Pozitivno razmišljanje: le nazadnjaško vraževerje?

Samo še s politično korektnostjo in strpnostjo nas gnjavijo tako neumorno in neprestano kot s pozitivnim razmišljanjem. Instantna rešitev za vse, za težave s katerimi se soočamo, ne glede na to kako velike že so, za uspešno kariero in mirnost duha. Za pozitivno razmišljanje ni nepremagljivih ovir! Kaj pa realno razmišljanje? Ali celo kritično? Slednjega se poslužujejo predvsem inteligentejši. Ostali raje iščejo bližnjice. In se slepijo. Padajo na kvazi psihologijo, ki največkrat propagira pozitivno razmišljanje. Zato lahko le pokimam Žižku, ki je na vprašanje, če je srečen, odgovoril: sreča je za idiote.

Cogito ergo sum, mislim torej sem, je slavna propozicija Reneja Descartesa iz 17. stoletja. Torej dokler mislim obstajam, ki ji sledi še; dokler dvomim obstajam. Lahko dvomimo o obstoju marsičesa, vsega fizičnega kar nas okroža, o obstoju boga, ker dokler o tem dvomimo, obstajamo. Zakaj smo se torej zdaj tako odmaknili od racionalizma? Zakaj, če obstajamo, ne razmišljamo v pravem pomenu besede? Zakaj je lažje propagirati in verjeti v mantre pozitivnega razmišljanja? Pozitivno razmišljanje je pobeg pred realnostjo. Problem ne bo izginil, če se bomo prepričevali in pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. Temu se po domače reče pometanje pod preprogo. S problemi se je potrebno soočiti. O njih kritično razmisliti in biti iskreni. Pozitivno razmišljanje jih maskira, zamegljuje ali pa zmanjšuje. Problemi pa se kopičijo. Pozitivno razmišljanje je potemtakem le slepo verovanje v boljšo prihodnost. Nič drugega kot nazadnjašo vraževerje. Škodljivo poenostavljanje realnosti in življenja samega. Torej neproduktivno, na vsak, razen najkrajši rok.

Vsake toliko časa razmišljam o sreči. Kritično razmišljanje temelji na logiki, dokazih, argumentih, dedukciji... Če postavljaš vprašanja na tovrstni podlagi, torej težka, zoprna, (za marsikoga) neprimerna, je težko biti priljubljen. Naletiš na nerazumevanje in negativne odzive, predvsem nerazmišljujočih. V smislu, kaj se spet pritožuješ, pizdiš, kaj drezaš, v najboljšem primeru dobiš odgovor v obliki; to me sploh ne zanima, kaj spet nabijaš, kaj filozofiraš. Seveda popularnost ni pomembna, če nisi prostitutka, politik (v čem je sploh razlika?) itd, večini razmišljujočim ni prioriteta, je pa lahko frustrirajoče, če si redno deležen nasprotovanja, negodovanja in nerazumevanja. Torej nisi srečen oziroma si le delno. V katerem delu si? V tem, da slediš samemu sebi, jasno izražaš svoja stališča, do katerih si prišel z razmišljanjem, do lastnih zaključkov, ne s konformističnim sledenjem popularnega javnega mnenja. In si s tem zadovoljen, izpolnjen. Ko končno naletiš na sogovornika, ki je pripravljen razmišljati, širiti in poglabljati znanje, je idealno inteligentnejši in bolj razgledan od tebe (samo potem je vprašanje, če mu bo pogovor s tabo sploh v interesu), lahko v takih pogovorih veliko pridobiš in v njih neizmerno uživaš. In z leti prideš do tega, da je le to res pomebno, vox populi ne. In potem si tudi ti srečen. Akumulacija znanja, katera ti je pa vedno na voljo, za katero lahko poskrbiš sam, brez izgovorov in ti redno, konstantno in v manjših odmerkih prinaša zadovoljstvo, pa je seveda branje knjig in ogled intervjujev, predavanj največjih mislecev.

Ideologija na delu: politična korektnost je novodobna cenzura

Kaj stoji v ozadju propagiranja politične korektnosti? Zakaj je že desetletje vsak javni diskurz obarvan z njo? Najprej se je s politično korektnostjo okužila politika, zdaj je vseprisotna, že leta na socialnih omrežjih, velika večina ljudi je ekstra pazljivih pri izražanju (kletvice se pišejo z zvezdicami, to se prej nikoli ni dogajalo, napisali so jo kot je treba ali pa izpustili v celoti), vedno imajo na umu strpnost in so na preži (pri izražanju svojih misli ali pa izjavah drugih) na morebitne žaljivke, sploh vseh diskriminiranih skupin, najsibo to LGBT+, ne-belci ali samo bele ženske.

Razvil bom tezo o tem, da je za vsem skupaj ideologija. Namen je pod pretvezo strpnosti ožiti svobodo govora. Torej ideologija v svoji najčistejši obliki. Resnično misliš, da si strpen, v resnici pa sam sebe omejuješ do te mere, da nisi več svoboden, tvoje izražanje je omejeno. Me spomni na citat Goetheja:”None are more hopelessly enslaved than those who falsely believe they are free.”. Ne ujema se sicer 100%, je pa dejstvo, da gre za isto vrsto zaslepljenosti, misliš da si napreden, bolj kreposten, v resnici pa si se vrnil v čase, ko ljudstvo svobode govora ni imelo. In to je ideologija v najčistejši obliki! Igra je čisto preprosta, kdor zavzame status zatiranega, diskrimiranega je bulletproof. Na primer moški, ki je spremenil spol, torej je zdaj ženska, po možnosti še črna. Ta ima pravzaprav že super moči. Še huje, vsakega ki mu ugovarja, nasprotuje, se z njim ne strinja, je v naprej obtožen diskriminacije in je isti trenutek diskreditiran, totalno neverodostjen in nazadnjaški. Torej s tem, ko zavzameš pozicijo žrtve postaneš bulletproof, streli pa se kot bumerang vrnejo “napadalcu” (dejansko samo nekomu, ki se s teboj ne strinja, dasiravno 100% upravičeno in v mejah dobrega ukusa, bontona itd).

In s tem se razpravam povzroča neizmerno škodo. Prevladuje forma nad vsebino. Poglobljene debate na socialnih omrežjih so izginile. Nekje do leta 2012 si bil lahko dnevno udeležen v zanimivi razpravi, zdaj je to možno le izjemoma redko in še to, če se dotakneš teme, ki pesti cel kup ljudi. Recimo z blog postom o trgu dela sem vzpodbudil dolgo razpravo na Fejsu, naslednji dan pa še daljšo s FB postom, na temo peticije za spremembo šolskega sistema. Jasno, vključi se kakšen ogorčen starš in še kakšen, ki mojemu nasprotovanju prikima, potem tisti brez otrok, ki jim ni mar za prihodnost in voila, takoj pade več kot 30 komentarjev, debata je bila zelo razgibana in v večini primerov precej poglobljena, premišljena, dobro argumentirana. To zelo cenim in v takih razpravah neizmerno uživam. Zato ker politična korektnost ni morala poseči vmes, ker diskurz ni vključeval zatiranih članov družbe. Ker ni bilo žrtev. Torej edino v tem primeru se lahko. Ko se zavedaš tega, (spet) vidiš obseg cenzure, ki jo politična korektnost povzroča.

Bliža se nova recesija, Kitajska ima le 6.6% gospodarsko rast

Tovrstno strašenje, pravzaprav histerija se pojavlja v praktično vseh slovenskih medijih. Le 6.6% rast! Seveda pa praktično noben medij ne pove, da je bila gospodarska rast 3 zaporedna leta pred 2018 takšna: 6.9%, 6.7%, 6.8%. Zdaj pa le 6.6! Zamajali bodo svetovno ekonomijo, tako kot naj bi Američani s trgovinsko vojno razmajal njihovo. Ko Kitajska kihne, se okuži cel svet.

Ekonomija deluje na pogon izkoriščanja, mediji pa na pogon strahu. Gospodarstveniki svarijo pred višanejm socialnih transferjev, ker bo to v recesiji, ki je za vogalom, ugonobila podjetja. Slovenija je imela v letu 2018 5% gospodarsko rast. Svarijo o znižanih ocenah za prihodnja leta in sicer, namesto 3.9% le 3.6% v 2019, za leto 2020 pa le 2,7%. Pozitivna gospodarska reast je napovedana za celotno regijo in EU. ZDA in Kitajska napovedujeta premirje v “trgovinski vojni”. Torej gre za minimalne popravke navzdol, nasploh pa je rast še vedno visoka. Vse za naklado in medijsko pozornost ekonomistov in politikov, zamegljevanje realne situacije, ker so bojijo zahtev delavcev, da bi po vseh letih izjemne gospodarske rasti del profita končno končal tudi v njihovih žepih.

Lokalno so torej stvari še vedno odlične, kar se tiče gospodarske rasti, globalno dobre. Potrebno je odpreti oči, dojeti realnost situacije, ne verjeti praznim grožnjam in zahtevati kar ti pripada. In predvsem mirno zadihati. Ne glejte vse samo skozi denar, gospodarstvo ni prva prioriteta sveta, čeprav se že leta vse meri v denarju, poglejte tudi na splošno kvaliteto življenja, kvaliteto družbenih odnosov, urejenosti države, svobode (govora itd). Slovenija je v svoji soseski ena najbolj prijetnih držav za življenje. Varna. Hrvaška, ki je prezadolžena, totalno neperspektivna (odselilo se je že vsaj pol miljona ljudi), preobremenjena z nacionalizmom, borci za domovino bodo v parih letih zaradi izjemnih pokojnin zlomili pokojninski sistem, mladi ga zaradi izseljevanja ne polnijo niti v približno zadostni meri. Madžarska je uvedla suženjski zakon, ki je znatno povečal število dovoljenih nadur, kar je najbolj absurdno, pa podaljšal rok za izplačilo na kar 3 leta. Koliko slamnatih podjetij lahko ustanoviš in vmes zapreš v tem času?!? Svobodnih, državno nekontroliranih medijev naj skoraj en bi bilo več. Prepovedano je celo biti brezdomec. Ne protestirajo samo na Madžarskem, ampak tudi v Srbiji in Franciji. Tedensko. Vsi zaradi katastrofalnih vlad, ropanja ljudstva pri belem dnevu. Seveda, pri nas je cel kup težav, ki so se nakopičile in jih je nujno rešiti. Zdravstvo, tisoče ton zakopanih strupenih odpadkov, prejšnja vlada je razprodajala najboljša kmetijska zemljišča, da se na njih gradi umazano industrijo, vendar je pa hkrati aktualna rešila dolgotrajne spore s sindikati in jim izpolnila upravičene zahteve, okoljski minister je zavihal rokave (sicer ga največji problemi še čakajo), pokazal je da ne bo več popuščal kapitalu na škodo državljanov, vlada sistemsko ureja trg dela z vsakoletnimi dvigi minimalnih plač. Za razliko od prej omenjenih držav, luč na koncu tunela pri nas ni le prihajajoči vlak.

What happens the day after?

Pozivov k revoluciji, menjavi sistema ne primanjkuje. Ampak kaj se zgodi dan po tej menjavi? S čim bi nadomestili obstoječi sistem. Tovrstnih mnenj, preizpraševanj in pozivov ne manjka, tako med prebivalstvom, kot filozofi itd. Marsikdo (misli da) zna oceniti trenutno stanje, najti napake. Ampak kakšne so rešitve? Realne seveda. Za zapolnitev vakuuma, ki bi nastal.

Problem oziroma realnost filozofije je, da vedno komentira, preizprašuje in postavlja teze o preteklih ali pa sedanjih razmerah, stanju v družbi itd. Nikoli ni bila uspešna v napovedovanju prihodnosti. No, to tudi ni njen namen, filozofi bi najverjetneje grešili še bolj kot ekonomisti. Znanstveniki, tehnofriki, novinarji in tehnološka podjetja, so pa tako in tako vedno preoptimistični kar se tiče timeline-a uvajanja novih tehnologij. Če torej govorimo o sistemu, ki bi ta trenutek lahko menjal hiper-regulirani globalistični neoliberalistični kapitalizem, na žalost odpadejo vse sanje o Star Trek prihodnosti itd (odprava monetarnega sistema, ekonomija ki bazira na resursih, replikatorji, ki slehernika nahranijo, oblečejo, skratka izpljunejo kar potrebuje “out of thin air”). Ali po vzoru Venus projecta, ki naj bi omogočil prehod v novo družbo tako rekoč čez noč. Kljub množici podpornikov, po skoraj 15 letih ni zaživelo niti vzorčno mesto. Seveda, AI in industrija 4.0 sta še v infantilni fazi. Kar bi ta projekt potreboval, da bi zaživel samo vzorčno, ne bo v tehnološkem smislu na voljo še desetletja. In tudi, če bi bilo, dvomim da bi večina populacije bila pripravljena čez noč prepustiti kontrolo AIju. In vse skupaj je zelo centralistično zasnovano, smrdi po Bruseljskih neizvoljenih tehnokratih in še večji, pravzaprav totalni globalizaciji. Zanimivo, kako se tovrstne izdeje zdijo super, fascinantne na prvi pogled, po ogledu predstavitve, si misliš to je to, po podrobnejšem razmisleku pa vidiš cel kup (kratkoročno) nerešljivih težav in pasti.

Levica je že desetletja brez idej. Praznino polnijo z ekscesnim forsiranjem politične korektnosti in strpnosti. Borijo se za to, da se obdržijo pred desetletji pridobljene pravice, kot so javno zdravstvo in šolstvo, ohranitev sindikatov. Nimajo pa idej za prihodnost, nimajo modela, kako naprej. Mislim, da bi morala biti precej radikalnejša. To kar se zdaj označuje za radikalno levico, bi v 60h in 70h (v nekomunističnih državah), označili za zmerno. Kdo bo torej poskrbel za sistem, ne po revoluciji, ampak po bližnjem in nezadržnem koncu kapitalizma, ki ga mnogi napovedujejo, vsaj v zdajšnji obliki, ki se nima več kam širiti in uničuje planet. Levica se mora “re-invent-ati”. Ni druge. Vsi ti mali lokalni projekti so super (vasica v Španiji, kjer so ukinili denar, vse je lokalno proizvedeno, materialna menjava...), ampak stvari je potrebno spremeniti na globalni ravni. Na vprašanje kako, pa trenutno žal nihče nima odgovora. Prvovrstni canundrum (žal ne najdem primerne slovenske besede, morda izrabljeni gordijski vozel?).

Toliko prostih delovnih mest ni bilo še nikoli. Res je, ampak kakšnih?

Iz meseca v mesec nam mediji vedno bolj bombastično sporočajo, da je trenutno pri nas prostih delovnih mest, torej služb, več kot kadarkoli. Da je delavce vedno težje dobiti. Celo kanček subverzivnosti (v nasprotju z večnim širjenjem neoliberalne ideologije) je zaznati. Češ, zdaj lahko delavci postavljajo pogoje itd.

Pa je stanje res takšno? Več služb, zaradi spremenjenega, obrnjenega razmerja ponudbe in povpraševanja, pa tudi novinarskih namigov, pa naj bi si delavci izborili boljše pogoje? Niti slučajno! Zadnje čase se malo ukvarjam tudi s kadrovanjem in nasploh me tematika delavskih pravic zanima. Redno spremljam zaposlitvene oglase (ker na njih odgovarjam s ponudbami). Plača je omenjena pri največ 5% oglasov (se pravi je minimalna ali komaj kaj višja). Oglasi sami, pa so enaki že vsaj 15 let, torej v njih piše kaj pričakujejo (še vedno superkvalificirane, sposobne, samostojne, predane, celo take, ki so se pripravljeni boriti za zmago-prodajo itd), ponujajo vedno isto (torej neumnosti v slogu profesionalna rast in razvoj, pozitivno delovno okolje in ostale neoprijemljive, neotipljive obljube). Obnašajo se torej, kot da smo še vedno na vrhuncu recesije. Kot da služb ni, za vsako, še najbolj bedno delovno mesto, pa v vrsti čaka vsaj toliko ljudi, kot jih je donedavnega bilo pred najbolj obleganimi Apple storei tik pred začetkom prodaje novega iPhonea. Velika večina oglasov pa ni le neopremljena s podatkom o plačilu, ampak ponuja zaposlitev nekvalificiranim ali delavcem s poklicno izobrazbo. Če gre za malo “boljše” delovno mesto, na primer komercialist, je plača dobra le, če tekoče govoriš tuj jezik, ki ga redko kdo in je večinoma terminsko omejen. In še to govorimo o okoli 1.500 bruto, kar je povprečna plača in nič več kot to.

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki menjajo službe, tudi na absolutno najbolj deficitarnih področjih, kot je gostinstvo in je fante usposobljen celo za najbolj iskan kader znotraj branže, torej za kuharja, z več kot 10 letnimi izkušnjami v restavracijah višjega ranga, pravi da kamorkoli gre, so plače identične. Kot bi bili kartelno dogovorjeni. Krvavo potrebujejo kader, imajo izpade dohodka zaradi tega, vendar je maksimalna urna postavka samostojnega kuharja še vedno le 7€/h. Srečam drugega prijatelja, gradbeni inženir, opravlja enostavna organizacijska dela in komunicira s strankammi pri stanovanjskem upravniku. Ga pobaram zakaj se ne vrne v gradbeništvo, kjer je hudo pomanjkanje tehnikov in inženirjev. Pravi da se ne izplača, da vsi dajo jurja, odgovornosti imaš pa veliko več. Da za isti denar raje ostane pri tem, sicer ultra stresnem poklicu, ko telefon nikoli ne neha zvoniti, ampak vsaj ne nosiš enormne odgovornosti (ki seveda prinaša še dodaten stres).

Kaj vse to pomeni? Da nas neoliberalna ideologija, kljub temu, da se jo razkrinkuje dnevno že leta, da gre situacija na trgu dela kontra njej in v korist delavcev, še vedno uspešno zaslepljueje ljudi in proti vsej logiki, še vedno lahko vzdržuje status quo. Torej gospodarstvo na pogon izkoriščanja. Z upanjem pričakujem, da se ravnovesje prevesi v korist vseh izkoriščenih. Še preden stopijo v veljavo 2. in 3. povišica minimalne plače, ki sledijo letno (januarja), ki jih bodo v to končno prisilile. Škoda, da niso že prej, od začetka gospodarske rasti, torej skozi celotni prejšnji mandat, ko so bili pogoji za to idelni, nismo imeli vlade, ki bi se tako kot ta, zmogla upreti izprijenim in izkoriščevalskim podjetniškim lobijem. Raje so se Cmerili. Pezdetje!

Poštarji vseh občin, združite se!

O peklu, ki ga prenašajo poštarji, beremo in poslušamo že leta. Tudi o tem, da Pošta ne more več dobiti delavcev že skoraj ves ta čas. Najbolj absurdno pri vsem skupaj je, da se javna storitev, ki jo ponuja podjetje v 100% lasti RS, vodi v duhu najbolj okrutnih multinacionalk. Torej porazni delovni pogoji, plača in blazni poslovni plani, ki narekujejo namesto starega 6-12 urnika, urnik 6-17. Ne nakladam, to informacijo sem dobil od poštne delavke, ko sem pred približno pol leta ob 16.30 prišel po paket in še ni bil na pošti, ker je bil poštar še na terenu. Res je na listku pisalo prevzem po 17h, vedel sem, da so poštarji preobremenjeni, tudi z noro količino promocijskega materiala, ampak sem vseeno pričakoval, da si dajo le malo “lufta”. Ampak ne, 11h delavnik je stalnica, plus vse, razen ene delovne sobote v letu.

Kar me je pa do konca podžgalo in upam, da je poštarje še toliko bolj, je bila pa pisna izjava Pošte na napovedano stavko:”/.../ si prizadevamo, da s socialnimi partnerji najdemo skupni jezik, hkrati pa moramo upoštevati pričakovanja lastnika po čim višji donosnosti /.../”. Sem za trenutek pomislil, da je pošta privatizirana, ne državna. Kakšna neoliberalna perverzija! Res upam, da se bo zaradi pritiska javnosti politika končno zganila, ker to ni računalniška igrica. Gre za življenja ljudi in sadistični psihopat, ki vodi pošto, bi moral biti odstavljen, sprožena bi morala biti preiskava, ustanovljena (parlamentarna) preiskovalna komisija, ostali organi bi morali opraviti svoje itd. Kar se mene tiče, bi moral biti celotna uprava z nadzorniki vred javno prebičana in nabita na kol, ampak žal nisem diktator.

Kaj torej preostane? Državljani si lahko prilepimo (anti-spam) nalepke na nabiralnike, da ne želimo reklam (to poštarje najbrž najbolj obremenjuje), sam jo imam že dolgo, ker tako in tako vse te kataloge in ponudbe najdeš na netu, si s tem še ekološki itd. Kar se tiče poštarjev, lahko pa le ponovim naslov: poštarji vseh občin, združite se! Stavkajte, povzročite odstop pokvarjenega, nečloveškega vodstva. V dneh, ko ne bo totalne stavke, ne nosite reklam. Penali bodo enormi. Tožbe. Če ne stavka in pritisk javnosti, bo pa to povzročilo menjavo vodstva. Naslednje ne bo tako kratkovidno in bo dojelo, da ne moraš stiskati ljudi v nedogled.

Univerzalni temeljni dohodek

Zadnje dve leti tovrstna ideja kroži po medijih in tudi sam sem zadevi sledil, V članikih oddajah itd. Na hitro, kaj UTD sploh je; dohodek, katerega bi dobil vsak državljan, mesečno in brezpogojno do konca življenja, ki bi omogočil ali pa skoraj omogočil preživetje. Poleg osnovne socialne varnosti, bi ljudem dal svobodo, da počnejo kar jih veseli. Delo bi tako postalo veliko več ljudem v užitek, oziroma vsaj ne bi predstavljalo muko, neko prisilo, ki jim omogoči preživetje. Hkrati bi razbremenil CSD veliko količine birokracije s preverjanjem ustreznosti prosilcev za socialno pomoč, prosilce pa kvartalnega skakanja od ene do druge ustanove, kjer dobivajo potrebna potrdila in jih nato prinesejo s seboj na (mučne) razgovore na CSD.

Eden izmed konceptov, kako zagotoviti potreben denar za UTD, se mi je zdel res odličen. Iz dveh razlogov. Zagotovil bi v prejšnjem odstavku omenjene prednosti in presekal neusmiljeno neoliberalistično izkoriščanje delavcev. Obdavčena bi bila industrija 4.0, torej roboti oz avtomatizirana (avtonomna) proizvodnja, ki bi napravila delavce obsoletne. Delo robotov bi bilo obdavčeno, tako kot je zdaj človeško. Ker je jasno, da ob popolni in totalni robotizaciji potreb po enostavnih fizičnih delavcih ne bi bilo več strokovanjaki zatrjujejo, meni se to sicer zdi absurdno, da to ni problem, ker se bodo delavci izučili za kompleksnejša dela, tehniška in inženirska. Sploh slednje je še bolj absurdno od American dream-a (kot je rekel George Carlin, you have to be fucking asleep to believe it). Kako bo namreč nekvalificiran delavec, brez kakršnekoli izobrazbe (torej z osnovnošolsko) ali pa s poklicno izobrazbo nadgradil svojo izobrazbo in znanje v znanje tehnika in celo inženirja? Za slednje se ve kdo so, praktično vedno najbistrejši, najpridnejši v razredu od začetka OŠ pa vse do konca srednje. Geeki, piflarji, posebneži, kakor jih hočete imenovati. Če niso seveda naravoslovci ali zdravniki. Kako naj bi torej povprečen, neizobražen, po možnosti že v srednjih letih, delavec naredil tak preskok, se izšolal za poklic, če mu to v letih, ko je bil najbolj dovzeten za nova znanja ni uspelo. V povprečju je razlika v IQju povprečnega delavca in inženirja 2-3 SD (standard deviation, torej odklonov po 15 IQ točk) http://www.iqcomparisonsite.com/occupations.aspx . Torej najbistrejši in predvsem mlajši med njimi bi lahko naredili preskok do tehnika. Če bi bilo to tako enostavno, zakaj se potem to že ne dogaja? Konec koncev, inženirski poklici so med najbolj deficitarnimi in vendar takih zgodb ni za slišati? Jasno, če samo na matematiko pomisliš, preskok iz osnovne na višjo, veš da je to mission impossible.

Drug problem je stalna enormna preoptimističnost glede tehnološkega napredka in implementacije nove tehnologije. Ne samo v člankih, tudi ko prebereš kakšno knjigo na to temo, na primer Rise of the Robots: Technology and the Threat of a Jobless Future avtorja Martina Forda. Knjiga je bila napisana 2015, v roku treh let je avtor predvideval splošno avtomatizacijo in bolj pomembno kot to, nadomestitev visoko specializiranih strokovnjakov z umetno inteligenco. Vedno, ko govorijo, da je uvedba nove tehnologije za ovinkom, traja še desetletja, da pride do tega (robotika je še v infantilni fazi, cenovno dostopnih električnih avtomobilov z razumnim dosegom na trgu še ni, kaj šele, da bi bili avtonomni, kot papir zvite OLED zaslone naj bi dobili že pred 15 leti, AI bi moral že zamenjevati ne samo delavce, ampak zdavnike in odvetnike in še vedno nismo niti blizu). Torej prej omenjena briljantna ideja, ko bi roboti plačevali naš UTD, je v najbolj tehnološko razvitih in drznih državah, kjer imajo po možnosti že zdaj veliko pomanjkanje delavcev (recimo Japonska, ki tudi iz nacionalističnih razlogov ne spušča kaj dosti tujih delavcev v svojo državo) najbrž oddajena še kakšno desetletje. Ob njej so tukaj še ostale države SV Azije, predvsem Južna Koreja in Kitajska, za njo bi v večji meri prišle ZDA in najnaprednejše evropske države. Potem šele mi.

Kakor mi je zelo všeč ideja o neodvisnosti in svobodi zaposlenih, prehod v družbo po vzoru Star Treka ali Venus Project-a (o tem kdaj drugič podrobneje), ne vidim kako bi trenutno ali celo tekom naslednjega desetletja lahko zagotovili financiranje tovrstnega programa. Tudi ne, kdo bi, po tem, ko bi odpravili najbolj nezaželene, zdravju škodljive in iz ostalih razlogov duhamorne poklice v proizvodnji, logistiki, transportu itd opravljal poklice, vsaj v zadostni meri, kot so gasilec, medicinsko (ne-zdravniško) osebje, gostinstvo itd, ker to je zagotovo večji zalogaj za znanstvenike in inženirje, kot razvoj avtonomnih industrijskih robotov in celo AI-a, ki bi nadomestili poklicne lažnivce pravnike in bi sestavljali diagnoze, namesto zdravnikov. Da ne omenjam hladnosti, marsikdo bi pogrešal human touch, npr. v strežbi. Že tako v marsikateri kafič polovica tipov hodi zaradi seksi natakarice. Kakšna groza, da ti Data iz Star Treka prinese pivo.

Sami konformisti, zakaj nihče ne deluje subverzivno?

Vsakič, ko se vrnem na FB (ker nekaj prodajam itd), si mislim; še vedno sami konformisti! Nihče zares ne razmišlja, pustimo tipično, prazno, nepremišlejno pritoževanje čez državo, elite itd, to počne večina, to je enostavno. Osnovni nivo. Čredni nagon. Govoričenje brez dejanj. Talk is cheap! Kar manjka, je subverzivnost. Da ne sprejemaš trenutne situacije v kateri se nahajaš, da namesto kimanja ob novicah o pomanjkanju delavcev, dojameš, da si zdaj ti tisti ki določa pogoje. Ne usrani lastnik podjetja. Požrešen, beden kapitalist. Da mu poveš, da te od jutri naprej ni, če v roku 24h ne pripravi aneksa za 25% povečanje plače. Da te po 16h, ko uradno zaključiš delo, ni več niti na delovnem mestu, niti nisi dosegljiv na telefon po tej uri. Niti za vikend. Kaj šele med dopustom. Da je konec ožemanja izžete limone, molzenja dehidrirane krave.

Ali da kot iskalec zaposlitve, pišeš podjetjem v stilu preprodajalec na bolhi, avto.netu itd. Torej kot oni, ki na oglas za 10.000€ pošljejo le: dam 7.000, brez pozdrava, predstavitve itd, pošlješ namesto CVja kratek, ampak bolj vljuden mail z vsebino v slogu: “pozabili ste navesti plačilo (96% oglasov tega podatka nima, ergo, plača je minimalna), vendar mi odgovorite le, če je neto plača vsaj povprečna, torej 1.100€+ neto, sicer ne izgubljajte mojega in vašega časa.” Bam! Jebite se! Enostavno sporočilo. Če bi povprečen delodajalec dobil vsaj par takih prošenj, bi se po začetnemu izmenjavanju in posmehovanju s sebi podobnimi izprijenci preko maila, kmalu zamislili. Sploh po tem, ko delavcev, vsaj za daljše časovno obdobje nikakor ne bi dobil. Čas je, da namesto proletirata, lastniki kapitala začnejo žreti drek!

Čas je, da spoznajo, da njihov profit ne bo več temeljil na izkoriščanju tebe!

In to seveda ni omenjeno samo na zaposlovanje. Tukaj so še podjetja, ki že desetletja in več z raznimi logotipi odgriznjenih jabolk, obirajo idiote, zdaj ko jim strmoglavljajo delnice, jim z bojkotom lahko zadate smrtni udarec. Bolje se je zbuditi prepozno, kot nikoli!

Grow a pair.

Usmeritev prometne infrastrukture, dizli in vpliv na okolje

Neprestano se gradi nove avtocestne odseke, obvoznice in hitre ceste, zaradi stalno naraščajočega tovornega prometa in vseh rabot pri (nekakovostnih) gradnjah so potrebne stalne obnove, poletje za poletjem je v vsakem trenutku na desetine km avtocest v obnovi. Istočasno železnice ostajajo na nivoju razvoja iz Avstroogarske. Medtem, ko se po svetu pospešeno gradi in obnavlja železniško omrežje, nadgrajuje s progami za superhitre vlake, se mi cijazimo iz Ljubljane do Kopra 3 ure. Ali pa do Celja skoraj 2. Zaradi okoljskih vplivov, bi tovorni promet nujno morali preusmeriti na železnice.

Dizle v tujini že izganjajo iz mestnih centrov. Sam bi bil še precej bolj radikalen, če bi o tem odločal. Prvi in takojšnji ukrep, bi bila dodatna trošarina na dizelsko gorivo. Dizelski cent recimo. Raje kakšnih 30. Nato dvig cestnin in zavarovanja za 50%, 2 leti zapored. Za vse pod standardom Euro 6. Hitro bi se znebili smrdljivcev, tako ne bi bilo niti potrebno zaostriti preverjanje izpustov na tehničnih pregledih in pošiljati avtomobilov, ki za sabo vlečejo dimne zavese na izredni tehnični pregled. Teh je tudi ogromno, očitno dela zaposlenih na tehničnih pregledih nihče ne preverja, nihče ni odgovoren za vračanje tovrstnih ekoloških katastrof v promet.

Prodaja novih dizlov opazno upada povsod v Evropi, samo prepočasi, večji problem pa je še vedno uvažanje starejših. In seveda DPF filtri, ki se stalno pacajo, proizvajalec ga brezplačno zamenja enkrat ali dvakrat, potem to postane visok strošek za lastnika traktorja (to pač dizli so). Ti nato brezvestno, okoljsko totalno nezavedno ta vozila odpeljejo na razne avtoelektronike, kjer skrekajo elektroniko in poskrbijo na postane DPF filter odvečen in vsi trdi delci, ki bi jih sicer ujel, končajo v ozračju. Kazen za lastnika vozila bi morala biti vsaj 5.000€ in 5x več za podjetja, ki to omogočajo. Problem rešen, sredstva bi šla za zagotavljanje zelenih ukrepov, na primer s solarnimi paneli elektrificirane električne polnilnice (če energijo črpaš iz TEŠ 6 je onesnaženje večje kot, če voziš bencinarja).

Sem daleč od Jankovićevega fana, ravno nasprotno, ampak, če bi na državni ravni sledili usmeritvi MOL, dasiravno je daleč od popolne, bi bil to že opazen napredek. Delna zapora centra za avtomobile, odvzemanje voznih pasov avtom in dodelitev le-teh avtobusom in taxijem, električni vlakec in kavalirji, P+R parkirišča in prevoz z avtobusom kamorkoli v mesto za 1.2€, dodana železniška postaja na dolgem mostu, bicikeLJ itd, so vsekakor ukrepi v pravo smer. Torej manj denarja za cestni promet (s tem oteževanje dostopnosti, slabšanje uporabniške izkušnje, motiviranje za uporabo ostalih prevoznih sredstev), več za železnico, širitev kolesarske mreže, spodbujanje uporabe javnih prevoznih sredstev. Uvedba t.i. Congestion charge-a za avtomobile, ki v ozračje spustijo nad 100g CO2/km v centrih vseh večjih mest. Z vsemi temi ukrepi in raznimi vzpodbudami navaditi ljudi, da gredo lahko kam tudi peš in s kolesom (v eni od skandinavskih držav podjetja plačujejo ljudem več za prevoz na delo s kolesom). Pomagali ne bodo samo okolju, ampak tudi sebi.

Zakaj se opredeljuješ kot levičar/desničar?

In s tem pomagaš več kot 2 tisočletja staremu političnemu prijemu, ki še vedno odlično deluje? Deli in vladaj namreč. Mar ni bolje izbrati najboljše iz obeh polov, kot biti ideološki robot, ki slepo sledi smernicam? Torej dejansko razmišljati s svojo glavo, delovati po svojih prepričanjih. Na primer, iz levega pola pobereš socialno enakost, pravičnost, javno zdravstvo, upiranje globalizmu, kapitalu itd, izvzameš pa pretiravanje s politično korektnostjo in si za bolj restriktivno migracijsko politiko. Ali pa nasprotno, se zavzemaš za privatizacijo, zmanjšanje sociale, ampak si proti sovražnem govoru, za sprejem čim večjega števila migrantov in zagovarjaš prosto roko trga, ki se samouravnava. Dasiravno je slednje utopija, nesmisel, ki se kaže s cikličnostjo recesij, vsake toliko časa s katastrofalnimi. Ki se jih potem rešuje s socialističnimi prijemi (bailout-i). Kaj točno kdo izbere ni pomebno, to je njegova pravica, pomembna bi bila posledica tega. Manj enoumja, več svobodomiselnosti, razumskega, racionalnega razmišljanja. Razmišljanja na podlagi dejstev, prepričanj in stališč, ki si jih pridobil z branjem (če se le da) dobrih člankov, literature in iz osebnih izkušenj in izkušenj ljudi, ki jih dobro poznaš. Namesto izbiranja v paketu, ponavadi na podlagi čustev, padanja na krilatice in floskule.

Sam že nekaj časa razmišljam v tej smeri, parkrat sem to celo na kratko omenil v družbi. Prvič sem slišal potrditev z odgovorom “točno tako!” konec prejšnjega poletja na zabavi, med pogovorom z ljudmi, ki sem jih od prej komaj poznal. Jasno je šlo za inteligentne in razgledane ljudi, ne zato ker so se z mano strinjali (se pa zato v čem drugem niso), ampak zato ker so zmožni “out of the box” razmišljanja. Ker se jim zdi vredno za tovrstne razprave vzeti čas. Gorečega levičarja sem vprašal, zakaj se proti (desničarski) nestrpnosti (homofobija, rasizem, anti-imigranstko razpoloženje...) bojujejo z njihovim orodjem. Torej (osebnimi) napadi, diskreditacijami, obsojanjem itd. Odgovor je bil precej tipičen, da se enostavno ne sme dopustiti, da se zlo širi. Samo v čem se potem razlikuješ od teh, ki jih obsojaš? Uporabljaš iste metode, dasiravno za drug cilj (žal sem moral leteti na drugo rojstnodenvno zabavo in nismo uspeli debato zaključiti). In to so problemi današnje levice. Zaradi pomanjkanja idej, se pretirano ukvarjajo s politično korektnostjo in strpnostjo. Forma nad vsebino torej. S tem se tudi de facto krči, če že ne celo krati svobodo govora. Ker ljudje se zdaj bojijo povedati kar si mislijo, v strahu, da bi ob tem koga užalili. Kategorij ljudi, ki jih lahko posledično užališ, je zdaj že toliko, da je LGBT skupnost na koncu kratice dodala še +. Zdi se mi, da to že meji na paranojo, je pa vsekakor omejujoče, kar se razmišljanja tiče, tako kot 100% zavzemanje ideoloških stališč.

Tokrat bom spustil kritiko desnice, v tem sem že dovolj pisal v prejšnjih zapisih (oziroma mogoče bolj o neoliberalizmu in posledicah te doktrine). Njeni problemi so tudi dovolj evidentni in stalno, dnevno izpostavljeni. Prej omenjeni problemi levice žal ne, pravzaprav tega razen v hujskaških postih na socialnih omrežjih in zelo zelo redkih omembah kakšnega ne-desničarskega intelektualca kot je Žižek (LGBT+ problem sem pobral od njega). In hkrati manjka novih idej in pristopov.

Torej opredeljujte se dialektično, kot teza, ki ji sledi antiteza, ki nato pripelje do sinteze (odstanjevanje slabosti obeh, združevanje prednosti, ki pripelje do višje resnice). Pridite tudi sami do višje resnice, do širšega, ne-ekskluzivnega razmišljanja in stališč.

“Trgovinske vojne”? Yes, please!

Zakaj? Zakaj ne! Prvo in najpomembnejše, ekologija. Globalizem oziroma globalizacija s seboj prinašajo transport dobrin iz enega konca sveta na drugega. Iz konca, kjer je delovna sila najcenejša, predvsem tja kjer je najvišja potrošnja. Vse ta transport močno obremenjuje okolje. Da ne omenjam seveda tudi dejstva, da se kot vir energije tam največkrat, vsekakor pa veliko kot pogosteje kot v razvitem svetu uporablja premog. Najbolj umazan vir energije. Zato sem za to, da se uvajanje carin nadaljuje. Jasno si ne želim nenadne totalne eskalacije, kot v primeru Kosova, ki je na blago uvoženo iz Srbije in BiH uvedel kar 100% carine. Ampak širitev vrst blaga na katere bi se zaračunavalo teh (zmernih) 20% in/ali postopno zviševanje carinskih stopenj. S tem bi naredili ogromno za ekologijo, poleg prej omenjenih dveh virov onesnaženja, bi se zaradi posledičnega zvišanja cen tudi potrošnja zmanjšala. Najlažje in najučinkovitejše zmanjšaš obseg onesnaževanja in število odpakov, če jih sploh ne proizvedeš. Izpust CO2 se je zmanjšal samo eno leto v zadnjih desetletjih. Leta 2009, v času najhujše recesije. Neizpodbiten dokaz, da najučinkovitejše in najhitreje deluje le upad proizvodnje, zaradi manjšega povpraševanja (posledično manj transporta, tako blaga do trgovin, kot ljudi do trgovin).

Torej zmanjšanje onesnaževanja na treh nivojih. In še zmanjšanje potrošniške blaznosti. Obsedenosti z nakupovajem in vedno krajšega “high-a”, ki ga doživiš ob nakupu. Posledično pa še občutka praznine, ker te to v resnici tako in tako ne zadovoljuje. In tudi nikogar v resnici ne zanima, vsaka se le hoče pohvaliti z novo cunjo, kompliment drugi daje le zato, da ga dobi nazaj. Norost! Ob tem se ob pranju teh oblačil, katerim je v veliki večini že primešan poliester, sprošča v vodo enormna količina plastičnih mikrodelcev, ki pridejo mimo večine filtrov čistilnih naprav (marsikje jih niti nimajo), vse to pa potem pride na naše krožnike iz morja in rek. Oblačil je pa že zdaj na svetu toliko, da smo lahko vsi do konca stoletja oblečeni, brez tega, da se izdela eno samo novo.

Zdaj bodo začelii cviliti vsi, ki razmišljajo le skozi denar. Torej vpliv na gospodarstvo. Oziroma, kot se je bolj prijelo zadnja leta, na ekonomijo. Jasno, zmanjšala se bo gospodarska rast. Ampak, kaj ti pomagajo višje cifre BDPja, če se to skoraj v celoti preliva le v žepe 1%, rast plač pri nas res grdo zaostaja za gospodarsko rastjo (na Češkem jo recimo prehiteva, pa imajo tako kot mi zelo visoko gospodarsko rast). In več kupne moči, s tem več potrošnje, le še bolj ogroža okolje. Kaj ti pomaga več akumuliranih stvari, višje cifre na računu, če pa živiš v vedno bolj zastrupljenem okolju. Slednje resnično in direktno bolj vpliva na kvaliteto življenja, kot nagrmadene dobrine. In za večjo rast, je potrebno tudi več delati. Kar je še en dejavnik več za slabšanje zdravja (stres, izgorelost in vse te moderne bolezni). Tega uničevalca planeta imenovanega človek, kot vseh ostalih živalskih vrst.

Tako da Donald, še bolj kaži mišice v prihodnje. Ostali bodo sledili, s tem pa bodo politiki za zeleno prihodnost naredili veliko več kot z vsemi polovičarskimi podnebnimi sporazumi. Večina le-teh je itak farsa, predvsem zato, ker zgodovinsko največji onesnaževalec in glede na prebivalca še vedno 3x večji od Kitajske, ZDA, k tem sporazumom bodisi ne pristopijo bodisi iz njih izstopijo preden sploh stopijo v veljavo.

Države 3. sveta je potrebno spraviti na nivo držav prvega. Zakaj?

Še nikoli pa nisem zasledil vprašanja o ekoloških posledicah tega. Si predstavljate kako skokovito bi naraslo onesnaževanje, če bi vsi prebivalci tretjega sveta (več kot 3 miljarde), začeli porabljati toliko energije (elektrika, fosilna goriva...) kot prebivalci prvega sveta? Se pravi skoraj polovica svetovnega prebivalstva, bi kar naenkrat imela vso komoditeto bivanja (elektrika v stanovanju, velik del tudi klimatske naprave, idiotske ameriške hladilnike itd), se prevažala praktično vsak v svojem avtu, garderobo menjala sezonsko, namesto enkrat na desetletje. Sem spadajo še vsi gadgeti in letna menjava njih za najnovejši model, potovanja in nebroj ostalih stvari. Zdaj v teh državah v celi vasi gori toliko žarnic in gospodinjskih aparatov, kot v povprečnem domovanju 1. sveta, enako velja glede avtov itd, predstavljajte si povečanje porabe energije, ko se izenačijo s prvim svetom. Globalno segrevanje in onesnaževanje bi se eksponentno povečalo.

Niso pa samo prebivalci držav tretjega sveta željni povečanja potrošniške moči. Ne, v ozadju mora biti še nekaj drugega. Kapital. Ki krvavo potrebuje nove trge in potrošnike. Kapitalizem ima bistveno večjo zmožnost proizvajanja dobrin, kot ima prebivalstvo trošenja. Kapitalizem se mora neprestano širiti, sicer bi propadel. Trgi so prezasičeni, zato se že leta zažira v javni sektor (pri nas imamo še srečo, poglejte absolutno katastrofalno situacijo v Ameriki in še kje). Zato išče vedno nove poti in očitno je ena od teh 3. svet. V želji maksimiranja dobička, delavske plače že desetletja realno padajo (večne t.i. optimizacije, racionalizacije, kar pomeni odpuščanje in nižanje plač), srednji sloj stagnira, torej zmanjkuje kupcev vseh teh dobrin, ki jih kapitalizem proizvede. Ergo, ustvarimo nove potrebe na novih trgih, kjer so ljudje lačni vsega tega kar jim tako sijoče predstavljamo v medijih, h-woodskih filmih in zadnje desetletje predvsem na socialnih medijih.

Danes je vse merljeno v denarju, kako je pa s srečo (zadovoljstvo z življenjem, družbenimi odnosi, prostim časom, da počneš kar te veseli, imaš čas za družino, prijatelje itd)? Razlog za to metodologijo je kot prvo, da je denar več kot očitno prva vrednota sodobne družbe in kot drugo, je veliko bolj merljiv (BDP, povprečne plače, koliko minut delaš za kg kruha, cena povperčne potrošniške košarice itd). Iz prve roke lahko ocenjujem le družbo v kateri živim. Smo med srečnejšimi narodi, po statistikah. Tudi meni se zdi, da to drži. Ampak v tem trenutku. Dobro se spominjam sicer le življenja iz zadnjih treh let obstoja Juge. Bilo je veliko več druženja. Tako mulci kot odrasli smo se dnevno obiskovali. Eden od sosedov je imel na vseh novoletnih praznovanjih odprta vrata, vsi iz bloka so lahko prišli na žurko. Zdaj marsikdo težko najde čas zase, kaj šele za ostale (in spet posledično zase, ker smo socialne živali). Živeli smo v brezrazredni družbi, vsi smo imeli približno enako. Torej veliko manj zavisti (90% ljudi je vozilo stojo, Yuga ali Golfa). Vsi so imeli službe s poštenimi plačili, proizvodni delavci niso obvezno delali tri izmene, ker ni bilo tako nujno vsako četrtletje doseči rekordno rast, vsi so lahko šli na dopust (ogromno počitniških domov). Tajkunov ni bilo. Mafije takisto ne. Po ekonomskih kazalnikih smo v vseh teh letih dosegli izjemen uspeh, medtem, ko v družbi ni več solidarnosti, ampak samo individualizem. Koliko manj je srečnih, dokazuje že 335% povečanje predpisovanja antidepresivov v obdobju 15 let (obdobje cca 2001-16), veliko več je stresa in izgorelosti. Otroci so imeli veliko manj igrač, so pa večino časa preživeli zunaj, s prijatelji, v igri. In počeli manjše pizdarije, dogajalo jim je. Zdaj samo kot zobiji zrejo v zaslone različnih velikosti, se vsega takoj naveličajo, 11 letnice že pravijo, da so v depri, starši za njih nimajo časa ker morajo biti tako zelo produktivni. Je to torej napredek? Sam sem že tako sit tovrstnih ekonomskih primerjav, da se mi o njih niti ne da razpravljati in raje povprašam ljudi o sreči (ki ni povezana z denarjem). Starejše pa, o primerjavi tovrstne kakovosti življenja zdaj in pred par desetletji.

Si torej še vedno prepričan, da bi bili prebivalci 3. sveta bolj srečni, če bi lahko kot mi, crkovali zato, da preživi kapitalizem? Imeli več materialno, manj družabno? Ob tem pa prispevali levji delež k onesnaževanju (ker prvi svet že desetletja zmanjšuje onesnaževanje, čeprav seveda veliko prepočasi). Sem za rešitev, da bi mi trošili veliko manj (sam na tem delam že nekaj časa), zato da bi oni lahko več, da bi bili globalno brezrazredni.

Pozitivno politično presenečenje 2018: Marjan Šarec

V enem izmed redkih FB statusov (v času volitev) sem ga označil kot “totalno ambivalenten človek, brez enega samega jasnega stališča “. Še en cmerar. Morda še slabši, še bolj mlačen in nebulozen. Slednjo besedo skoraj vsi napačno uporabljajo, zato bom razčistil z definicijo iz SSKJa: nebulózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž., redko nejasen, zmeden (sam si še raje predstavljam kot meglen, oz v meglo zavit, nebula je vesoljska meglica). Ampak ne, dejansko je pokazal veliko mero odločnosti, navkljub splošnemu pričakovanju o skorajšnjem razpadu peterčka, ostajajo skupaj, ker je tigrico Alenko postavil na svoje mesto, ko je začela izsiljevati in groziti z izstopom, zaradi odstavitve primitivnega, oholega in arogantnega Bandellija (tokrat smo opravičeno stereotipizirali, ko je s svojim primitivnim videzom taksista, z vsemi zlatnimi lanci in prstani). Torej, dal je vedeti, da izsiljevanja ne bo toleriral. Vsaj dokler ne zavohajo volitev, potem se itak ve kako stvari potekajo, all deals are off. Navdušuje okoljski minister, ki je terenski, spravi stvari v pogon, poskrbi za urgenten odvoz vseh nakupičenih ton odpadkov in se ne pusti izsiljevati pokvarjenim energetskim multinacionalkam. Je eden izmed bolj direktnih politikov, a hkrati ne populist. Koalicije je v DZ uspešno pod streho spravila začasno višje socialne pomoči in zakon o višji minimalni plači (iz 638 na 667€), kar je še pomembneje, pa je takisto potrjena minimalna plača 700€ za 2020 in najpomembneje, izvzetje vseh dodatkov iz izračuna plač. Torej nič več tro ali celo štirizmenskega dela, po možnosti z nevarnimi snovmi, vse skupaj za minimalec. Torej bodo vsi ti delavci dobili par sto evrov več, imeli višjo odmero za pokojnino in v primeru bolniške ne bodo prejemali par sto evrov plače. Za vse to se je sicer treba zahvaliti Levici, predlogi so njihovi in Mescu, ki je z odličnimi govori podkrepljenimi s konkretnimi argumenti (številkami), utišal požrešne lastnike kapitala (aroganteže kot je Boscarol). In razkril totalen blef Akrapovića. No, resnici na ljubo, vso neizmerno bedo izjav gospodarstvenikov je dokončno razkrila direktorica GZS, Sonja Šmuc s svojo izjavo o bogatih revežih in s tem ekspresno ustavilo celotno debato, ker se je javnost v trenutku obrnila proti njim. Očitno izprijen filmček z vlakom še ni bil dovolj. Za piko na i prvih 100 dni vladanja, pa je Šarec dosegel še dogovor s sindikati. Elegantno in hitro. Končno bodo tudi medicinske sestre, policaji, gasilci in ostali brez katerih bi država kolapsirala čez noč in ki so do zdaj delali bolj na etični, kot denarni pogon, dobili finančni obliž. Upam, da v tem letu končno namenijo več denarja znanosti, ki je bila desetletje podhranjena, brez tega razvoja ni. Gospodarska rast ostaja visoka, robustna, zategovanja pasu je dovolj. Pišem, ker že slišim pritožbe neoliberalcev, češ, od kod naj vzamemo za vse to. Konec koncev, pa se z več vlaganja ustvarja tudi višjo dodano vrednost, ki prinese nazaj veliko več, kot je bilo v znanost in razvoj vloženo. Nimam tudi nič proti temu, da ostane DDV ne tej, krizni stopnji, jasno mi je da se mora proračun polniti in ostajati uravnotežen. Zadolženost se že leta tako in tako počasi zmanjšuje.

Zagristi morajo še v najbolj problematični sektor, zdravstvo, katerega je Milojka uničila bolj kot vsi ministri pred njo skupaj. Če jim uspe opazno skrajšati čakalne vrste in odpraviti še dodatno zdravstveno zavarovanje potem res lahko optimistično zremo v prihodnost in verjamemo, da so volitve po dolgem času, če ne celo prvič, prinesle sposobnega voditelja. Bom zaključil s pohvalami, preden izpadem preveč naiven. Vojska se mi zdi nepomemben sektor, sem pa vesel, da so tudi vojaki dobili povišice. Žal pa se nam obeta nova rabota (Kahl's back!), nakup štirikolesnikov, ki so neprimerni za naš teren, so namenjeni za puščavo, kamor bodo tako in tako poslani. Žal so v vladi ostali stari kadri, Katičeva se je le preselila na ministrstvo za pravosodje, kjer bi bilo potrebno veliko stvari urediti, sposobnosti za to, tako kot vse ministrice bivše vlade, pa več kot očitno nima. Počivalšek bo na žalost še vedno hlapčeval kapitalu na ministrstvu za gospodarstvo, nekarizmatični cmerar pa bo na obup vseh prevzel ravno sektor, kjer je karizmatičnost najpomembnejša. Tako ostajamo ob robu dogajanja, še bolj kot prej smo neopaženi. Nič ni idealno, če si dovolim sanjati in upati, da tako ostane še naprej, pa bi si ob večjem uspehu na naslednjih volitvah lahko sestavil primernejšo ekipo, brez gnilih jabolk, šibkih členov, izsiljevalcev in razdiralcev.

Raje bi nabildal možgane, kot mišice

Misel sicer ni čisto nova, ampak kot nalašč za objavo v obdobju novoletnih zaobljub. Vsa ta površinskost, ki nas trenutno okroža (torej kaj imaš na sebi, kaj voziš, kaj ješ, kam potuješ itd, predvsem pa kako se to vidi na socialnih omrežjih) je kronana še z izklesanimi postavami ali vsaj stremljenjem za tovrstno, idealno podobo. In ravno slednji, prvi namreč nikoli ne odnehajo (blood, sweat and tears 24/7, 365), si zadajajo nove cilje za to (novo) leto. Kile gor ali dol, pač glede na spol.

Za prve je že prepozno, ker so z lovljenjem idealov tako preokupirani, da so slepi za vse ostalo. Ampak tisti, ki hočejo zgledati kot za naslovko Men's healtha, pomislite kaj vse to potegne za seboj. Treniranje 6x tedensko, prehranjevanje na 2-3h, piščančja prsa, tuna, skuta, liter posnetega jogurta, pol pesti orečkov, 2 žlici olivnega olja, 3 doze proteintov, malo glutamina itd day in day out? Pa občasna kreatin kura? Dovolj spanja, nič alkota, 1x tedensko cheat day, ko zgledaš k gay s tortico na fejsu/instagramu. Če ti ostane čas za branje, je to seveda povezano s tem kako doseči čim večje gaine in se nato zrezat do konca. Ampak zakaj? Za več lajkov na fejsu? Dodaten date 2x letno? Ampak kako potem zgleda ta date. Planiraš obrok tik pred odhodom, da si optimalen pri vnosu beljakovin, po tem, ko si pol ur menjal mišič majčke, ki bi kar najbol poudarile tvojo trdo prigarano fizionomijo in naredilo čim večji vtis na njo (njega?). Potem skozi se skozi celoten date živčno presedat, ker te napenja po proteinih in strateško preračunat odhod na wc, da se sprdiš, preden te raznese pred njo. Tudi, če se stvari začnejo premikati v pravo smer, celo tako zelo dobro, da bi laho zasluženo nosil majico “ I fuck on the first date”, boš lahko odmislil, da bi za to moral spustiti že v naprej pripravljen idealni proteinski obrok, ker bo kmalu 2 uri odkar si nazadnje jedel? Ali si na to mislil že prej in si ob tem, ko si prdel na WCju zraven na hitro spil še bidon snovi, zaradi katere pravzaprav si trenutno tukaj, v tem nerodnem položaju (sploh če te kdo zaloti). In četudi pozitivno rešiš to dilemo, boš šel do konca? Ker tovrstno trošenje energije škoduje gainom, kot ti pravijo somišljeniki. Dilema za dilemo. Če ne prej, ti bo žal po desetletju ali dveh vnašanja 3g proteinov/kg teže, ko boš imel uničene ledvice.

Po drugi strani, bi se seveda lahko odločil za malo več branja (knjige, tudi dobri članki in kolumne, ne 24ur.com itd), ogled kakšnega dobrega dokumentarca, namesto idiotskih H-woodskih blockbusterjev pogledal kaj bolj alternativnega (recimo greš skoz spored LIFFa), morda šel v gledališče, muzej... Ali pa predavanja izjemnih mislecev in intelektualcev na YT, že nekaj časa sem fan Žižka, navdušuje me tudi Yanis Varoufakis, trenutno gledam tretji pogovor s Chomskym/Chomsky-em (zna to sploh kdo sklanjati?:), pri Jordanu Petersonu se da izluščiti kaj zanimivega...Tako res ne boš pridobil nič kar se takoj vidi nazvzen, tudi sogovornike, ki so sposobni ali željni imeti pogovor o čem globjem ali pa, da so se vsaj pripravljeni pogovarjati o idejah, namesto o ljudeh in vsakodnevnih dogodkih, ne boš zlahka našel. Ampak, ko jih boš, ti bo to predstavljalo neizmeren užitek. Sam se spomnim dveh takih pogovorov v zadnjem četrtletju. Prvi je bilo filozofiranje na prekrasen, sončen, topel jesenski dan. Tip je kratek čas študiral filozofijo, naredil par izpitov, ampak kar je bistveno, je dovolj inteligenten, pripravljen razmišljati in brati konkretne knjige. 2 uri metafizičnih razprav, bistvo življenja, izkušnje, razmišljanje o različnih temah, debatiranje, preizpraševanje, skratka noro. Ne bom se spuščal v detajle, ker gre za osebne stvari, ampak je res dober občutek, ko najdeš sogovornika, ki dejansko šteka, je radoveden, se mu da in zna razmišljat. Drug primer je bila debata o literaturi, na začetku sem mu omenil, da sem ravno par strani Bratov Karamazovih prebral, vzpodbudil me je, da naj nadaljujem, povedal kako uživa v Gogolju itd in za to sem mu neizmerno hvaležen. Odkril mi je zaklad, literarna dela o katerih sem pisal v prejšnjen postu. Point omenjanja teh dogodkov je ta, da oba poznam že 20+ let. Ampak, ker do zdaj nisem imel pravega mindseta za začetek oziroma vključevanje v tovrstne debate, sem jih zamujal. Manjkala je podlaga, zagotovo pa tudi zrelost (ki se po mojih opažanjih začne po 30. letu, zares pa po 35.). Upam, da se mi bodo tovrstne izkušnje ne samo ponavljale, ampak bile še bolj pogoste. Četudi odmislim tovrstne pogovore, ki so izjemna izmenjava izkušenj, strinjanj ali kresanja mnenj, kot pravijo človek, ki ne bere živi eno življenje, tisti ki bere, tisoč. Da, četudi ne bi bilo teh pogovorov (ki so res neizogibni), si nagrajen že s tem, da so tvoje misli bogatejše, zanimivejše. Da neizmerno uživaš že v tihi kontemplaciji. Le-to ti marsikdaj omogoča ravno kvalitetna literatura. Če si (bolj kot ne) introvertiran, velik plus, če si ekstrovertiran, boš pa itak lažje kot sem jih sam, našel primerne sogovornike, dasiravno jih je procentualno zanemarljivo malo.

Upam, da ironoziranje površinskih, nabildanih tipov, ki zgledajo kot da so iz planeta opic in vsaj meni zadnje čase prav neumni (ker kdo, ki premore vsaj približno normalno inteligenco, bi kaj takega sploh želel narediti iz sebe), kot odvračanje ljudi od športanja. Nikakor! Samo počnite kar vas veseli, ne kar morate, da boste bolje sprejeti med fejkerji. Na netu ali pa v resničnem okolju. Ker potem nekaj kar naj bi bilo zdravo, postane nezdravo, za vas in posledično za celotno družbo. In če športate z zdravo mero, neobsesivno (ker velja tudi za prehrano), bo ostal čas tudi za bildanje možganov. Torej za uravnotežen, manj obremnjen obstoj, ki zagotovo ponuja bogatejše, užitkov polnejše življenje.