What happens the day after?

Pozivov k revoluciji, menjavi sistema ne primanjkuje. Ampak kaj se zgodi dan po tej menjavi? S čim bi nadomestili obstoječi sistem. Tovrstnih mnenj, preizpraševanj in pozivov ne manjka, tako med prebivalstvom, kot filozofi itd. Marsikdo (misli da) zna oceniti trenutno stanje, najti napake. Ampak kakšne so rešitve? Realne seveda. Za zapolnitev vakuuma, ki bi nastal.

Problem oziroma realnost filozofije je, da vedno komentira, preizprašuje in postavlja teze o preteklih ali pa sedanjih razmerah, stanju v družbi itd. Nikoli ni bila uspešna v napovedovanju prihodnosti. No, to tudi ni njen namen, filozofi bi najverjetneje grešili še bolj kot ekonomisti. Znanstveniki, tehnofriki, novinarji in tehnološka podjetja, so pa tako in tako vedno preoptimistični kar se tiče timeline-a uvajanja novih tehnologij. Če torej govorimo o sistemu, ki bi ta trenutek lahko menjal hiper-regulirani globalistični neoliberalistični kapitalizem, na žalost odpadejo vse sanje o Star Trek prihodnosti itd (odprava monetarnega sistema, ekonomija ki bazira na resursih, replikatorji, ki slehernika nahranijo, oblečejo, skratka izpljunejo kar potrebuje “out of thin air”). Ali po vzoru Venus projecta, ki naj bi omogočil prehod v novo družbo tako rekoč čez noč. Kljub množici podpornikov, po skoraj 15 letih ni zaživelo niti vzorčno mesto. Seveda, AI in industrija 4.0 sta še v infantilni fazi. Kar bi ta projekt potreboval, da bi zaživel samo vzorčno, ne bo v tehnološkem smislu na voljo še desetletja. In tudi, če bi bilo, dvomim da bi večina populacije bila pripravljena čez noč prepustiti kontrolo AIju. In vse skupaj je zelo centralistično zasnovano, smrdi po Bruseljskih neizvoljenih tehnokratih in še večji, pravzaprav totalni globalizaciji. Zanimivo, kako se tovrstne izdeje zdijo super, fascinantne na prvi pogled, po ogledu predstavitve, si misliš to je to, po podrobnejšem razmisleku pa vidiš cel kup (kratkoročno) nerešljivih težav in pasti.

Levica je že desetletja brez idej. Praznino polnijo z ekscesnim forsiranjem politične korektnosti in strpnosti. Borijo se za to, da se obdržijo pred desetletji pridobljene pravice, kot so javno zdravstvo in šolstvo, ohranitev sindikatov. Nimajo pa idej za prihodnost, nimajo modela, kako naprej. Mislim, da bi morala biti precej radikalnejša. To kar se zdaj označuje za radikalno levico, bi v 60h in 70h (v nekomunističnih državah), označili za zmerno. Kdo bo torej poskrbel za sistem, ne po revoluciji, ampak po bližnjem in nezadržnem koncu kapitalizma, ki ga mnogi napovedujejo, vsaj v zdajšnji obliki, ki se nima več kam širiti in uničuje planet. Levica se mora “re-invent-ati”. Ni druge. Vsi ti mali lokalni projekti so super (vasica v Španiji, kjer so ukinili denar, vse je lokalno proizvedeno, materialna menjava...), ampak stvari je potrebno spremeniti na globalni ravni. Na vprašanje kako, pa trenutno žal nihče nima odgovora. Prvovrstni canundrum (žal ne najdem primerne slovenske besede, morda izrabljeni gordijski vozel?).