sploh v ravnokar omenjeni Ameriki, kjer črnce pobijajo kot muhe, jih serijsko zapirajo, za kar nihče nikoli ne odgovarja. Ampak vseeno, poglejte napredek. Zakaj ga ni pri družbeni neenakosti? Ne samo, da napredka ni, razkorak se celo stalno povečuje, povečeval se je še celo med zadnjo recesijo. 26 najbogatejših ljudi na svetu si lasti večino svetovnega premoženja. Boste rekli, da iz razloga, ker elite vse skupaj kontrolirajo in ne bodo delali v svojo škodo, temveč naredili vse, da svoje bogastvo povečujejo. In seveda, ob tem se poudarja, da gre za (skoraj brez izjeme) bele moške. Ampak ta argument bi veljal ravno tako za razokrak v plačah, ki zadeva spol in raso. Jasno je, da bi hoteli, da imajo ženske še vedno bistveno nižje plače od njih. Več bi se steklo v njihove žepe. In seveda bi bili profiti in s tem njihovo bogastvo veliko večje, če bi sužnjelastništvo še vedno bilo legalizirano. Za letno plačo ali dve človek, ki nima niti najmanjših pravic, torej ne ugovarja, kaj šele zahteva višje plače ali celo stavka, zate dela do smrti. Torej argumenti za ohranjanja statusa quo so v vseh naštetih primerih enaki. Zakaj naše zahteve niso enake, kot so bile v primerih sužnjelastništva in kasneje segregacije, ter razlik pri t.i. gender pay gap-u? Prvo vprašanje se v današnjem času zdi seveda absurdno, ampak takrat ni bilo. Bilo je tisočletja uveljavljeno družbeno stanje, kategorizacija prebivalstva, nad katero nihče ni niti dvignil obrvi. Ampak glede na to, da se plačno nesorazmerje med spoloma vztrajno zmanjšuje, razlika med bogatimi in revnimi, izginjajočim srednjim razredom pa je vedno bolj kričeča, res ne vem, čemu sedimo križem rok in se le slabotno, polovičarsko pritožujemo nad obstoječim in dejansko slabšajočim se stanjem, ukrenemo pa nič. Nujne bi bile sistemske spremembe. Ne samo višja obdavčitev plač, tukaj so bogatuni vedno korak ali dva pred zakoni, vedno jim uspe speljati večji del denarja preko slamnatih podjetij in davčnih oaz v svoje žepe, avtomobile registrirajo v tujini, celo podjetja. Torej obdavčiti luksuzne nepremičnine, dvigniti davek na dobiček, ki je (efektivno) med najnižjimi v Evropi, hkrati pa bi davčno lahko razbremenili podpovprečne plače, ostalo bi nekaj celo za socialo, projekte kot je UTD (morda za začetek le pilotske), dvige pokojnin, ki zdaj v povprečju dosegajo le še sramotnih 58,5% povprečne plače. Kar se tiče revščine med upokojenci smo 3. v EU.

Glede na to, da je rimski imperij razpadel v obdobju, ko je tako kot zdaj, večino bogastva v rokah imela le peščica, bi se elita lahko začela tudi samoomejevati. Torej omejevati svoj poblaznel pohlep, psihopatsko obsedenost po akumulaciji premoženja, ki ga tako in tako ne morejo zapraviti in tako preprečiti razpad sistema, ki je ravno njim v največjo korist. Na rajo očitno še ne gre računati, ker nam gre, strogo gledano le s finančne plati, bolje kot kadarkoli. Politika pa le bolj ali manj služi kapitalu, ki ne vidi preko kvartalnih rezultatov. Ampak glede na to, da že miljarderji kot je Bill Gates, ki so desetletja izigravali sistem (in soustanovitelje) in si nagrebli nepredstavljivo premoženje, opozarjajo na nevzdržnost sistema in celo omenjajo socializem kot možno prihodnost (oziroma vsaj določene socialistične pristope), lahko upamo, da je to začetek konca neoliberalističnih orgij in posledično ekscesnih socialnih razlik.

Vegani, dovolj je vašega polovičarstva in hujskaštva

Polovičarstva, v smislu t.i. half-measures. Vztrajno zagotavljate, da vaš način življenja, ne prinaša muke živalim, da se zaradi vas ne izsekuje (pra)gozdov, da je vaše bivanje na zemlji veliko manj obremenjujoče za planet. Hkrati zavzemate “moral high ground” in na vse ne-vegane gledate zviška. In ne samo to, ko bi vsaj bilo samo to, krivite jih za celo vrsto za planet in živali pogubnih ravnanj. Prirejate podatke o izpustih toplogrednih plinov, po katerih naj bi živinoreja bila zaslužna celo za več kot polovico vseh toplogrednih izpustov. Vse raziskave, ki kažejo drugačno sliko, so seveda posledica zarote mesne industrije. Vsi dokumentarci, v katerih so opravljeni razgovori z raznimi strokovnjaki za prehrano, zdravniki so takisto del zarote. Vsi grafični prikazi prebavnega trakta mesojedih živali, na primer leva, ki je veliko bolj podoben našemu, kot recimo kravin, z vsemi svojimi želodci, so le grobo zavajanje, dezinformiranje in indoktrinacija. Kaj šele antropološke študije, ki dokazuejejo razvoj višjih kognitivnih sposobnosti pri ljudeh šele po tem, ko so začeli uživati meso. Ko pogledam trhle argumente veganov, jim zlahka verjamem.

Vrnimo se k veganskim očitkom o pogubnosti mesojedstva (dejansko vsejedstva). Obstajajo študije, ki so dokazale, da se zaradi veganstva dejansko pobije več živali. Namreč zaradi večjih površin namenjenim poljščinam, se pobije toliko več poljskih miši itd. Tega seveda ne vključite v svojo propagando, ker nimajo čutnih velikih okroglih oči. Brez njih je težko vsejedcem nabijati slabo vest. Ker kaj je podgana, ščurek ali katera druga žuželka ali insekt proti luškanemu teličku, ki veselo skače po idiličnem živozelenem travniku. Isti ste kot modna industrija, ki izkorišča lepoto žensk za promocijo svojih izdelkov. Torej idealiziranje, manipuliranje za dosego maksimalnega učinka. Vaše hujskaštvo, pa je doseglo vrh s skrajno neokusno predstavo, ko ste na žar vrgli psa. Res da ni bil pravi pes (ampak od katere živali, oziroma vsaj iz česa je potem bil pečen kadaver?), s čimer naj bi prikazali vso našo krutost in brezvestnost, na koncu pa še dvoličnost, hinavskost, ko pojemo jagenjčka ali kravo, psa pa ne (če bi bili organizatorji spektakla bolj razgledani, bi seveda vedeli, da marsikje ga). Potem je treba pomisliti še na vsa dodatna škropiva in umetna gnojila, ki so potrebna zaradi toliko večje pridelave zelenjave in sadja. Samo zaradi skokovitega povečanja konzumacije avokada (iz katerih veganom uspe narediti nebroj jedi), je na stotine krajev v južni Ameriki ostalo brez vode. Ker gojenje te vrste sadja izsrka vso vodo iz okolice, okolje spreminja v puščavo, živali umirajo od žeje. Toliko o vaši zaščiti živali.

Če se vam tako zelo gre za ekologijo, zakaj potem vsaj pol tako goreče ne nasprotujete potrošništvu? Zakaj ne živite v vseh ozirih v sozvočju z naravo, se odpoveste uporabi nepotrebnih gadgetov, vseh prevoznih sredstev, ki ne vključujejo vašega pogona itd? Vse veganke, ki sem spoznal (kot fotograf) nimajo nič manj cunj od vsejedk, uporabljajo precej več make-upa (ker imajo uničeno kožo, kar je posledica pomanjkanja cele vrste vitaminov, mineralov, kovin itd zaradi njihove osiromašene prehrane). Nezmanjšano nakupovanje oblek prinaša večjo porabo energije za izdelavo tekstilnih izdelkov, enormne količine strupenih kemikalij, nepredstavljivo količino porabljene vode (od 8.000-40.000 litrov za ene same kavbojke, odvisno od podatkov), transport blaga do šivalnic, od šivalnic do trgovin, od doma do trgovin...Po vsem tem pa se poliester, ki je že v večini oblačil, ob pranju razpade na mikrodelce, ki so premajhni, da bi jih večina filtrov zajela in tako pridejo v reke in morja, kjer se kopiči v ribah in ostalih živalskih vrstah. Osredotočate se na eno samo temo, preklete mesojedce in trpljenje ki ga povzročajo, okolje, ki s tem uničujejo in v tem ste bolj nadležni in vsiljivi od jehovih prič. Kako veš, da je nekdo vegan? Povedal ti bo ;) . Potem sledi še celotna tirada, polna moraliziranja in obsojanja.

Tako, da prenehajte s svojimi polovičnimi merili, zastavite stvar konkretno. Očitno je, da s svojim ravnanjem samo blažite trpljene živali, ko ga seveda ne povzročate, enako velja za ohranjanje okolja. Bodite radikalni, bodite pripravljeni iti do konca. Naredite skupinski samomor, le tako lahko poskrbite, da bo vaš vpliv na okolje in vse v njem ničen. Le kremirat se ne dajte, s tem se v zrak spusti precejšnje količine CO2, dajte se pokopat pod kakšno njivo, kjer boste še leta gnojili zemljo. In bili končno enkrat koristni.

Potrebno je ustaviti revitalizacijo podeželja in naseliti več prebivalcev v mesta

Večja mesta. Tako bi bolj ohranili naravo, manj skakali v življenski prostor drugim živalskim vrstam (tudi sami smo živali) in se hkrati ne več postavljali na vrh prehranjevalne verige (s tem izrazom se v angleščini opravičuje opustošenje narave in iztrebljanje živalskih vrst). Na ta način bi zmanjšali izredno problematičen vir onesnaževanja. V mislih imam manjše, večinoma nepregledane kurilne naprave, v katerih se marsikdaj pokuri vse kar pride pod roko, kar leži okoli hiše, v peč letijo tudi smeti in tekstil. Tovrstni “energenti” so kalorično siromašni, v zrak pa spuščajo koktejl onesnaževal (ostanki lakov, barv...). V mestih bi veliko več ljudi bi bilo priklopljenih na sistem daljinskega ogrevanja. In ne gre samo za dodatno nepotrebno onesnaževanje, samo pomislite koliko ljudi živi na kvadratnem km, če živijo v mestu, sploh v večjih blokih in stolpnicah, v primerjavi z vasmi ali celo hišami v izolaciji Kočevskega Roga itd. Koliko manj kilometrov kanalizacije, inštalacij, vodovoda, električnih vodov, internetnih kablov bi bilo tako potrebnih. Koliko manj cest in rednih obnov vseh teh nepotrebnih kilometrov asfaltnih poti. In seveda transporta izjemnih količin materiala, gradbenih in ostalih strojev in na koncu prebivalcev, katerih tam ne bi bilo. Vse to pomeni enormne prihranke, zaradi kumulativnosti vseh posegov, ki tako ne bi bili potrebni oziroma bili izvedeni v veliko manjšem obsegu. Vse to zelo pripomore k ekologiji, čistejšemu okolju. In tudi posredno in neposredno manjših izdatkov v proračunu.

Zaradi tega tudi ne bi več tolikokrat zasledili, da so lovci/policisti bili prisiljeni ustreliti medveda, ker je ogrožal življenje nekoga, ki si je pač zaželel živeti izven civilizacije. Zakaj ne preberemo raje, da so ustrelili človeka, ker je vdiral v življenski prostor medveda? In nebroja ostalih seveda. Zakaj bi mu nudili civilizacijsko pomoč, civilizacijske ukrepe, če si jih ne želi, če se jih je jasno in izrecno odpovedal? Pustite človeka, da uživa v divjini, da živi svoje sanje in predvsem, da izkusi pristnost narave v kateri si je tako zelo želel bivati, del katere je hotel biti ;) .

Za začetek, bi pa morali vsaj kapitalu preprečiti pozidavo poplavno ogroženih območij in prenehati revitalizirati podeželska območja, iz katerih so se ljudje, predvsem mladi, odselili. Zagotovo ne brez razloga. Zakaj bi forsirali naselitev območij, na katerih nihče noče več živeti, obenem pa s tem uničevali okolje? To je čista lose/lose situacija. Na desetine naselij nima enega samega prebivalca. Super, z neobnovo bomo zmanjšali ogljični odtis in hkrati vrnili del življenskega prostora preostalim živalskim vrstam. Ker res nismo najpomembnejši na tem planetu (dasiravno nas humanizem uči ravno nasprotno). Le daleč najbolj škodljivi. Zaradi našega načina življenja izumre od 1000 do 10.000 krat več živalskih vrst, kot bi jih sicer. Če bi izumrli mi, bi vse ostale vrste prosperirale. Zakaj torej vsi, praktično brez izjeme, misli, da smo nepogrešljivi za ta planet?

Briljanten govor Vinka Möderndorferja

Na podelitvi Prešernovih nagrad je mojstrsko, nadvse plastično orisal kaj vse bi lahko z določenim številom osemkolesnikov, ki jih ne bi kupili, financirali na področju kulture. Da ne bomo brez potrebe izgubljali časa, bom kar začel s citiranjem:”Novi predsednik vlade je ob obisku generalnega sekratarja NATA v naši deželi, izjavil:”Če si član kluba, ne moreš pobirati le koristi, ampak imaš tudi dolžnosti.”. Pri tem je predsednik vlade mislil na enega najbolj militantnih klubov na svetu, ki že leta seje smrt in ustvarja na miljone nesrečnih beguncev. V tej misiji dejavno sodelujemo tudi Slovenci, pri tem nas ni niti sram. S svojimi besedami se je predsednik vlade uslužno zavezal, da bo v resnici še bolj militariziral družbo. Umetniki, kulturniki, šolniki, znanstveniki, upokojenci in vsa razumna javnost pa vas sprašujemo spoštovani predsednik vlade Marjan Šarec, kakšne dolžnosti pa imaš, če hočeš ostati v klubu kulturnih? Ogromna sredstva, ki jih bomo namenili množici s težko oborožitvijo opremljenih osemkolesnikov, ki bodo zastareli že takoj, ko jih bomo kupili, bodo šla na tuje. So v resnici investicija v tujo nesrečo in ne v našo varnost. In ko bodo odslužila svojo krvavo raboto, bomo zarjavele osemkolesnike lahko parkirali na mestu, kjer bi morala stati nova narodna in univerzitetna knjižnica. Ducat, jih bo lahko stalo tam. Toliko bi namreč stala ustanova, ki bi plemenitila duha Slovencev naslednjih generacij. Namesto nove Drame, bomo imeli 5 osemkolesnikov, namesto 15 novih slovenskih filmov, lahko pred slovenskim filmskim centrom, parkiramo en sam odslužen osemkolesnik. Itd itd, vse do številke 60, v naslednjih letih pa menda celo vse do številke 120, kar finančno pomeni več kot 10 let celotnega proračuna za kulturo”.

Temu briljantnemu govoru, tej v našem prostoru redko slišani elokvenci ni kaj dodati. Lahko se le zamislimo nad izrečenim in sami pri sebi ali pa v družbi razpredamo naprej. Razdelamo določene segmente. Na primer nesmisel, če že ne kar norost članstva v NATO-u. Sam sem že leta proti slovenskem članstvu v tej izložbi tovarn orožja. Proti, v zadnjih letih vse hujšem diktatu, celo izsiljevanju k sprememanju zavez o dvigih obrambnih proračunov. Torej o tem, da moramo zapraviti več, da orožarska industrija lahko še naprej neovirano kuje rekordne dobičke. In kako sploh lahko govorimo o obrambnih proračunih, ko pa se pred nikomer ne branimo, vse je usmerjeno v agresijo nad suverenimi, neodvisnimi državami, katere imajo to nesrečo, da imajo velike zaloge nafte, po katerih steguje kremplje neizmerno požrešna, energentov nikoli sita Amerika? Najnovejša tarča je država, ki ima dokazano najvišje zaloge nafte na svetu, Venezuela. Kot razlog az povišanje obrambnih proračunov nam prodajajo zgodbe o boju in obrambi pred terorizmom. Kaj, z avioni, tanki in osemkolesniki se bomo borili proti samomorilcem ali vsem tistim, ki so se odločili za oboroženi napad v centru metropol držav, ki po svetu “izvažajo/prinašajo demokracijo”? Kakšen v nebo vpijoč nesmisel! Za to so potrebne kvečjemu boljše obveščevalne službe in izmenjave med njimi in morda bolje usposobljena in opremljena policija.

Zagotov bo ob tem kdo bo skočil in zakričal, da gre za obrambo države. Kot prvo pred kom? Največjo, neprestano propagirano nevarnost, terorizem in ki naj bi ga preprečili z nakupi orožja je demantirana v prejšnjem odstavku (upam). Kot drugo, komu bi se lahko realno uprli, tudi s temi 60/120 osemkolesniki? Če pogledamo samo sosede, Italija bi po 24h že spet lahko vlekla bodečo žico okoli Ljubljane, če bi napadli z vsem kar imajo. Tudi nevtralni Avstrijci ali drugi bivši so-imperialisti Madžari, najbrž ne bi potrebovali več kot 2 dni. Še vojaško najšibkejša Hrvaška, s svojimi deset (sto?) tisoči vojnih veteranov in tremi MiG-i 21 bi nas slej ko prej zgazila.

Torej namesto financiranja teh osem in raznih štiri kolesnikov, ki so namenjeni varovanju naftnih polj, zagotavljanju provizij slovenskih politikov in zaslužkov vojaške industrije, bi lahko marsikaj dobrega postorili, uredili, posodobili, izboljšali itd, ne samo v kulturi (ki nas zagotovo definira veliko bolje kot militarizem), ampak na vseh ostalih področjih, kjer bi ta izdatek iz proračuna (ki ga financiramo tako ali drugače državljani) naredil veliko razliko. Zdravstvo, okolje, nadgradnja železniške infrastrukture itd.

Miti o “Zloveniji” oziroma kje bi raje živel?

Stalno berem zapise na FB, kako se je nujno čimprej izseliti, sploh vsem mladim, predvsem diplomantom. Kako živimo v neperspektivni, malo manj kot obubožani deželi. Kjer so socialne razlike enormne, kjer je prevladujoča oblika dela med mladimi prekarna. Kjer enostavno ni prihodnosti. Da moramo nekam, kjer so možnosti neomejene. Pokazati sredinec mačehi Sloveniji. Nekateri omenjajo kar Zlovenijo. Izpolniti svoje sanje, dobro zaslužiti v tujini, v kakšni od dežel neskončnih možnosti, kot je očitno še vedno Amerika in že nekaj časa Avstralija.

Pa je res tako? Seveda da ne. Kup neumnosti! Slovenija je po podatkih OECD država z najmanjšimi socialnimi razlikami. Seveda bi si velika večina želela manjših, ker je jasno, da peščica najbogatejših, še vedno živi na račun njihovih nizkih plač in predolgih delovnikov. Sploh če se ozremo nazaj v Jugo, ko smo živeli v praktično brezrazredni družbi, današnje razlike bodejo v oči. Ampak živimo v sedanjosti, ne preteklosti, v kruti realnosti kapitalizma, ki bazira na izkoriščanju delovne sile, celoten presežek, ki ga ustvari s svojim delom, gre še vedno v žepe lastnikov kapitala. Tak je sistem v katerem živimo, na žalost, ampak znotraj njega, smo zagotovo med najboljšimi, kar se tiče socialnih razlik. Če ne bi bilo tako, bi bili priča množičnemu eksodusu delovne sile. Seveda, beg možganov je problem, ampak ozrite se po Evropi. Ta članek navaja le podatke do 2015, izseljevanje se je med tem nadaljevalo, nekje celo pospešilo, na primer v sosednji Hrvaški (za katero podatek o 20.4% izseljenih že zelo očitno zaostaja). Torej od Romunije (17.5%), do BiH (43.3%). Nekatere države so torej izgubile skoraj polovico prebivalstva. Medtem se iz Slovenije letno odseli od 814-6583 državljanov, hkrati pa beležimo rast prebivalstva na račun selitev (več se jih priseli, kot odseli). Torej podatki kažejo, da tukaj ni slabo živeti. Jebeš tvoje občutke. Ti obstajajo samo zato, da jih politiki izkoriščajo za doseganje svojih ciljev (predvsem, ko sejejo strah, negotovost in podpihujejo ostala negativna čustva). Ali pa, da te delodajalev izsiljuje, da te bo zamenjal z migrantom, ki bo z veseljem delal za pest riža in šop banan, nastanjen v plesnivi garaži, s tremi sostanovalci, brez stranišča, ob tem pa bo vodo pil iz žleba. Torej preveri podatke, naj te vodi razum, ne čustva. Potem šele vidiš realno sliko države v kateri živiš.

Drug problem je naša samopodoba oziroma podoba naše države, ki jo kažemo tujcem. Pred kratkim sem bral kolumno v Delu (žal je ne najdem), v kateri avtorica piše o blagodejnosti potovanja po svetu in kako ji je hkrati nerodno, ker ne more o Sloveniji tujcem povedati nič pozitivnega. Če si še tako razbija glavo. Nič?!? Zelena, lepa, varna dežela, z enormnimi zalogami čiste pitne vode, kjer si iz glavnega mesta v roku ene ure brez problema tako na smuščiču, kot na plaži, torej dežela izjemne raznolikosti zapakirane v majhnem paketu. Kjer smo, kot je zdaj potrjeno, glede socialne enakosti med prvimi na svetu, kjer vlada dobra mešanica germanske pedantnosti, pridnosti, urejenosti in delavnosti in balkanske sproščenosti, ko si večina (žal ne toliko kot še pred kratkim) vzame čas za druženje in stvari, ki jih zanimajo. Ideala ni, lahko bi bili torej Švica, izjemen standard, ampak po drugi strani hladni, brezčutni ljudje, družba kjer je vse super regulirano (samo za vikend lahko roštiljaš itd), ali pa južnjaško sproščenost značilno za balkan, južno Italijo itd, kjer se pa ve kakšen je standard in zato od tam ljudje množično bežijo. To najbolje oriše absurdnost primera, ko v Bosni ne moreš več dobiti keramičarja. Pri nas so pa skoraj vsi iz Bosne :) .

Tudi če gledamo skozi denar, rast BDP, smo že leta top 3 na lestvici EU. Za letos je napovedana dvakrat višja rast BDP, kot je povrečje EU in trikrat višja od povprečja evro območja. Mediji večinoma strašijo vsaj z gospodarskim ohlajanjem (kakšna norost je v nedogled pričakovati visoko rast), v polovici člankov pa je recesija za ovinkom. Namesto, da bi bili zadovoljni ker gospodarstvo raste že šesto leto zapored, se pritožujemo in obremenjujemo. Včeraj sem naletel še celo na novico o 100 evrski povišici bruto plače v Lidlu, pred časom pa je podjetje Knauf Insulation povišalo plače delavcem v proizvodnji za 36%, iz 1.100 na 1.500 neto. Torej se tudi problem prenizkih plač (glede na gospodarsko rast) izboljšuje. Poglejmo naprej, voditelje drugih držav, marsikatero vodi klovn, sosednjo Madžarsko Viktator, ki uzakonja suženjsko delovno zakonodajo, ukinja medijsko svobodo, prepoveduje brezdomstvo, na Hrvaškem že tako slaba medijska svoboda izginja, novinarje se toži kot po tekočem traku. Slovenija je po vseh teh merilih prava oaza, v primerjavi z večino ostalih držav v Evropi, kaj šele na svetu, prebivalstvo uživa visoko kakovost bivanja. Seštevek plusov in minusov nariše zelo ugodno sliko.

Če bi bila situacija tako slaba kot je po opisu mnogih, bi to potrjevalo izseljevanje. Pri tem bi imeli še veliko lažjo pot od držav, ki niso v EU. Tako pa je situacija ravno nasprotna, več se jih priseli, kot odseli. Sam sem nekaj malega prepotoval, predvsem po Evropi, dvakrat pa sem obiskal tudi druge celine. Marsikaj te lahko očara, fascinira. Ko na primer prvič obiščeš Sicilijo, te prevzame neverjetna sproščenost, neobremenjenost, odprtost in prijaznost ljudi, odlična hrana in topla klima. Potovanja tja so zame vedno izjemna izkušnja. In nasploh kamorkoli na italijanski jug. Ampak, ko se pogovarjaš s kakšnim domačinom, ko vidiš koliko se jih preseli na hladnejši (kar se tiče klime in ljudi) sever (Italije), ko bereš statistike teh migracij, vidiš da marsikaj ne štima. Neurejenost, korupcija, mafija, onesnaženost, višja brezposelnost itd. Ljudje se ne selijo brez razloga in če se ne vrnejo, potem pomeni, da so šli na bolje. Velika razlika je med prijetnostnjo in fascinacijo (novost, drugačnost) nad neko državo na potovanju in med tem, da tam dejansko živiš (pomembnih je cel kup faktorjev, ki na potovanju niso). Dobro razmisli, vzami v zakup vse (skrite) plati bivanja v določeni državi in si odgovori na vprašanje kje bi živel.

Produktivno krajšanje delovnega časa

Glede na Keynesovo napoved iz leta 1930, da bomo zaradi povečane produktivnosti, ki jo bo zagotovil tehnološki razvoj, slej ko prej vsi delali 15 ur na teden, smo lahko ob trenutnih delavnikih izredno razočarani. Hkrati pa se nam ponuja odlična priložnost, da zadevi posvetimo več časa, preverimo trenutno stanje, izsledke raziskav skrajševanja delovnega časa in izboljševanja metod in pristopov, predvsem pa njihovo razširjanje, da kmalu ne bomo govorili le o izjemah, ampak o pravilu.

Produktivnost je v tem času seveda eksplodirala. Kot primer lahko navedem statistiko glede produktivnosti povprečnega pisarniškega delavca: danes naredi v eni uri toliko, kot je leta 1970 v petih. V kmetijstvu, pa je samo v obdobju od 1993-2004 poskočila za 48%. Ampak vrnimo se iz sveta napovedi dolžine delovnega časa v realnost. Novozelandsko podjetje Perpetual Guardian je skrajšala število delovni dni iz 5 na 4 na teden. Raziskovalci iz univerze v Aucklandu so zabeležili sledeče rezultate ankete, ki so jo izpolnili zaposleni: 24% vprašanih je povedalo, da se je razmerje/ravnovesje med delom in življenjem (work-life balance) izboljšalo, 7% jih je poročalo, o zmanjšem stresu. Istočasno vodstvo podjetja ni zabeležilo padca produktivnosti. So pa seveda povedali zaposlenim, da se bodo v primeru padca produktivnosti vrnili na 5 dnevni urnik. In jih s tem motivirali. Oziroma uporabili stari trik, korenček in palica (ampak v tem primeru jim seveda ni kaj zameriti, ne gre za zlonamerno manipulacijo, kot ponavadi). Mestna občina Reykjavik je šla še dlje, razplovili so število delovnih ur in leto dni trajajoča raziskava je potrdila, da so kljub radikalnemu skrajšanju delovnega časa stroški dela in produktivnost ostali enaki. Švedi so se igrali z 32 urnim delovnikom. Rezultati so bili podobni.

Na tej povezavi si lahko ogledate infografiko, ki prikaže cel kup zanimiv statistik 6 urnega delovnika. Med najzanimivejšimi izsledki je zagotovo ta, da je povprečen delavec produktiven samo 2h in 53m od 8h na delovnem mestu (navedeno je tudi koliko časa zapravijo za določeno neproduktivno dejavnost). Ali pa podatek, da imajo medicinske sestre pol manj bolniške odsotnosti, so 20% srečnejše in za 64% bolj produktivne. In ravno pri nas se zadnja leta močno kažejo posledice izgorelosti, tudi v obliki višje stopnje absentizma (več bolnišk). Hkrati je 6/10 šefov v Veliki Britaniji opazilo, da je skrajšanje delovnih ur pripeljalo do višje produktivnosti (to jim zagotovo ni šlo lahko iz jezika).

Sam sem sicer malo skeptičnem glede krajšanja delovnika na določenih področjih, najtežje bi bilo ravno v zdravstvu, kjer je pomanjkanje kadrov, predvsem medicinskih sester (kar 5000) alarmantno. Najprej bi enostavno morali zagotoviti več kadra, ker tovrstno argumentiranje, dasiravno podprto s celo vrsto študij, pri odločevalcih nikakor ne bi šlo skozi. Kot v prej omenjenih državah, bi torej glede te odločitve odločala podjetja sama, ne bi šlo za sistemske rešitve. Če se vrnem k zdravstvu, pa bi morda lahko to poskusno uvedli vsaj na določenih oddelkih, tistih ki ne delujejo 24h/dan, torej določene specialistične ambulante, pri kakšnem od zdravsvetnih domov in v enoletnem obdobju primerjali z rezultati pred uvedbo (torej za prejšnje leto) na istem oddelku in s primerljivimi v državi za isto, 12 mesečno obdobje. Če le ne bi prišlo takoj do pristne slovenske foušije, prikrite z ugovori glede plačnih nesorazmerjih (ker bi delali manj za isto plačilo, torej bi bili plačani več na uro), tega smo pri nas tako in tako vajeni, rezultati so vedno neproduktivni.

Na kaj torej lahko upamo? Na pametne, inovativne, drzne in napredne lastnike podjetij, ki bi bili pripravljeni eksperimentirati, iti proti toku trenutnega poslovanja, ko smo po številu nadur prvi v EU (ali celo OECD, žal ne najdem te grafike, ki je bila pred času objavljena v Delu), po mnenju večine kapitalistov ali celo ne-bogatih/revnih desničarjev, scati proti vetru in tako ubili dve muhi na en mah in sebi zagotovili višjo produktivnost, ki jo prinašajo srečnejši, manj izgoreli ali celo dokaj spočiti zaposleni, ki bi prejemali enako plačo kot prej. Bolj briljantne win-win situacije na trgu dela si enostavno ne znam predstavljati.

Lahkotnost povprečnosti

Neoliberalizem nas uči, da zmoremo vse, dosežemo vse, če le hočemo. Če se le dovolj potrudimo. Sledi svojim sanjam. Ampak bilo bi bolje, če bi se zbudili. Lažje bi dihali. In živeli. Z ramen bi nam padlo ogromno breme, z vratu jarem. Ne bi se počutili več, kot da smo 300m pod morsko gladino brez skafandra. Ko nas pritisk ambicij in nerealnih pričakovanj stiska, preša.

Ko dojameš, da je prej omenjena mantra, da lahko dosežeš vse, če si le zadaš dovolj visoke cilje in narediš vse kar je v tvoji moči, da jih dosežeš, da si sam določaš, definiraš prihodnost, v resnici le vaba za naivne, postane življenje lažje. Preprostejše. Manj obremenjujoče. Ne zanemarjaš več življenja, s tem mislim na odrekanje prostega časa, v katerem počneš kar te izpolnjuje, veseli in sprošča. Medtem, ko ti že 3 ure z družbo uživaš na pijači ali se vračaš z rekreacije ali pa samo branja knjige v parku, se oni vračajo iz službe, z eno roko priklenjeno na telefon, na katerega morajo 24/7 odgovarjati strankam, partnerjem, v drugi pa prenaša neko idiotsko dizajnersko aktovko, v kateri so zagotovo milijonske pogodbe. Ko se z njim srečaš, ti ponosno pove, koliko dela, kako je sfukan. Modro molčiš, ker veš da te bo gledal, kot da si prizadeti občan, če omenjaš pomisleke, ki zasedajo ta zapis. Če se vrnem k prej omenjeni vabi, na katero se ujamejo predvsem vsi na začetku kariere. Ko je energije na pretek in če se vcepi ambicioznost, upanje za dosego vrha in še potrošniške, materialistične vrednote, ki vodijo v pohlep, potem je kapital zmagal. Namreč za (ne)določen čas je dobil delavce, ki bodo žrtvovali vse za uspeh. Kapitala seveda, ki bo 99% vseh, ki so posegali po zvezdah, iztrošene, po tem, ko so uvideli napačnost svojih iluzij, vso razsežnost samoprevare, le izpljunil. Zavrgel. Za njih si bil le številka. Ki je s samožrtvovanjem dvigovala njihove poslovne številke. In ki je še toliko bolj kot ostale crkovala, da je preživel kapitalizem.

Da ne bo nesporazuma, ne nasprotujem ambicijam in ciljem. Kot naslov govori, je bolje ciljati na povprečnost. Zlato sredino. Zadajati si realne, uresničljive cilje. Na pravo razmerje med vloženim trudom in rezultatom (kot pri nakupu upoštevate razmerje cena/kvaliteta). Da ostane po službi še čas za življenje. Druženje, športe, hobije, branje, kontemplacijo, potovanja...Da ne padamo na krilatice s katerimi nam H-wood pere možgane, american dream in razne dalle stalle alle stelle itd. Da ne delaš kot suženj celo življenje, da bi zaslužil za stvari, katere ne potrebuješ, zato da bi impresioniral ljudi, ki jih ne maraš. Ker na praktično nikogar v resnici tako in tako ne narediš vtisa, tvoja 5ka, res ni nič posebnega v inflaciji vsega super-premijskega plehovja (Porsche, Ferrari, Lambo), celo ob najvišjih razredih znamk tvojega ranga ne (7ke, A8ke, S klase). Tvoje dizajnerske cunje izpadejo enako kot na vseh povprečnežih, ki jih za 20% cene kupijo v outletu. Vse res pomembne stvari torej zamenjaš za nepomembne iluzije in postajaš vedno bolj plehek, prazen in se pretvarjaš v živčno razvalino. Od tistih redkih, ki pa ti zavidajo premoženjsko stanje, pa se tako in tako le alieniraš (dasiravno najbrž doživljaš nizkotne občutke večvrednosti). V edino tolažbo so ti torej sponzoruše. Še eno slepilo, ki te pa res drago stane. Ampak, saj nekje pa vendar moraš porabiti ves ta težko prigarani denar. Se z nečim osmisliti in dvigniti nad ostale.

Glede na to, da nas je velika večina povprečnih, če vzamemo za definicijo povprečnosti umeščenost med najbolj in najmanj uspešne. Sploh ko pomislimo, da ima 26 najbogatejših ljudi na svetu v lasti več kot polovico svetovnega premoženja, je uvrščanje v povprečnost toliko bolj smiselna. 26 od več kot 7.700.000.000. V vedno bolj globaliziranem svetu je zmagovalcev vedno manj, ti pa na koncu poberejo vse. Imaš boljše možnosti postati zmagovalec loterije, pa še pot ni tako stresna, življenje pa tako zelo prazno. Tako da, daj svoje ambiciozne pretenzije na stran, uživaj v sedanjosti, prihodnosti pa ne načrtuj preveč grandiozno. Kot pravijo, najboljše stvari v življenju so zastonj.

Za konec še vic, ki nemara ponazori vse skupaj bolje od mojega dolgovezenja:
Pristopi biznismen k mlajšemu tipu, ki na pomolu lovi ribe. Po začetnem pogovoru ga poslovnež vpraša:

-kaj pa počneš v življenju?
-lovim ribe

-kaj cel dan, vsak dan?

-da.

-pa daj si kupi čoln in mrežo, boš lahko ujel več rib.

-zakaj?

-zato, da se razširiš, zaslužiš več denarja, investiraš v drug in tretji čoln, nato v celo floto, si uspešen in se upokojiš in cel dan brezskrbno loviš ribe.

-pa saj to počnem že zdaj