Eden izmed konceptov, kako zagotoviti potreben denar za UTD, se mi je zdel res odličen. Iz dveh razlogov. Zagotovil bi v prejšnjem odstavku omenjene prednosti in presekal neusmiljeno neoliberalistično izkoriščanje delavcev. Obdavčena bi bila industrija 4.0, torej roboti oz avtomatizirana (avtonomna) proizvodnja, ki bi napravila delavce obsoletne. Delo robotov bi bilo obdavčeno, tako kot je zdaj človeško. Ker je jasno, da ob popolni in totalni robotizaciji potreb po enostavnih fizičnih delavcih ne bi bilo več strokovanjaki zatrjujejo, meni se to sicer zdi absurdno, da to ni problem, ker se bodo delavci izučili za kompleksnejša dela, tehniška in inženirska. Sploh slednje je še bolj absurdno od American dream-a (kot je rekel George Carlin, you have to be fucking asleep to believe it). Kako bo namreč nekvalificiran delavec, brez kakršnekoli izobrazbe (torej z osnovnošolsko) ali pa s poklicno izobrazbo nadgradil svojo izobrazbo in znanje v znanje tehnika in celo inženirja? Za slednje se ve kdo so, praktično vedno najbistrejši, najpridnejši v razredu od začetka OŠ pa vse do konca srednje. Geeki, piflarji, posebneži, kakor jih hočete imenovati. Če niso seveda naravoslovci ali zdravniki. Kako naj bi torej povprečen, neizobražen, po možnosti že v srednjih letih, delavec naredil tak preskok, se izšolal za poklic, če mu to v letih, ko je bil najbolj dovzeten za nova znanja ni uspelo. V povprečju je razlika v IQju povprečnega delavca in inženirja 2-3 SD (standard deviation, torej odklonov po 15 IQ točk) http://www.iqcomparisonsite.com/occupations.aspx . Torej najbistrejši in predvsem mlajši med njimi bi lahko naredili preskok do tehnika. Če bi bilo to tako enostavno, zakaj se potem to že ne dogaja? Konec koncev, inženirski poklici so med najbolj deficitarnimi in vendar takih zgodb ni za slišati? Jasno, če samo na matematiko pomisliš, preskok iz osnovne na višjo, veš da je to mission impossible.
Drug problem je stalna enormna preoptimističnost glede tehnološkega napredka in implementacije nove tehnologije. Ne samo v člankih, tudi ko prebereš kakšno knjigo na to temo, na primer Rise of the Robots: Technology and the Threat of a Jobless Future avtorja Martina Forda. Knjiga je bila napisana 2015, v roku treh let je avtor predvideval splošno avtomatizacijo in bolj pomembno kot to, nadomestitev visoko specializiranih strokovnjakov z umetno inteligenco. Vedno, ko govorijo, da je uvedba nove tehnologije za ovinkom, traja še desetletja, da pride do tega (robotika je še v infantilni fazi, cenovno dostopnih električnih avtomobilov z razumnim dosegom na trgu še ni, kaj šele, da bi bili avtonomni, kot papir zvite OLED zaslone naj bi dobili že pred 15 leti, AI bi moral že zamenjevati ne samo delavce, ampak zdavnike in odvetnike in še vedno nismo niti blizu). Torej prej omenjena briljantna ideja, ko bi roboti plačevali naš UTD, je v najbolj tehnološko razvitih in drznih državah, kjer imajo po možnosti že zdaj veliko pomanjkanje delavcev (recimo Japonska, ki tudi iz nacionalističnih razlogov ne spušča kaj dosti tujih delavcev v svojo državo) najbrž oddajena še kakšno desetletje. Ob njej so tukaj še ostale države SV Azije, predvsem Južna Koreja in Kitajska, za njo bi v večji meri prišle ZDA in najnaprednejše evropske države. Potem šele mi.
Kakor mi je zelo všeč ideja o neodvisnosti in svobodi zaposlenih, prehod v družbo po vzoru Star Treka ali Venus Project-a (o tem kdaj drugič podrobneje), ne vidim kako bi trenutno ali celo tekom naslednjega desetletja lahko zagotovili financiranje tovrstnega programa. Tudi ne, kdo bi, po tem, ko bi odpravili najbolj nezaželene, zdravju škodljive in iz ostalih razlogov duhamorne poklice v proizvodnji, logistiki, transportu itd opravljal poklice, vsaj v zadostni meri, kot so gasilec, medicinsko (ne-zdravniško) osebje, gostinstvo itd, ker to je zagotovo večji zalogaj za znanstvenike in inženirje, kot razvoj avtonomnih industrijskih robotov in celo AI-a, ki bi nadomestili
No comments:
Post a Comment