Toliko prostih delovnih mest ni bilo še nikoli. Res je, ampak kakšnih?

Iz meseca v mesec nam mediji vedno bolj bombastično sporočajo, da je trenutno pri nas prostih delovnih mest, torej služb, več kot kadarkoli. Da je delavce vedno težje dobiti. Celo kanček subverzivnosti (v nasprotju z večnim širjenjem neoliberalne ideologije) je zaznati. Češ, zdaj lahko delavci postavljajo pogoje itd.

Pa je stanje res takšno? Več služb, zaradi spremenjenega, obrnjenega razmerja ponudbe in povpraševanja, pa tudi novinarskih namigov, pa naj bi si delavci izborili boljše pogoje? Niti slučajno! Zadnje čase se malo ukvarjam tudi s kadrovanjem in nasploh me tematika delavskih pravic zanima. Redno spremljam zaposlitvene oglase (ker na njih odgovarjam s ponudbami). Plača je omenjena pri največ 5% oglasov (se pravi je minimalna ali komaj kaj višja). Oglasi sami, pa so enaki že vsaj 15 let, torej v njih piše kaj pričakujejo (še vedno superkvalificirane, sposobne, samostojne, predane, celo take, ki so se pripravljeni boriti za zmago-prodajo itd), ponujajo vedno isto (torej neumnosti v slogu profesionalna rast in razvoj, pozitivno delovno okolje in ostale neoprijemljive, neotipljive obljube). Obnašajo se torej, kot da smo še vedno na vrhuncu recesije. Kot da služb ni, za vsako, še najbolj bedno delovno mesto, pa v vrsti čaka vsaj toliko ljudi, kot jih je donedavnega bilo pred najbolj obleganimi Apple storei tik pred začetkom prodaje novega iPhonea. Velika večina oglasov pa ni le neopremljena s podatkom o plačilu, ampak ponuja zaposlitev nekvalificiranim ali delavcem s poklicno izobrazbo. Če gre za malo “boljše” delovno mesto, na primer komercialist, je plača dobra le, če tekoče govoriš tuj jezik, ki ga redko kdo in je večinoma terminsko omejen. In še to govorimo o okoli 1.500 bruto, kar je povprečna plača in nič več kot to.

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki menjajo službe, tudi na absolutno najbolj deficitarnih področjih, kot je gostinstvo in je fante usposobljen celo za najbolj iskan kader znotraj branže, torej za kuharja, z več kot 10 letnimi izkušnjami v restavracijah višjega ranga, pravi da kamorkoli gre, so plače identične. Kot bi bili kartelno dogovorjeni. Krvavo potrebujejo kader, imajo izpade dohodka zaradi tega, vendar je maksimalna urna postavka samostojnega kuharja še vedno le 7€/h. Srečam drugega prijatelja, gradbeni inženir, opravlja enostavna organizacijska dela in komunicira s strankammi pri stanovanjskem upravniku. Ga pobaram zakaj se ne vrne v gradbeništvo, kjer je hudo pomanjkanje tehnikov in inženirjev. Pravi da se ne izplača, da vsi dajo jurja, odgovornosti imaš pa veliko več. Da za isti denar raje ostane pri tem, sicer ultra stresnem poklicu, ko telefon nikoli ne neha zvoniti, ampak vsaj ne nosiš enormne odgovornosti (ki seveda prinaša še dodaten stres).

Kaj vse to pomeni? Da nas neoliberalna ideologija, kljub temu, da se jo razkrinkuje dnevno že leta, da gre situacija na trgu dela kontra njej in v korist delavcev, še vedno uspešno zaslepljueje ljudi in proti vsej logiki, še vedno lahko vzdržuje status quo. Torej gospodarstvo na pogon izkoriščanja. Z upanjem pričakujem, da se ravnovesje prevesi v korist vseh izkoriščenih. Še preden stopijo v veljavo 2. in 3. povišica minimalne plače, ki sledijo letno (januarja), ki jih bodo v to končno prisilile. Škoda, da niso že prej, od začetka gospodarske rasti, torej skozi celotni prejšnji mandat, ko so bili pogoji za to idelni, nismo imeli vlade, ki bi se tako kot ta, zmogla upreti izprijenim in izkoriščevalskim podjetniškim lobijem. Raje so se Cmerili. Pezdetje!