Zakaj se le proti družbeni neenakosti v resnici ne borimo?

Medtem, ko so druge vrste neenakosti že praktično izkoreninjene. Vprašanje se mi je utrnilo ob ogledu prvega dela serije Las chicas del cable, ki prikazuje Španijo v letu 1928, predvsem v luči neenakopravnosti do žensk. Moški so jih tretirali kot brezpravne objekte. Z njimi so ravnali grobo, včasih celo surovo, jih ob najmanjšem upiranju klofutali v javnosti, jim prepovedovali delati, da ne bi postale finančno neodvisne in jih na ta način lahko obdržali pod kontrolo. Če so službo slučajno že imele, so bile jasno bistveno slabše plačane, ob prvi možnosti, se pravi ko je moški dobil povišico, pa so bile prisiljene dati odpoved in ostati doma, čuvati deco in biti tiha in pohlevna gospodinja, ki ne samo, da ne upa povzdigniti glasu, temveč si ne drzne ugovarjati možu v nobeni stvari. Morda je scenarij sicer pretiran, zgodovinsko izkrivljanje poblaznele feministke. Niti ni pomembno, ker dejansko deluje ravno nasprotno. Prikaže kako dolgo pot so ženske prehodile v 90 letih, pravnoformalno so že dolgo izenačene z moškimi. Se pa seveda še vedno opozarja na določene razlike, na primer ravno pri temi iz naslova, dohodkovni neenakosti. Ampak tudi ta ni več enormna, v Sloveniji je celo samo 2.9% (prvi v EU, torej še en mythbuster o Zloveniji).

Gremo naprej, rasne razlike. Spet ogromen napredek, od sužnjelastništva ali vsaj segregacije, ki se je v Ameriki končala šele pred 55 leti. Jasno, ni vse popolno, sploh v ravnokar omenjeni Ameriki, kjer črnce pobijajo kot muhe, jih serijsko zapirajo, za kar nihče nikoli ne odgovarja. Ampak vseeno, poglejte napredek. Zakaj ga ni pri družbeni neenakosti? Ne samo, da napredka ni, razkorak se celo stalno povečuje, povečeval se je še celo med zadnjo recesijo. 26 najbogatejših ljudi na svetu si lasti večino svetovnega premoženja. Boste rekli, da iz razloga, ker elite vse skupaj kontrolirajo in ne bodo delali v svojo škodo, temveč naredili vse, da svoje bogastvo povečujejo. In seveda, ob tem se poudarja, da gre za (skoraj brez izjeme) bele moške. Ampak ta argument bi veljal ravno tako za razokrak v plačah, ki zadeva spol in raso. Jasno je, da bi hoteli, da imajo ženske še vedno bistveno nižje plače od njih. Več bi se steklo v njihove žepe. In seveda bi bili profiti in s tem njihovo bogastvo veliko večje, če bi sužnjelastništvo še vedno bilo legalizirano. Za letno plačo ali dve človek, ki nima niti najmanjših pravic, torej ne ugovarja, kaj šele zahteva višje plače ali celo stavka, zate dela do smrti. Torej argumenti za ohranjanja statusa quo so v vseh naštetih primerih enaki. Zakaj naše zahteve niso enake, kot so bile v primerih sužnjelastništva in kasneje segregacije, ter razlik pri t.i. gender pay gap-u? Prvo vprašanje se v današnjem času zdi seveda absurdno, ampak takrat ni bilo. Bilo je tisočletja uveljavljeno družbeno stanje, kategorizacija prebivalstva, nad katero nihče ni niti dvignil obrvi. Ampak glede na to, da se plačno nesorazmerje med spoloma vztrajno zmanjšuje, razlika med bogatimi in revnimi, izginjajočim srednjim razredom pa je vedno bolj kričeča, res ne vem, čemu sedimo križem rok in se le slabotno, polovičarsko pritožujemo nad obstoječim in dejansko slabšajočim se stanjem, ukrenemo pa nič. Nujne bi bile sistemske spremembe. Ne samo višja obdavčitev plač, tukaj so bogatuni vedno korak ali dva pred zakoni, vedno jim uspe speljati večji del denarja preko slamnatih podjetij in davčnih oaz v svoje žepe, avtomobile registrirajo v tujini, celo podjetja. Torej obdavčiti luksuzne nepremičnine, dvigniti davek na dobiček, ki je (efektivno) med najnižjimi v Evropi, hkrati pa bi davčno lahko razbremenili podpovprečne plače, ostalo bi nekaj celo za socialo, projekte kot je UTD (morda za začetek le pilotske), dvige pokojnin, ki zdaj v povprečju dosegajo le še sramotnih 58,5% povprečne plače. Kar se tiče revščine med upokojenci smo 3. v EU.

Glede na to, da je rimski imperij razpadel v obdobju, ko je tako kot zdaj, večino bogastva v rokah imela le peščica, bi se elita lahko začela tudi samoomejevati. Torej omejevati svoj poblaznel pohlep, psihopatsko obsedenost po akumulaciji premoženja, ki ga tako in tako ne morejo zapraviti in tako preprečiti razpad sistema, ki je ravno njim v največjo korist. Na rajo očitno še ne gre računati, ker nam gre, strogo gledano le s finančne plati, bolje kot kadarkoli. Politika pa le bolj ali manj služi kapitalu, ki ne vidi preko kvartalnih rezultatov. Ampak glede na to, da že miljarderji kot je Bill Gates, ki so desetletja izigravali sistem (in soustanovitelje) in si nagrebli nepredstavljivo premoženje, opozarjajo na nevzdržnost sistema in celo omenjajo socializem kot možno prihodnost (oziroma vsaj določene socialistične pristope), lahko upamo, da je to začetek konca neoliberalističnih orgij in posledično ekscesnih socialnih razlik.