Kako bo kapital spet zaobšel regulativo

Konkretno govorim o zakonu o minimalni plači, ki stopi v veljavo z novim letom. In navodili, ki jih je podjetjem razposlala GZS – to ogabno leglo neoliberalizma, ki je tokrat preseglo celo samo sebe. Sonja Šmuc se namreč ponosno trka po svojih uvelih prsih in kar sije od zadovoljstva, ker ji je uspelo zaobiti še en zakon in svojim pajdašem zagotoviti, da bodo socialno najbolj ogrožene še naprej obirali do kosti. Iznašli so namreč formulo s katero bi socialno najšibkejšim, ljudem s samega roba družbe odvzela vse, kar bi jim nov zakon prinesel – izvzetje dodatkov iz osnove pri obračunu plače (to novem bi se na 700€ osnove dodajali dodatki, v nasprotju s trenutnim stanjem, ko se lahko vštejejo v osnovo 667€).

Po sprejetju zakona, o povišanju minimalne plače in izvzetju vseh dodatkov iz nje, sem bil mnenja, da je to izjemen uspeh za vse izkoriščene delavce, predvsem tiste katerim pripada cel kup dodatkov, sploh za delo z nevarnimi snovmi (kjer si za mizerno plačo uničujejo zdravje), v nevarnih razmerah itd. Predvsem pa, da je končno zajeten del prebivalstva v borbi proti kapitalu dobil vsaj eno bitko. Da bi s tem za začetek zajezili, nato pa ustavili vulgarno plenjenje, ki smo mu priča že vse od osamosvojitve, z nastopom recesije pa je enostavno preseglo vse meje. In da bi se ultimativno končno vzpostavil vsaj približek egalitarne družbe.

Ampak zdaj je postalo očitno, da je zakon slabo spisan, poln lukenj in ga bo zategadelj kapital brez problema nekaznovano obšel. Se pravi na žalost ni bilo narejenega čisto nič – vsaj v primerih, ko bodo podjetja s svojim pohlepnimi rokami hlastno pograbila s strani GZS ponujeno, njim na kožo pisano kreativno rešitev “problema”. Zakaj se GZS ne kaznuje zaradi ščuvanja k izkoriščanju delavcev in to celo najranljivejšega dela njih, tistih z rock bottom plačami (kot je na primer Šiško obtožen ščuvanja k rušenju ustavne ureditve in varnosti v državi)? Ni mi jasno kako so pisci zakona, ki se zavedajo vse izprijenosti, pretkanosti in neskončne iznajdljivosti, hkrati pa nemoralnosti lastnikov kapitala in njihovih organizacij (GZS), niso tega pokazali z vodotesnostjo zakona samega? Očitno je bila vse skupaj le dimna bombica, šov za rajo in so od začetka delovali v spregi s kapitalom – et tu, Levica?

Na koga torej lahko zaposleni, ki se nahajajo na dohodkovnem dnu sploh še računajo? Na politike, tudi na vsaj (do zdaj) malo upanja dajajočo Levico očitno ne – vsaj ne s kakršnokoli zanesljivostjo, njihovi zakoni so očitno hit&miss. Torej očitno le na manj pohlepne, oziroma tiste zelo redke moralne lastnike, ki bodo GZS-jino formo ignorirali - samo ti tako in tako že do zdaj niso izkoriščali možnost vključevanja dodatkov v osnovo in s tem v primeru bolniškega staleža zaposlenim pustiti na računu znesek v višini socialne pomoči. Ta zakon je torej kot luč na koncu predora po Žižkovo; kmalu po tem ko te oplazi žarek upanja, torej nakazovanje svetle, pozitivne prihodnosti, ugotoviš da je to le prihajajoči vlak.

Po vseh teh dogodkih, preigravanjih in izigravanjih je postalo še bolj jasno – kot je bilo že do zdaj –, da je profit, oziroma stremljenje podjetij za njim, le evfemizem za krajo.

Maksimalna plača

Vedno je govor samo o minimalni. Zakaj torej ne bi bilo – več, ker nekaj malega že je – o maksimalni. Neoliberalcem gresta tako in tako obe na živce, tako kot kakršno koli brzdanje njihove izprijene požrešnosti. Kaj bi torej maksimalna plača spremenila? Odvzela bi motivacijo za eko kriminal, ki se izvaja v imenu maksimiranja dobička. Prav tako za totalno izkoriščanje. Če bi se sistemsko uvedlo razmerje med najvišjo in najnižjo plačo – kot je to predlagal že Aristotel, ki je širil prepričanje o tem, da prejemnik najvišje plače ne bi smel dobiti več od petkratnika prejemnika najnižje – bi bila motivacija kar naenkrat obratna; lastniki, direktorji itd, bi povišali minimalce zato, da bi sami lahko prejemali več. Win/win situacija, ki smo jo uživali v SFRJ, razmerje je sicer bilo 1:7 (nekje celo 1:3), vsekakor veliko bolje od trenutnega 1:∞.

Alternative obstajajo še v obliki 100% davka nad določeno zgornjo mejo zaslužka, na primer 10.000€. Sam bi uvedel še 100% davek nad določeno mejo skupne vrednosti premoženja in motivacija za kopičenje bogastva na račun 99% prebivalstva bi bila izničena. Zamenjala bi jo poslovni, prebojni uspeh in moralno zadoščenje, ob zavedanju, da si preusmeril presežni del svojega kapitala v državni proračun, ki bi z njim financiral vse od odlično delujočega JPP (menjava osebnih vozil, ki kurijo fosilna goriva, za električna, so v večji meri še ena zvijača, ukana pogoltne neoliberalistične pošasti), ki bi bil del zeleno usmerjenih politik, do sociale (uvedba UTD, zaradi katerih ne bi bilo potrebe po zapletenih, birokratsko absurdnih sistemih dodeljevanja socialk, otroških dodatkov, subvencij za vrtce in malice itd, človeka vrednih pokojnih, dolgotrajne oskrbe itd), do odličnega zdravstvenega sistema (in subvencioniranja tako sekundarnega, kot terciarnega deficitarnega šolanja in specializacij, npr. zdravstvenih tehnikov, družinskih zdravnikov itd).

Seveda pri večini tovrstna motivacija ne bi delovala, ker gre v večini primerov za funkcionalne psihopate in ego manijake. Ampak vsi ti bi se lahko namesto s plačilnimi listami od zdaj naprej kurčili z izkazi FURSa, na katerih bi bilo zabeležno koliko so jim porezali v preteklem mesecu. Bi se tako videlo “ko je jači”, namesto tako kot zdaj, ko se to meri v metrih jaht, tisočih kvadratnih metrih v obliki vil in počitniških domov, številu prestižnih avtomobilov, helikopterjih in celo zasebnih avionih – vsak tak primer se seveda prevaja v ogljični odtis enakovreden povprečnemu srednje velikemu mestu.

Na koncu bi se nemara še potrošniška alieniranost družbe zmanjšala – zaradi večje socialne izenačenosti – s tem bi bilo manj prilik za tovrstno patologijo in predvsem veliko manj slabih zgledov, če bi to bila sistemska sprememba na globalni ravni, bi namreč tudi Hollywood ostal brez materiala, ki ga potrebuje za prodajo sanj.

Revni zaposleni

Med brskanjem za kompleti meni trenutno najljubšega stripa, me je šokiral podatek, ki ga je prodajalka zaupala stranki pred menoj: prejšnji mesec je prejela za svoje delo v trafiki vsega 710€. Jasno, delo prek s.p.-ja. V rednem delovnem razmerju bi bilo kršitev toliko, da se tega tudi v naši družbi – pa ne le naši, pojav se globalen – enostavno ne bi dalo spregledati. Gre za simpatično gospo v poznih 50h, torej najverjetneje s precej delovne dobe. Pa pustimo špekulacije ob strani in se posvetimo dejstvom. Dela vsak dan od 6-17h in še ob sobotah od 6-12h. Torej vsak dan naredi 3 nadure in še vsako soboto 6 (nad 40 urnim delavnikom), kar na mesec znese okol 90 nadur. Za plačilo, ki je globoko pod določeno minimalno plačo – za redno delo. Že brez oddelanih nadur, bi tovrstno izkoriščanje bila eklatantna svinjarija. Ob upoštevanju nadur, ki presegajo polovico rednega delovnega časa, pa lahko to mirno označimo za sužnjelastniški odnos. Lastnik je s tem dosegel ultimativni cilj in z enim kamnom ubil dve ptici: dobil je delovno silo, ki opravlja tlako za 2,67€/h, zaradi mizernosti plačila, pa so se prisiljeni stalno zadolževati; in tako ostanejo ponižni, ker potrebujejo to patetično nizko plačilo, da pridejo skozi mesec in kot med padanjem v prepad obupno in panično grabijo za rešilno vejo v obliki (neugodnih kratkoročnih) posojil. Kapitalist si zadovoljno mane roke, ker delavci ostanejo ujeti v začaranem krogu. Ampak vidim, da dejansko ubijejo vsaj tri ptice; namreč tudi na zakonsko določen polurni odmor lahko pozabijo in na skrivaj, živčno, da jih ne bi stranke zasačile, kot izstradani psi žrejo nek nezdrav obrok (za kaj več žal ni ne časa, ne denarja).

Nakupil sem goro Dylan Dogov; ampak s tem sem na žalost naredil uslugo skoraj v celoti le izkoriščevalskemu, brezčutnemu krvosesu, ki jo zaposljuje; njej bi jo morda lahko le hipotetično, s tem, da bi s svojim skromnim prispevkom z veliko sreče pripomogel k temu, da bi dosegla neko višjo imaginarno, ampak za njo zelo realno točko oziroma postavko, ki predstavlja cilj mesečnega prometa – za njo pa najbrž razliko med 0,21 in 0,22% provizije.

Kako lahko sploh še kdorkoli, ki ni očitno umsko omejen in hkrati ne spada v zgornjih 5% prebivalstva po zaslužku, zagovarja ideologijo – torej neoliberalni kapitalizem – ki nam kroji usodo? Argumenti zagovornikov – na tem mestu mislim tudi in predvsem na normalne ljudi in njihove argumente na socialnih omrežjih – ponavadi govorijo o napredku zaradi okolja, ki ga zagotavlja, v katerem omogoča tekmovalnost in motivacijo za doseganje visokih ciljev in kar “nemogočega”. Torej ameriških sanj in podobnih iluzij. Ampak kaj nam to prinaša? Manj delovnih obremenitev za nas, krajše delovnike, kot so nam obljubljali desetletja? Več prostega časa in bolj kvalitetno življenje? Ravno nasprotno, torej več dela, daljše delovnike, več – v vse več primerih neplačanih – nadur in manj prostega časa. Posledično več izgorelosti, več bolnišk in ironično (za zagovornike s temi argumenti) manjšo storilnost, nižjo produktivnost. Na kratko: več bolečin in nesreče.

Naj po nebroju takšnih primerov še kdo reče, da kapitalizem in z njim – to je treba priznati – višja kupna moč osrečuje. Osrečuje, ampak le tistih par procentov, ki s svojim parazitskim delovanjem – torej na račun drugih – živi bolje. Srečneje pa po mnogih raziskavah ne – ker materialne dobrine na dolgi rok ne prinašajo sreče. Kapitalizem torej družbeno krajino spreminja v vedno bolj individualizirano, razčlovečeno, trpljenja polno puščavo “deziluziranih” ljudi. Včasih se mi zdi, da bi se morali zahvaliti cerkvi za več kot tisoč let nazadnjaštva (temni srednji vek), prepovedovanja napredka z zelo učinkoviti metodami; procesi proti heretičnim znanstvenikom (znan je primer Galilea Galilea, ki je bil prisiljen umakniti svoja odkritja do katerih je prišel z novim teleskopom in z njimi povezane ugotovitve, ki so podpirala Kopernikov heliocentrični astronomski model, ker je ta ogrožal cerkveno razlago, ki je Zemljo postavljala v center vesolja), zažiganjem “čarovnic”in seveda – še v veliko večji meri –, knjig. Kako bolj zatečeno stanje bi zdaj imeli šele brez te ustanove – in njej podobnih. No, naše vrste in velike večine ostalih tako in tako že tisočletje ne bi bilo. Torej tudi teh problemov ne.

Marjan je začel krmariti v naročje kapitala

Samo pol leta po objavi optimističnega zapisa o Šarčevi vladi, se skoraj počutim rahlo naivno, namreč vse iluzije, pozitivistično gledanje na njegovo uspešno, predvsem pa veliko bolj odločno kot smo bili v zadnjem desetletju vajeni, dirigiranje miš-mašovskem, večinoma kvazi levičarskem orkestru, kjer kot vedno, prevladujejo partikularni interesi, se je razblinilo. Zadnje potrdilo, da je politika kurba, smo dobili z LMŠ-jevo in SMC-jevo podporo zamaknitvi uvedne enotne embalaže za tobačne izdelke. Družno z najbolj vdanimi lakaji kapitala, NSI in SDS. Zakaj je SMC storil kar je, je jasno ob podatku, da je Gregor Krajc februarja dobil službo pri Philip Morrisu – ostalo so si jo z glasom za zagotovili ali pa dobili kakšnem plačen all inclusive dopust v rajskem tropskem letovišču; če ne kar izdatnega nakazila v davčno oazo. Res je čas, da se v vseh pogledih sporno prakso vrtljivih vrat prepove. Tako bi bili politiki vsaj malo bolj omejeni pri zlorabljanju svojih funkcij in bi že s tem vsaj malo bolj pogosto delovali kot bi morali, v skladu s položajem, ki ga zasedajo, torej odgovorno državljanom, ki so jih izvolili na ta že v osnovi priveligiran in bonificiran položaj. Morale in etičnih načel ne bom omenjal, tako kot jih ne bi ob omembi odvetnikov in prodajalcev rabljenih avtomobilov. Poleg tega je padli, od vseh pozabljeni stranki SMC z manj kot procentno podporo očitno že vseeno za javno mnenje, brezskrupolozni kameleon Möderndorfer – ki je tudi tokrat v obdobju le dveh let svojo podporo enotni embalaži pretopil v zagotovo dobičkonosno nasprotovanje – je namreč argumente kar copy/paste-al iz manipulativno predstavljenih “dejstev”, vzrokov za zamik iz dokumentov tobačnih multinacionalk. Še več, tega z določenimi ostalimi podporniki ni niti skrival.

Miha Kordiš je v dveh stavkih dobro strnil bistvo od lobistov prepisanih argumentov in razkril kontradiktornost le-teh: »Advokati tega, da se enotna embalaža prestavi pravijo, da ne vedo če bo to imelo kakšen učinek. Potem pa hkrati jamrajo, da bodo posledice za gospodarstvo in da bo prišlo do proračunskega izpada.«. Ta argumentacija je izprijena in želodec-obračajoča; namreč dokazuje to, da je skrb za zdravje Slovencev le floskula, vseeno jim je, če so trošarine plačane z zdravjem in povišano stopnjo umrljivosti.

Naj si bo dovolj o tem, to je bila namreč le slamica, ki je zlomila kamelji hrbet. Breme Šarčevih odstopanj od obljubljenega in v koalicijski pogodbi podpisanega je veliko večje. Nadaljuje se z zavrnitvijo brezplačenga prenosa stanovanj (oziroma so odobrili prenos le treh!) iz slabe banke na stanovanjski sklad, ki bi jih lahko oddal v najem po neprofitnih cenah. Tako in tako so bila že plačano z umetno napihnjeno sanacijo bank. Izglasovana je bila ukinitev dodatka za delovno aktivnost, ki pa je bila očitno prepisana od GZS-ja oziroma kakšne podobne organizacije, ker je argumentacija tipično neoliberalistična: dohodki prejemnikov socialne pomoči in dodatka so preblizu minimalni plači in rušijo dohodkovno razmerje. V resnici je seveda jasno, da je problem v plačah, ki so prenizke. Nadaljuje se z rušenjem še enega od Levicinih predlogov, tokrat o spremembi zakona o zdravstveni dejavnosti, s katero so poskušali zamejiti privatizacijo zdravstva od znotraj. Predlog davčne reforme, bi spet dajal največ odpustkov tistim, ki že tako prejemajo opazno nadpovprečne dohodke. Z znanim, izrabljenim opravičevanjem, da je treba znižati davčno obremenitev visoko izobraženih in usposobjenih inženirjev. Kot da so vsi v tem davčnem razredu točno to in nikakor ne pade v isti razred še na desetine poklicev, med katerimi so seveda tudi politiki in cela vrsta javnih funkcionarjev. Iz zadnjega popravka niti ni znano, če se bo davek na dobiček postopoma zvišal na 22% – jasno je samo, da se je povišal iz 19 na 20%.

O odlogu – kar dejansko pomeni opustitev – tretjega zaporednega povišanje minimalne plače v letu 2020 in izločitve vseh dodatkov iz obračuna le-te pa se tako in tako govori že nekaj časa. Ko sem za njih prvič slišal, sem upal, da gre samo za neprevjene govorice, po vseh klasično desničarskih potezah trenutne vlade, v to ne gre več dvomiti. Škoda, optimizem ni trajal dolgo. Šarec sicer obljublja, da so nekateri projekti Levice v teku, upam, da izsilijo čim več, preden nepovratno – vsaj za časa trenutne vlade – ne zaplujemo v neoliberalne vode, kjer bodo upi po egalitarni družbi dokončno nasedli na ostrih čereh kapitala.

Literatura: 1. polčas

Kaj sem torej prebral v prvem polletju; nadaljeval sem z ruskimi klasiki, se boril s filozofijo – z izjemo Seneke seveda – in predelal nekaj nefikcijskih knjig iz različnih področij, predvsem iz serije A very short introduction (tudi pri tej seriji največ iz področja filozofije, sledi socializem/komunizem, do edinega prebranega na temo sociologije, ostale nisem dokončal, kar pomeni, da tematika v meni ni vzpodbudila zanimanja), ki ti omogočajo relativno hitro seznanitev z določenim področjem in odgovorijo na vprašanje, če te le-to zanima.

Pri leposlovju sta najbolj navdušila Fjodor Mihajlovič (Dostojevski) in Kafka. Požiral sem mega dela prvega, ki so se močno približala Bratom Karamazovim, od drugega sem šele začel z njegovima največjima deloma Proces in Grad in predelal še približno polovico kratkih zgodb in eno od pisem. Z veseljem bom po kratki abstinenci nadaljeval. Poskusil sem prebrati kaj novejšega – eno od dveh sem na žalost končal – , vendar končno dojel, da teh na hitro spisanih površinskih zmazkov, ki sicer skozi celotno zgodbo obljubljajo neko dodatno globino, katere na žalost nikdar ne prinesejo, enostavno ne bom več bral. Tako kot v Hollywoodskih filmih, tudi v moderna dela skoraj vedno tlačijo veliko preveč – in kolikor jih že je, jih je, kar se mene tiče, preveč – sentimentalnih jajc. Morda bom občasno naredil izjemo s kakšnim avtorjem katerega več del sem prebral in so me v preteklosti navduševala.

V detajle se ne bom spuščal, ker se izogibam objavi spoilerjev, hkrati pa tako lahko dobro prikrijem svoje pomanjkanje znanja za resno kritiko tovrstnih mega-del, predvsem pa nočem biti predolg. Torej gremo kar k top 5 fikcijskih naslovov (romani):

• Kafkin proces. Neizmerno dobro opisano soočanje z absurdnostjo okolja s katero se sooča protagonist K. Konkretno s pravosodnim sistemom, noro, nevideno birokracijo. Močna podobnost s stanjem v naši državi, le da to stanje žal ni fikcijsko. Izjemni dialogi, ki so Kafkin zaščitni znak
• Zločin in kazen. Za razliko od Kafke, se Fjodor Mihajlovič osredotoča na manične glavne junake. Torej razlika interno-eksterno. Vsi fani krimičev, preberite jo, da se vam odpre nova dimenzija kompleksnosti in globine zgodb. Novodobni so v primerjavi s tem delom kot knjižice iz otroškega, največ mladinskega oddelka (razni Nesbo-ji itd). Dialogi oziroma monologi sicer ne obsegajo epskih razsežnosti kot pri Karamazovih (5-10 strani dolgi odstavki), so pa vseeno odlični, torej gre za isto odliko, ki krasi Kafko, ki ju naredi velikana (zaradi njunega odličnega poznavanja tako psiholoških vzgibov ljudi, kot razumevanja družbe kot celote) zato sta moja najljubša avtorja
• Očetje in sinovi avtorja Ivana Turgenjeva. Eden izmed vrhuncev 19. stoletja, odličen opis takratnega življenja v Rusiji (dasiravno s področja današnje Ukrajine), ruske duše in spet, neizmerno veliko konkretnih dialogov, ki se v veliki meri vrtijo okoli nihilizma.
• Notes from underground. Spet Dostojevski, tokrat veliko krajše delo, novela na vsega 100 straneh. Eno glavnih eksistencialističnih leposlovnih del – mednje se vršča tudi Zločin in Kazen – , kar se mene tiče za razred nad deli Sartra, glede Camusa pa ne bom sodil, ker nobenega njegovega dela nisem dokončal (morda gre samo za stil pisanja, ki mi ne ustreza)
• Grad. Zelo kompleksno, spet nedokončano – tako kot vsi njegovi romani, dasiravno se temu to veliko bolj pozna kot Procesu, kjer dejansko pride do zaključka, Grad pa se konča dobesedno sredi stavka – ki pa je morda mestoma malo preveč razvlečeno in zategadelj manj tekče od Procesa. Še eno izjemno ekistencialno delo, ki sem ga na goodreads sicer ocenil le s štirico, ampak retrospektno, vidim da gre za napako, nemogoče ga je postaviti pod na primer The picture of Dorian Gray, ki je sicer sporočilno, dokaj globoko delo, ne pusti pa niti približno enakega vtisa.

Iz področja nefikcije so name največji vtis naredila sledeča dela:

• Senekin trio kratkih del združen v eno knjigo (pozabil sem naslov celote) sestavljene iz: Consolations of Helvia, On the shortness of life in On the tranquility of the mind. Vsa so polna odličnih stoičnih razmišljanj, ki so oblikovana kot nasveti. Še vedno aktualni, ki kar se mene tiče, močno prekašajo vsa moderna self-help dela, tudi tista, ki jih pišejo (klinični) psihologi in ne šarlatani. Slednje od naštetih sem na Goodreads (opisno) ocenil kar z “out of this world/5”. Teksti, ki ježijo kožo, te pripravijo k razgrablanju – predvsem o aplikaciji le teh, nasvetov ni potrebno razvozljevati, ker so razumljivo napisani, za razliko od večinoma namensko nebuloznih, nepotrebno kompleksnih del modernih filozofov (torej od Descarta naprej).
• Blitzed: drugs in Nazi Germany avtorja Normana Ohlerja (obstaja tudi slovenski prevod). Zgodovinski sprehod, ki se začne že v dvajsetih, torej kakšno desetletje pred prihodom Nacionalsocialistične stranke na oblast (1933), kjer se je v Berlinu prebivalstvo v težavnem obdobju po bolečen porazu v 1. svetovni vojni, na polno zadevalo s kokainom in heroinom, prosto dostopna v lekarnah, katere so z daleč najčistejšo robo na svetu zalagali največji nemški farmacevti (npr Merck). Nacisti so po prihodu na oblast sicer vse to prepovedali, ker so oni hoteli biti opij ljudstva (kot je Marx sicer povezoval z religijo), so pa na trg spustili Pervitin – metamfetamin, si so ga vedno bolj uporabljali vsi; od gospodinj, do delavcev, ki so tako lažje dosegali kvote in Wehrmachta, ki je z njihovo pomočjo v treh dneh neprestanega napredovanja (torej nihče ni zatisnil očesa) brez težav izvedel Blitzkrieg, ko je s tanki prebil Ardene in kompletno zahodno fronto in bi z največjo lahko lahko ugonobil združeno francosko-Belgijsko-Angleško vojsko, če ne bi Hitler iz neznanega razloga, tik pred obkolitvijo ukazal ustavitev – najverjetneje zato, da ne bi kakšen od generalov preveč pridobil na moči. Tako so se zavezniški vojaki 3 dni mirno vkrcavali na ladje in neovirano odšli. Francija je vseeno padla v vsega 11 dneh. Sramota od katere si ni opomogla vse do danes. To je seveda le opis kakšnih 15% knjige, nadaljuje se s podrobnim opisom odnosa Hitlerja s svojim osebnim zdravnikom, ki je bil mojster igle in ga injeciral z vedno močnejšimi koktejli, na koncu vedno močnejših in bolj nasprotujočih si substanc (poživila in sedativi). In seveda opisuje tudi vedno večjo porabo v vojski in proti koncu, enako kot pri Hitlerju z vedno močnejšimi substancami in ekstremnejšimi dozami. Avtor polaga velik, praavzprav kar največji vpliv na potek vojne ravno zaradi te uporabe in nato vedno bolj zlorabe drog. Mislim, da bi bilo potrebno veliko od njegovih trditev preveriti, ker po mojem mnenju veliko prevečkrat piše v trdilni obliki, ne pa v preizpraševalni, ker so, kot je sam napisal podatki razvrščeni v tri enormne arhive na različnih koncih sveta, zapiski Hitlerjevega doktorja Thea Morella, pa so zelo kriptični in velikokrat je edini podatek le oznaka, zaznamek v obliki (črke ozirom križca) x ali pa injection as always. Vsemu navkljub je knjiga oči odpirajoče – ne da bi povedal kaj novega, vendar je vsebina precej podrobna in ponuja zanimivo gledišče na dogajanje v 2. svetovni vojni. Stil pisanja pa je, za nefikcijsko knjigo, odličen, zelo tekoč in berljiv.
• Že prej omenjena in na kratko opisana serija A very short introductions. Zelo priporočljivo, dasiravno kvaliteta – res nerazumljivo, kot da ne bi imeli “quality control-a” - precej niha, je pa večina del na približno 120-140 straneh, zelo uvodno-pronicljivih.

Telefon: stalna pripravljenost

Čemu se praktično vsi vedejo kot da stalno dežurajo? Kot da bi bili plačani za stalno pripravljenost. Ali vsaj imeli neko dolžnost ali odgovornost (na primer za človeška življenja itd), medtem ko vas v resnici skrbi le, da ne bi kaj zamudili. Kdo je ljudem tako zelo opral možgane? In zakaj? Zakaj se jim zdi, da je tako grozno, če bi zamudili kakšno objavo na družbenih omrežjih ali klic s povabilom na kavo? Je vredno biti v neki podzavestni stalni pripravljenosti, v večni agitaciji samo zaradi tega? Je vredno uničiti vse trenutke t.i. “alone time-a”, ko bodisi hočeš le zadremati, se celo spraviš k meditaciji ali le na sprehod v naravo, ko se ne moreš zares sprostiti, ker imaš vedno napeto uho, v pričakovanju dobro poznanega piska ali zvonjenja. Samo pomisli kolikokrat si že segel po telefonu, ko se je pojavil nek zvok – ponavadi del komada na radiu – zaradi katerega si, kot dobro natreniran “yes man” hitro posegel po telefonu. Padel na lažni alarm. In se vsaj kdaj počutil rahlo bedasto. Oziroma trenutke, ko uživaš v družbi, naj si bo intimno ali pa le pijača s prijatelji, ko namesto sproščenega pogovora prijateljsko interakcijo grobo prekinja piskanje telefonov in posledični odklop osebka iz družbe in zombijsvsko buljenje v ekran.

Sam že več kot leto ne vzamem telefona s seboj. Uporabljam ga kot klasični domači telefon. Ko sem doma. Vsi zgrešeni klici in sms-i v vsakem primeru počakajo. Vse notifikacije appov imam pa že leta tako in tako izključene, oziroma kar odinštalirane. Zamudim kakšen drink? Redko, ker če sem bil zunaj, sem tako in tako skoraj vedno bil v družbi ali bil pač zaseden in tja ne bi mogel priti. Z veseljem pa kompenziram tistih par zamujenih, za peace of mind, ki ga sicer imam (večina klicev in spročil je bolj ali manj nepomembnih, celo banalnih), sploh ko recimo v lokalu berem časopis ali v parku knjigo (to sta primera pri katerih sem največ profitiral). Ljudje so to v veliki večini primerov dobro sprejeli, z razumevanjem, le redki so me še mesece ali celo leto gnjavili, zakaj ga ne nosim s seboj. No saj 1-2x mesečno, ko je to praktično nujno, na primer zato, da se z nekom uskladiš, pač ga – na primer, ko prideš nekoga iskat na letališče, da se ne loviš v gneči v nedogled. Je pa res, da je ta odklop lažji za vse, ki že po naravi niso konformisti. In tako je tvoje “deviantno” obnašanje lažje in prej sprejeto.

In kdo sploh ima koristi od te vaše stalne pripravljenosti, od te vaše patološke nezmožnosti ločiti se od (v vseh pogledih) precenjenega gadgeta? Vprašanje je zdaj zagotovo že retorično; korporacije, ki sledijo vsakemu vašemu koraku, pridno beležijo vaše gibanje (kdaj ste kje), vaše navade in do neke mere celo misli. Big data s svojimi vedno boljšimi algoritmi in podporo umetne inteligence vas v marsičem pozna bolje kot vaši bližnji in celo vi sami. Zato je že pred leti prišlo do primera, ko so starši tako zvedeli, za zamolčano nosečnost najstniške hčere – iz njenih poizvedb in nakupovalnih vzorcev so ji oglaševalci sestavili targetirano ponudbo, katera je prišla v roke staršev. Big data, big business. Za vas pa le velika agitacija, manj kvalitetno, bolj obremenjeno življenje in tanjša denarnica (targetirani oglasi so zagotovo bolj učinkoviti).

Rešitev? Enostavna; predstavljaj si svojega mobilca kot stacionarca in začni oprazovati kako se začne življenje in počutje obračati na bolje. Manj boste tudi obremenjeni s tem kako drugi percipirajo vaše življenje – ker ne boste mogli stalno zajemati in objavljati fotk na fejsu. Ker boste dejansko uživali na koncertu, ne pa ga tako kot večina, le opazovala skozi ekran aparature, ki je zaradi tovrstnih nesmiselnih praks le vaš rabelj (zakaj bi sploh imeli ta vmesnik? Zato, da drugi vedo da uživate, ni dovolj, da se sami tega zavedate, s tem pa hkrati jasno uživate manj). Razvoj tehnologije naj bi osvobajal, lajšal življenje. In medtem, ko sodobni telefoni velikokrat ga (dejansko gre za žepni zelo vsestranski računalnik, multipraktik), pa je v večini primerov le tako kot sem napisal zgoraj. Zakaj? Ker tehnologije ne uporabljamo, ampak zlorabljamo. Ker dopustimo, da nas “navleče”, se pustimo prepričati, da brez tega ne gre in posledično postanemo živčni zombiji, kateri se začnejo precej hitro dolgočasiti, po vsakem par minutnem (včasih že parsekundnem) izostanku notifikacije. Mentalna odvisnost, ki v skrajnosti ni kaj dosti drugačna od odvisnosti od trdih drog. Zato toliko ljudi hodi na digitalne detox-e. In spet služi le kapital. Živimo v sistemu, v katerem kapital nikakor in nikoli ne more izgubiti. Poskusite se še sami približati temu.

V tem primeru res velja citat:“be the change you want to see in the world”. Ker se dejansko ne moreš pritoževati o tem, da so vsi neprestano na telefonih, da ti v družbi občasno ne preostane drugega od buljenja v ekran. Neumnost! Si del problema. Lahko pa postaneš del rešitve. S svojo breztelefonskostjo pač drugim ne moreš dati povoda za odklop, oziroma tega v večini primerov vsaj ne morejo početi čisto brezskrbno, brez kančka slabe vesti - pa morda ne toliko zaradi tebe, kot zaradi tega, da jih s svojo držo nemo opozarjaš, da so to kar so; zombiji. In hlapci.

Odrast (degrowth)

S svojimi zapisi se že od začetka vrtim okoli te teme – z zelo sorodnimi tematikami, kot so anti-kapitalizem, anti-globalizem, anti-potrošništvo, minimalizem, vzdržnost, ekologija, krajšanje delovnega časa itd v povezavi z vsemi pozitivnimi posledicami, ki bi jih te spremembe prinesle – dokončno pa me je k pisaju o odrasti spodbudil govor Mateja Feguša, direktorja Donarja, v okviru predavanju o krajšanju delovnega časa, ki je, sodeč po objavah v medijih, kot prvi podjetnik v Sloveniji uvedel 6 urni delavnik (in hkrati plačuje zaposlenim prispevke za polni, 8 urni delavnik). O krajšanju delovnega časa se je sicer že dalo prebrati peščico člankov, tako da to niti ni bilo nič novega zame, vsekakor pa ne presenetljivega, tako je bilo pač naslovljeno predavanje. Presenetile pa so me druge poteze tega, očitno zelo drugačnega, vizionarskega, najpomembneje pa, subverzivnega podjetnika. Namreč, razmerje plač v njihovem podjetju je 1:1,5. Ne 1:7, razmerje po katerem se 95% ljudem kolca še iz časov egalitarne Jugoslavije. Ali v določenih primerih celo 1:3. Ne, 1:1,5, v času totalno podivjanega neoliberalnega kapitalizma, ki je dosegel najvišjo plenilsko fazo. To je, v tem času in prostoru, zares radikalna podjetniška politika. Poleg tega celoten dobiček razdeli med zaposlene. Torej,udeleženi so vsi, ne samo on kot lastnik produkcijskih sredstev. In to še ni vse, o konceptu odrasti ne pridiga.Vanj usmerja svoje podjetje. Letni promet je padel iz 5 na 1 miljon. Vendar je zaradi pravične porazdelitve finančnih sredstev teh za vse dovolj, hkrati pa so manj utrujeni oziroma bolj spočiti, imajo več prostega časa in energije. So bolj srečni in izpolnjeni. Bolje se koncepta odrasti v teh časih in našem okolju ne da orisati.

Če se premaknem od tega praktičnega primera k teoriji (povzeto prosto po Wikipedii), se lahko govori o družbenem, ekonomskem in političnem gibanju, ki bazira na ekološki ekonomiji, anti-potrošništvu in proti-kapitalističnih idejah. Hkrati naj bi bila tudi esencialna ekonomska strategija, ki odgovarja na dilemo limita rasti. Odrastni misleci in aktivisti zagovarjajo zmanjšanje proizvodnje in potrošnje – krčenje gospodarstev – z argumentom, da prevelika potrošnja (overconsumption) pozroča onesnaževanje okolja in povečuje socialne razlike. Ključno konceptu je, da zmanjšanje potrošnje ne zahteva samožrtvovanja in zmanjšanja blagostanja. “Odrastniki” želijo maksimizirati srečo z nepotrošniškimi sredstvi – delitvijo dela, manjšo potrošnjo, s hkratnim povečanjem posvečevanja prostega časa umetnosti, glasbi, družini, naravi, kulturi in skupnosti.

Sam vidim najvišji problem – kar se tiče načina podajanja informacij s strani medijev, vlade, Hollywooda, socialnih omrežij in ostalih pralnic možganov – v tem, da je eno, edino in glavno merilo BDP. Enostavno moramo, nujno je potrebno transcendentirati miselnost pogoltnosti in akumulacije, ki nam jo prodajajo, kot edinega garanta naše sreče in obstanka. Zavrniti moramo kolonizacijo naše domišljije, nehati kupovati sanje, ki nam jih prodajajo (metaforično in dobesedno). Ne bom se spet poglabljal v ekološki aspekt in nujnost zmanjšanje proizvodnje, snovnega pretoka in s tem onesnaževanja, zaradi česar smo že presegli nosilnost Zemlje in bi z enakim načinom življenja, razmoževanja tako nas samih, kot naših potreb in konsumpcije do leta 2050 let potrebovali kar 6-7. Ne, poudaril bi nujnost radikalnih sprememb, upiranja manipulacijam v slogu zelene ekonomije, ki v osnovi zagovarja enako stopnjo rasti (torej čim večjo, z vsakokratnim zaganjanjem panike, ko BDP Kitajske doseže “le” 6,6% ali pa ko naš pade po 4% in smo v “velikih težavah” zaradi ohlajanje konjunkture, medtem ko imamo seveda še vedno 3. najvišjo rast v EU), zapakirano v zeleno, okolju prijazno obliko. Ker kaj to pomeni? Da se ne bo spremenilo nič, razen da bomo še vedno 2 krat dnevno stali v konicah, zjutraj sicer z recikliranim namesto običajnim lončkom kave, ki bo zaradi enake stopnje preobremenjenosti oziroma celo izgorelosti nujna. Avto bo tudi seveda električen (ker pa bo baterije napajal TEŠ 6, bo onesnaževal bolj od praktično vsakega bencinarja). Kaj bi bilo torej po tem scenariju drugače? Absolutno nič! Še vedno bi preutrujeni životarili v degradiranem okolju in družbi.

Kaj bi torej moral biti naš cilj? Odzavestiti vso instantnost, na primer hitro modo. Prekiniti škodljiv model kupi-uporabi-(čim prej)zavrzi. Začeti kupovati obleke v second hand trgovinah, nositi pokvarjene aparate v popravljalnice, namesto avtomatske brez-sekunde-razmisleka zamenjave. Kupovati stvari, ki jih potrebujemo, ne hočemo, kupovati manj in kvalitetneje in v primeru hrane lokalno. Ne več kot ovce menjavati telefone, ko poteče vezava (dvojna zaslepljenost in zasužnjenost). In seveda, najpomembneje in “on topic” kopirati model poslovanja in delitve dobička, kot je v prej omenjenem primeru podjetja Donar. Vse ostalo bo sledilo; veliko manj obremenjevanja okolja, nas samih, tako kot vseh ostalih živalskih vrst, s katerimi si iz dneva v dan manj uspešno delimo življenski prostor. Višja kvaliteta bivanja in življenja. Več sreče in izpolnjenosti. Manj preobremenjenosti, zmožnost fokusiranja na stvari, ki so res bistvene, ne na katere samo mislimo, da so. In na koncu, najpomembnejše, več svobode, manj od pritiskov kapitala zlomljenih ljudi.

Kako človeku odvzeti svobodo?

Seznam načinov, pristopov in orodij je dolg. Prvi je ta, o katerem sem največ pisal do zdaj. Ne skrbite, pridejo še drugačni pogledi. Vsaj upam. Torej prvi je, da se človeka pahne v neoliberalno matrico izkoriščanja in zasužnjevanja z dolgom. Ko tvoj miselni doseg ne presega, kako poleg plačila računov odplačati še naslednji obrok stanovanjskega kredita in (idealno) še lizinga za avto, enostavno ne moreš razmišljati o širši sliki. Vidiš samo kar je tik pred teboj. Vse ostalo je nebulozno (da, megleno).

Drugi in največkrat sočasni ukrep je človeka utišati – mu nadeti nagobčnik – s tem, da se ga prepriča, da je politična korektnost edina norma komuniciranja. K temu dodaš še tolerantnost do celega seznama podzvrsti populacije. Predvsem zato, da se narod polarizira, da vsak laja – in tukaj je najbolj absurdno, da s to formulo pripraviš tiste, ki se štejejo za tolerantne, da postanejo v svojem izražanju in dejanjih prav tako netolerantni, kot tisti, torej netolerantneži, ki jih napadajo. Cilj dosežen, razdeljeno ljudstvo, torej nemočnost uvidenja realne slike, ki je predpogoj za kakršnokoli skupinsko akcijo proti umetno ustvarjenem stanju, ki jasno koristi le eliti. Da, tistemu procentu, ki na naš račun udobno prebiva “ko bubreg u loju”.

Kar me pripelje do naslednje točke; ultrafragmentacije in ultraindividualizma. Zaradi slednjega vsak vidi in razmišlja le o sebi (ker se mu to prodaja vsak dan, predvsem odkar je Thatcherjeva izrekla, da družbe ni več, obstajajo le še posamezniki, ki sledijo svojim lastnim interesom), zaradi prvega pa ne vidi gozda zaradi dreves – večina ima ozko usmerjene interese, še bolj zaradi tega, ker pusti usmerjati pogled svojemu najljubšem viru novic, izbere si tabor in se ga drži kot klop, pijanec plota itd, v tem je popolnoma neomajen; divide et impera (še vedno) deluje perfektno. Vse to mu – dejansko pa s tem najbolj koristi seveda eliti – omogoča tehnologija s personaliziranimi algoritmi, predvsem na socialnih omrežjih, seveda pa vam “z branjem misli” pomagajo tudi pri nakupih, ko vam predlagajo ravno tisto kar mislite da potrebujete; torej kapitalizem še uspešneje ustvarja potrebe in vas zadolžuje, zasužnjuje, spreminja v pohlevno, vodljivo ovčico. Ne samo kapitalizem, tudi voditelji so vedno raje imeli hedoniste, torej tiste, ki stremijo za instantno, površinsko gratifikacijo, kot pa askete, esencialiste; enostavno jih je veliko lažje manipulirati (občutek lažne svobode, svobode izbire, v resnici si pa vedno bolj zadolžen, prazen, nezmožen razmišljanja in delovanja, torej zelo vodljiv).

Ljudje se vedno bolj ukvarjajo z zasebno in vedno manj z javno sfero – če seveda odmislimo spremljanje in komentiranje reality showov, ko se vživljajo v življenja neznanih in kvazi znanih ljudi, tekmovanja tretjerazrednih glasbenikov kot je Ema in Evrovizija, športnih dogodkov (spet neka kvazi identifikacija in postavljanje v nek tabor, navijaštvo), spremljajo “škandale” v tračarskih revijah – torej drugi del slovite, spet starorimske strategije, kruha in iger. Ko pa se ukvarjajo z javnim, je pa na žalost to delovanje prepogosto škodljivo, samo pomislite na anti vaxxerje itd, posledice so žal vidne. Vse seveda ni črno, poznamo odlične iniciative kot je bila očistimo Slovenijo itd (zato sem prej uporabil pridevnik prepogosto, ne posploševal s trdivami).

Največji problem je, ker je večina ljudi anti-Sokratovskih; torej ne vedo, da nič ne vedo. Zato, kot je napisala v kolumni briljantna Vesna Vuk Godina, Nimajo pojma, imajo pa mnenja: zaskrbljene matere besno urejajo družbo . In človeka, ki misli da ve vse, ne moraš naučiti nič.

Namesto vprašanja kaj delaš, ljudem zastavi vprašanje kdo si?

Ciljam na najpogosteje zastavljeno vprašanje, ko nekoga po dolgem času srečaš ali spoznaš na novo. Sam sem se že nekaj časa spraševal zakaj se vedno zastavi to vprašanje. Mar nas naše delo res najbolj definira? Pove kdo smo? Kakšni smo? V redkih primerih zagotovo. Ko je nekdo kreativec, umetnik, ko v svoja dela daje del sebe. Svoje bistvo. Sem spada cela vrsta poklicev oziroma bolje rečeno udejstvovanj, od likovnih umetnikov, do fotografov, glasbenikov, pisateljev in pesnikov. Ampak ali to zares drži? Oziroma bolje rečeno, ali to še vedno drži? Ne bom se spuščal v vsako izmed omenjenih vrst umetnosti in v rezultate njihovih kreatorjev. Na kratko bom opisal le moj pogled na literaturo, ker kolikor toliko berem in še posebej, ker sem se pred približno pol leta preusmeril v branje klasičnih del, predvsem ruskih pisateljev iz 19. stoletja in nediskriminatorne obravnave predstavnikov moderne in modernizma. Naj gre za dela, meni največjega, Dostojevskega, s svojimi izredno dodelanimi liki, njihovimi manijami in esistencialnimi, moralnimi problemi in dilemami ali pa za izjemne razsežnosti absurdnosti okoliščin Kafkinih junakov. Oba mojstrsko prepletata splet okoliščin in dogodkov, z izjemnim ritmom, ki odlikuje zgradbo njunih dolgih stvavkov, kjer se lahko pomen ali okoliščine večkrat spremenijo. Do njunih epskih dolžin odstavkov samih, ki lahko obsegajo več strani, včasih celo 5 ali 10. Oba sta tudi mojstra dialogov, ki so globoki, smiselni ali bizarni, vedno pa odlični, sposobni ježenja podlahti. Dolgi. In bistveno, prevladujoči. Prevladujoči nad opisom nepomembnih detajlov, kar zna biti problem predvsem predstavnikov realizma (kar je tudi Dostojevski), ko so nekateri (zadnji na katerega sem naletel je bil Balzac) sposobni opisovati, karikiram, vsako posamezno zrno peska na dvorišču. To so dela, ki so se pisala leta, v Kafkinem primeru (kar se tiče romanov), pa so vedno ostala nedokončana – a vseeno neprekosljive kvalitete. Res je, pri delu kot je Kafkin Grad, pride do trenutkov, ko imaš zaradi kombinacije utrujenosti in zahtevnosti občutek, kot da se s topo mačeto prebijaš skozi neprehodno džungelsko goščo... Ampak na koncu nikoli ne obžaluješ, da si se čeznjo prebil. Ravno nasprotno! Premagal si le nujen, dasiravno zelo kompleksen del, ki je nujen za razumevanje celote. Na morda celo še večjo kompleksnost, sem do zdaj naletel le pri noveli Andreja Platnova naslovjeno “Foundation pit”. Za razliko od klasičnih del, pa mi je tovrstno prebijanje skozi težke, ne težke, ampak težko berljive sekcije v zadnjem času napisanih del vedno žal. Težkih knjig se ne piše več. Vse je napisano v slogu “feeding the beast”. Torej, nahrani kapitalistično pošast, ki od tebe stalno zahteva še večjo produktivnost in te z izplačevanjem žaljivo nizkih provizij – že to je absurd sam po sebi, da avtor dobi provizijo, torej tisti, ki je delo ustvaril, namesto založnika, bi brez tega dela nima kaj izdati in je le posrednik – drži v šahu, v odvisnosti od njihove miloščine (npr. Jordan Peterson za svoj best seller dobi v povprečju le dolar na prodani izvod, provizije velike večine ostalih so torej še bolj patetične). Kaj to prinese? Diametralno nasprotje klasikom; hitenje, površinskost, banalnost, prazne in večinoma dolgočasne like. Edino letos prebrano moderno (to je malo konfuzno, ne gre za obdobje moderne) knjigo sem hotel zavreči po prebrani tretjini, na žalost pa sem zaradi dobrega (ne pa odličnega ali celo izjemnega) stila pisanja vztrajal, ker sem zaradi utrujenosti od branja konkretnejših del potreboval knjigo, ki se kot ta, “bere sama”. Stand up nastop, okoli katerega se je vrtela zgodba, je obljubljal neko globjo zgodbo, ki naj bi se razkrila s časom. Seveda je šlo le za vlečenje za jajca z golo ritjo po črepinjah, ker sem dobil le klasični “sob story” brez kakršne koli globine, pomena ali celo vživljanja v občutja pripovedovalca. Vse to je dopolnilo kolekcijo tretjerazrednih vicev. Zdaj sem torej dokončno prepričan, da se novodobnih fikcijskih del ne dotikam več. Četudi mi bo spet zmanjkalo Dylan Dog-ov, s katerimi presekam branje filozofskih knjig in klasikov, kot sredstvom za sprostitev. Ker te knjige niti za to niso dovolj dobre, na žalost imajo pretenzije za nečim višjim, kar zaradi prekarnosti (kar v angleščini pomeni tudi negotovost, ne-varnost) njihovih avtorjev in s tem eksistencialnih težav, če bi si drznili delovati izven te matrice, enostavno onemogoča, da postanejo to, kar obljubljajo da bodo; in le to vodi v spiralo (zagotovo ne samo) mojega nezadovoljstva s sodobnimi literarnimi deli. Enako je seveda pri znanosti, kjer se na razpise prijavljajo bodisi bolj komercialni bodisi projekti in raziskave kjer je več možnosti da pridejo do konkretnih rezultatov in rešitev – torej znanstveniki vedno manj stopajo v neznano, ne prijavljajo več drznih projektov, le tako lahko realno upajo na dodelitev sredstev. Torej, kaj je bil namen tega absurdno razvlečenega uvoda v temo, ki se je še nisem niti dotaknil? Povedati, da tudi če je tvoj poklic tak, ki bi te lahko definiral (umetnik, filozof, zdravnik, znanstvenik itd) in ne opravljaš nek, bodimo iskreni, brezvezen (dasiravno mislim, da je vsak časten) poklic, ki te ne izpolnjuje, zadovoljuje, osrečuje, kot je na primer prodajalec, cel dan bip bip za blagajno nemškega diskontarja, kjer moraš biti ves čas prisilno prijazen in nasmejan, te še vedno zaradi (vedno večjih) omejitev v katerih si prisiljen delovati, ne opisuje tako zelo dobro kot te je še pred desetletji. Morda dobro opisuje le to, kar bi si želel biti.

Zakaj torej sploh še komurkoli postavljati vprašanje kaj delaš? Sam sem po prijateljičini decembrski rojstnodnevni zabavi, ko se bil zaradi uvodov v pogovor z ljudmi, ki jih nisem videl leta ali celo deseteletje večkrat postavljen v položaj odgovarjati na to brezvezno, brezpredmetno (morda še toliko bolj zato, ker sem ravno prodal vso foto opremo in se dokončno odrekel fotografiji) in razmišljal, kaj bi ga lahko nadomestilo. Kaj počneš v prostem času? Ne, preveč najstniško, samo še kaj poslušaš in kaj si po horoskopu manjka. O čemu razmišljaš? Tako splošno, da bi moral odgovoriti na cel kup podvprašanj in še potem bi me 90% ljudi začudeno gledalo. Kar seveda ni problem, selekcija mora biti, izgubljati čas z ljudmi, ki niso zmožni ali pripravljeni razmišljati, je še ena od stvari, ki je ne mislim več početi. Pri tisti manjšini, ki ostane, bi se pa seveda dalo razpravljati, če so te misli res njihove (in jasno, če so moje res moje). Zaradi poplave informacij, vplivov in vplivnežev (influencerjev), to ni lahko razbrati. In ravno ta poplava informacij, pripelje do težave, ki jo je omenil Mladen Dolar: Več kot je informacij, manj je vedenja.

Ampak po današnji tri ure trajajoči kavi, mi je frend predlagal naslednje; Kdo si? To je to. Odlična priložnost za na hitro se rešiti brezveznega čvekanja ali pa biti deležen večurne, poglobljene debate. In morda v prihodnosti še več takih. Kot današnja tri urna debata ob kavi ni bila ne prva in zgleda, da tudi zadnja ne. Zdaj si pa vzemi čas. In razmisli kako bi odgovoril na to vprašanje.

Minimalizem

Za razliko od večine člankov in knjig o minimalizmu, se bom osredotočil na bolj življenske, eksistencialne aspekte minimalizma. Torej namesto osredotočanja – dasiravno se tega ne da v celoti izpustiti – na nasvete kako se znebiti navlake v domu in vseh pozitivnih posledic tega, kako manj kupovati in na primer 3 mesece nositi samo 33 kosov oblačil (vključeni tudi modni dodatki, pasovi itd). Vendar se bom tega bežno dotaknil le v predzadnjem odstavku.

Kaj torej prinaša minimalizem? Sam vidim največje prednosti drugje, na pomembnejših področjih od tega ali imaš lahko doma samo eno urejeno, namesto treh dobesedno 100% napolnjenih omar, kamor še zobotrebca ne bi moral več vtakniti, kaj šele kaj najti v doglednem času. Kot bistvene posledice minimalističnega miselnega ustroja, bi izpostavil manj obremenjevanja z denarjem. Zakaj? Zaradi manj materialnih potreb, so finančne preokupacije enostavno bistveno manjše. Osredotočiš se na esencialno. Na tisto kar potrebuješ. Ne na stvari, ki (misliš da) želiš, hočeš imeti ali če si res dobro indoktriniran, brez česar ti živeti ni (kar so seveda pri tej vrsti ljudi skoraj vedno najbolj banalne stvari). In posledice spremembe miselnega ustroja? Svoboda. Pokončna drža. Zakaj? Prvo zato, ker ti daje veliko več možnosti pri izbiri zaposlitve. Brez oziranja na finančni aspekt delovnega mesta lahko izbereš tisto, ki te bolj izpolnjuje. Ali tisto, kjer je potrebno manj delati, kjer lahko “hvataš krivine”. Ali morda takšno, kjer se ni potrebno ukvarjati z ljudmi, biti neprestano izjemno potrpežljiv in hkrati prisilno prijazen – če to niso tvoje inherentne lastnosti in hkrati ne prenašaš idiotov, bo izogib tovrstnemu delovnemu mestu zelo osvobajajoč. Bolj pokončno pa se boš držal zato, ker enostavno ne boš več prenašal vsega mobinga, izkoriščanja na delovnem mestu le zato, da boš odplačeval kredit za avto, ki je vsaj za razred ali dva nad tvojimi finančnimi zmožnostmi, ker upaš, da ti bodo sosedi zavidali ali nemara celo bolj cenili ali zato, da boš lahko zafrustrirano stala pred prej omenjenimi tremi natrpanimi omarami cunj in po fejsu jamrala, da nimaš kaj obleči. Ker ne bo treba biti tako zelo ambiciozen zaradi vzdrževanja “zavidanja vredenega” lifestyle-a. Če si že po naravi ambiciozen, je to seveda super, še bolj pa če si ambiciozen znanstvenik, umetnik, inženir, zdravnik itd, ne pa nekdo, ki le pleza po družbeni/korporativni lestvici zaradi plezanja samega, lastnega pohlepa, zaradi prej omenjenega vzdrževanja imidža pomembnosti, ker s tovrstnim povzpetništvom le uničuješ družbeno tkivo, ker si le dejaven, ozko-razmišljujoči propagandist (v smislu, da nezavedno vzdržuješ in širiš za 99% prebivalstva škodljivo ideologijo) neoliberalizma. In če si manj ambiciozen, pomeni da opraviš veliko manj delovnih ur (ne samo nadure, tudi delo doma) in ti tako ostane veliko več prostega časa. Časa za ukvarjanje s stvarmi, ki te dejansko zanimajo, osrečujejo in sproščajo. Torej je v tvojem življenju veliko več avtentičnosti, torej manj obnašanja “kot bi se moral”. Končno si ti lahko ti, ne tisto kar bi moral biti. To se prenaša tudi na medčloveške odnose izven delovnega mesta, okolja. Torej ne samo, da šefu rečeš ne, ko gre čez mejo (namesto da bi se spet uklonil) ali celo da je smrad, pizda in izmeček (trenutno res enostavno, ker delavne sile tako zelo primanjkuje, da delavci, ne šefi postavljajo pogoje), ampak pride do pozitivnih sprememb tudi v družbenem življenju. Ne družiš se več s tistimi, ki so dovolj ugledni (v smislu povej mi s kom se družiš in ti povem kdo si, dasiravno je to lahko tudi pozitivno, če se na primer družiš s svobodomiselnimi, iskrenimi ljudmi), ker pač ne polagaš več pozornosti na formo. Ampak na vsebino! Torej lažje se vrneš v enostavnejše življenje, z manj pretvarjanja, več iskrenosti. Okovi imidža, materializma odpadejo.

Na koncu pa pridejo seveda še standardni razlogi za minimalizem; manj navlake povsod okoli tebe, kar pomeni manj organiziranja, sortiranja vseh teh večinoma nepotrebnih artiklov, torej manj izgubljenega časa za pospravljanje, nakupovanje (najprej si porabil čas, da si jih kupil, šele potem ga lahko mečeš strn za pospravljanje), posledično potrebuješ manj prostora za shranjevanje in s te ne mislim samo na omare, ampak tudi na prenatrpane kleti in garaže, v katerih tako in tako nič več ne najdeš. Zadnje čase je oddajanje prostorov za shranjevanje (predvsem v tujini) postala zelo dobičkonosna panoga. Gre seveda za shrambo na tretji lokaciji. Torej se voziš na drug konec mesta, da tja shraniš stvari, ki jih očitno ne potrebuješ, ker si jim dodelil najnižjo prioriteto (že v kleti, ki je pri roki, imaš cel kup leta nedotaknjenih stvari). Ko že misliš, da človeška neumnost ne more biti večja...Torej z minimalizmom prihraniš kupe denarja, skrbi, izgubljeni čas pa pretopiš v pridobljeni čas. Poleg tega je minimalizem inherentno ekološki. Odpadkov, ki ne nastanejo, ni treba odstranjevati, reciklirati, kuriti, zakopati, hraniti (kjer spet pride do “samovžiga”) itd. Z manj vožnjami v hektične trgovinske centre, ne prihranite le gorivo, prizanesete okolju, ampak tudi svojemu “peace of mind-u”.

Naj bo vsaj zaključek, če že zapis ni, minimalističen; manj je več.

Včerajšnje soočenje Žižka in Petersona

Ljudje so se čudili čemu sta izbrala tako blag pristop. Želeli so kri. In bili razočarani. Ampak zakaj? Saj je bil vendar format znan v naprej, nastavljen je bil tako, da ne bi povzročil konfrontacij, dvoboja itd, ampak moderirano soočenje mnenj dveh kontroverznih, a hkrati popularnih intelektualnih velikanov. Obliko je določil Žižek in sicer tako, da je vsakemu na začetku pripadlo 30 minut za predstavitev svojih stališč, čemur bi sledile 10 minutne replike in nato še vprašanja publike.

Naslov debate je bil Happiness: Capitalism vs Marxism. V uvodnih govorih je bil celoten point debate praktično predvsem spregledan. Klinični psiholog Peterson se je Žižka lotil s kritiko Komunističnega manifesta. Ki ga je prebral pri 18h. Povedal je, da že dolgo ni naletel na besedilo v katerem bi bilo toliko konceptualnih napak/stavek. Sledile so posploševalne trditve v slogu Marxovega in Engelsovega nespoprijemanja s temeljno resnico in trditvijo, da so skoraj vse ideje napačne. Sledila je izjava: “Human hierarchies are not fundamentally predicated on power” in “you don't rise to a position of authority primarily by exploiting other people”, čemur je seveda sledil smeh iz publike. Proti koncu je sledila še izjava, da bi v primeru postavitve proletarcev na mesto kapitalistov, le-ti postali enako skorumpirani. Morda nisem izjave parvilno razumel in se mi zato zdi vsaj delno nesmiselna. Namreč neenakost je inherentna kapitalizemu, njen obvezen del, produkt. Ideal marksizma, komunizma je egalitarnost, brezrazredna družba. Torej vsekakor, korupcija je v obeh sistemih, vsekakor pa v komunizmu razmerje med najnižjo in najvišjo plačo ni 1:∞, ampak 1:3, maksimalno 1:7. In plačna nesorazmerja so po mojem mnenju bistvo neenakosti, ne neki nepomembni dodatni privilegiji člana partije. Skratka Peterson se je z navezovanjem na komunistični manifest znašel v težavah, razkrilo se je njegovo nepoznavanje tematike. Ko je bil čas za replike, ga je Žižek tudi pozval naj našteje neomarksiste, ki jih stalno menja. Ni mu uspelo, zmrznil je. O čemur so govorili tudi tviti, kot je ta spodaj.

Žižek je v uvodu, po svoji navadi, zajel cel kup tem. Od Kitajske in njene ureditve, simbioze avtoritarnega vodstva in kapitalističnega ekonomskega sistema, do težav kapitalizma, predvsem zaradi degradacije okolja, do standardnih razlag povezave dizajniranja straniščnih školjk in ideologije, do vicev in zabavne izjave, da bi se predstavniki levih liberalistov obračali v grobu, če bi jih predstavljal on, tudi če so še vedno živi. V nadaljevanju se je dotaknil tudi naslovne teme – sreče. Izjavil je da je sreča le stranski produkt ukvarjanja z nečim kar te veseli. In tukaj mislim, da je zadel v polno. Sploh zato, kot je nadaljeval, ker se to izpridi, če se osredotočiš na iskanje/sledenje sreči sami. Še kasneje je omenil, da sreča ni, tako kot si jo hoče v teh časi zagotoviti velika večina, maksimiranje trenutnih hedonističnih užitkov.

Misel srečanja pa je bila, brez najmanjšega dvoma, zaključna misel Žižka:”If you're a leftist, don't feel obliged to be politically correct. Don't be afraid to think.”. Kot dodatek je navrgel še:”One great version of not thinking, is how, immedialtely if they don't agree with you, you're labelled a fascist. But that's the laziness. People find something they don't agree with and instead of thinking they think about something we all agree was a bad thing, hop you' a fascist! And so on. It's not as simple as that”. In to pokaže, kar se mene tiče, izjemno intelektualno veličino Žižka. Res je težkokategornik. In dasiravno, nista veliko povedala o tem, kateri sistem bi nas bolj osrečil, je bilo vredno ostati pokonci do pol petih zjutraj in uživati v njunih mislih, redkih blagih konfrontacijah in presenetljivo pogostih strinjanjih.

Zakaj je manjšinjska vlada trenutno najboljša možna opcija?

Ker lahko Levica kot izven koalicijska partnerska stranka predlaga veliko bolj radikalne spremembe, kot bi jih lahko sicer, kot le še ena od članic koalicije. Ne samo predlaga, jih iz svoje pozicije moči kar zahteva. In ker se LMŠ lahko pretvarja, da ji pri določenih projektih, ravno zaradi pomanjkanja glasov in včasih celo preživetja koalicije, mora popuščati. Tako lahko Levica še vedno deluje subverzivno v tem neizprosnem neoliberalističnem okolju, pravzaprav svetu, ker gre seveda za globalni pojav. Globalno kugo. In le tako se lahko končno nadejamo spremembe sistema, z majhnimi koraki. Nič revolucionarnega, ampak vseeno bolj opazno, konstruktivno in učinkovito, kot kadarkoli v naši kratki 28 letni zgodovini. Pravzaprav smo se do zdaj gibali skoraj brez izjeme le v napačno smer, smer deregulacije, s tem omogočanja velikega števila rabot, slabenja družbenih sistemov kot so zdravstvo, šolstvo, sodstvo in sociala (sem spada tudi zagotavljanje dostopnih stanovanj, neprofitnih najemnin itd).

Ker so ostale stranke tako zelo šibke in prazne, se ne morejo niti upreti Levici, niti same “izsiljevati”. Bolje rečeno, predlagati konkretne, tudi radikalne spremembe, ki so že desetletja nujno potrebne. Dejansko pa nobena nima pravega programa, le par mandatov stare floskule. Obljube o spremembah, zaradi sprememb samih. Niti slučajno zato, da bi se karkoli spremenilo, ampak zato, da se ne bi. Duh časa v katerem živimo, le pomislite na teror stalnih novosti, izboljšav in nadgradnje na vseh področjih, naj si bo to, tehnologija, življenski slog, diete, športna udejstvovanja in celo dosežki ali le izboljšava sebe na tisoč in en način.

Malo sem zašel, se takoj vrnem k strankam. O propadli SMC, s svojo patetično 0.8% podporo in mlahavim, brezhrbteničnim predsednikom, stranko zdaj osedlano z nebrojem afer, sem že pisal . Očitno je odslužila svojemu namenu. Karel in komisarka Alenka sta se takisto komaj prebila v parlament in se družita na dnu anket s SMC-jem. Potem ostane le še SD. Matjaž Nemec se je lotil PR kampanije na FB. Pod eno izmed objav sem mu napisal slednje (s čimer se je med drugim strinjalo daleč največ ljudi med vsemi komentarji, očitno nisem edini, ki ga je spregledal):“Manj kot Nemec ne pove nihče. Imitira neko politično korektno in strpno komunikacijo, hoče prikazati neko zrelost, je pa samo neizmerno prazen. Obup. Samo še izjave Pahorja vedno preskočim. In seveda Židana. Zgleda stranka praznih besed. Definitvno pa lažna levica. SD je v resnici totalno ambivalentna, dejansko ne veš kje stoji (politološko, bi jo opredelili kot sredinsko, realno se temu reče ne tič ne miš, skupina brezidejnih mlačnežev). S Pahorjem sta pač le lepa fronta (za fronto jasno ni nič)”. Na FB moraš biti kratek in osredotočen, če želiš, da kdo zadevo sploh prebere, in se posledično lahko razvije nadaljnja razprava, debata. Zato bom tukaj dodal še stavek o Židanu. Njihovemu nekarizmatičnemu in enako praznemu predsedniku je uspelo kot kmetijskemu ministru uničiti vse (Kranjska klobasa, teran...) razen lubadarja.

Torej zadnji čas, da Levica z uspešnim izpeljevanjem svojih projektov, že sprejetimi kot je na primer tri leta zapored povišana minimalna plača in napovedanimi, kot so odprava izkoriščanja s prekarnimi zaposlitvami (sem spada tudi ukinitev študentskih servisov in ureditev bolnišk za samozaposlene), pravične obdavčitve kapitala (predvsem dviga davka na dobiček), ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (kar ni uspelo še nikomur, mislim da je Levica tokrat v unikatni, zgodovinsko najbolj ugodni situaciji, ne samo zaradi svojega statusa, namreč tudi zaradi ugodnih gospodarskih razmer) in zagotavljanja lažjega dostopa do stanovanj. In seveda rušenja, sabotiranja (vedno vsaj potencialno koruptivnih) nakupov vojaške opreme, katere kraj uporabe bi bil tako in tako na okupatorskih mirovnih misijah. Jasen dokaz tega je odlična ocena slovenske vojske za delovanje v sklopu teh operacij, medtem ko je že 5 ali 6 let zapored ocena za delovanje v vojni (v lastni domovini!) nezadostna, v času miru pa komaj zadostna. Res mislim, da bi bilo nujno presekati z našim novodobnih udejstvovanjem v kolonizaciji, z namenom izropanja naravnih virov. Do zdaj nismo imeli tovrstne tradicije posiljevanja narodov in res ne vem zakaj bi s tem začeli zdaj, sploh če imajo od tega koristi samo imperialisti. S tem smo le neetični, zastonjski podizvajalci hegemnonizma ene same države. S tem (torej izpeljavo prej omenjenih projektov) bi Levica izsesala ves kisik iz levega političnega pola in končno presekala skoraj 30 let trajajoč cikel izkoriščanja, bogatenja peščice na račun velike večine izkoriščenih, opeharjenih, zavrženih in pozabljenih (ko odslužijo svoje).

In to bi znala biti hkrati tudi zadnja priložnost, ker če bi jim to uspelo, bi lahko postali po naslednjih volitvah tudi glavni partner v vladi. Teoretično bi jo lahko tudi vodili. In ker oblast pokvarja, lahko tudi pozabimo na trenutni obseg njihove subverzivnosti. Do prihoda naslednje stranke, ki bi hkrati bila tako drzna (absurdno je sicer, da so tovrstne zahteve bile čisto običajne, neskrajno levičarske v časih preden je naveza Thatcher-Reagan svet spremenila v neskončno neoliberalistično orgijo), lahko spet preteče še 30 let. Takrat pa bo opustošenje, v vseh pogledih, že preveliko.

Zakaj kapitalizem potrebuje disfunkcionalno družbo?

Zato da lahko v roku vsega 15 let izdaja receptov za antidepresive poskoči za 335%. Kako se to doseže? Zdravnike se motivira s tedenskimi (ali še daljšimi) izobraževanji v tropskih krajih. Zato da se knjige za samopomoč prodajajo v rekordnih količinah, da se najdejo šarlatani vseh vrst, ki vam kot life coachi nudijo pomoč. Hollywood vam stalno kaže prizore goltanja polnih dlani tablet (nihče nikoli ne vzame en aspirin, xanax itd), vsakič ko kdo odpre omarico v kopalnici, t.i. medical cabinet, kar po vrsti golta tablete iz oranžnih plastičnih valjčkov. Vse to seveda ni dovolj, prepričujejo vas tudi da morate redno ležati na kavču pri psihiatru, ki se dela, da vas zbrano posluša, mrmra in z umirjenim, tihim glasom vpraša: “and what does that make you feel like?”. In tako gre na vseh področjih, če pa ostanem še vedno pri farmaciji, je njihov plan precej prozoren. Namesto zdraviti bolezni, je njihov cilj odpravljati simptome in pri čim nižji starosti pridobiti čim večje število kroničnih bolnikov, po možnosti za več bolezni hkrati (zato se neprestano nižajo meje, tolerance, na primer za krvni sladkor itd, prej potrebuješ njihov produkt). Da bodo celo življenje višali njihove profite.

Enako velja za nebroj knjig, pristopov in metod vzgoje otrok, vsak teden druge (torej ni nobene konsistentnosti, starši so zmedeni, zblojeni, otroci še toliko bolj), dasiravno se vse bolj ali manj vrtijo okoli permisivne vzgoje in zagotavjanju ugodja otroku. Pravic. Le dolžnosti ne! Če mu ne gre v šoli, se tja pride v spremstvu odvetnika in zahteva menjavo učitelja. Ker otrok ni kriv, da ne zna. Ker so itak vsi briljantni. V osnovni šoli je kar 70% odličnjakov, povprečna ocena je 4. Nekaj je hudo narobe s temi kriteriji. Ampak to skupini poblaznelih zaskrbljenih staršev ni dovolj, zahtevajo spremembo šolskega sistema. Da ne naštevam vse še enkrat bom le prilepil svoj fb status iz januarja:”Starši pozivajo ministra k posodobitvi šolstva. Nekateri predlogi so naravnost šokantni: ukinitev številčnega ocenjevanja in mature, enakovredna obravnava otrok s posebnimi potrebami. Torej ni dovolj, da je 70% odličnih, ker to ni enakopravno. Vsi sijejo kot diamanti! (jasno da diamanti ne sijejo), enakovredna obravnava, ali to pomeni po ameriškem vzoru no child left behind?!? Vemo kam je to pripeljalo! In za konec še odprava edinega neodvisnega, zunanjega preverjanja znanja. Gold! Dobrodošli v idiocracyu! Otroci so naše bogastvo/prihodnost, ampak v tem primeru bo luč na koncu predora v resnici prihajajoči vlak”. Kje tiči problem? V tej idiotski (sicer ne za lastnike kapitala) kapitalistični mantri svobode. Izbire seveda. Druge ni. Neprestano si soočen z enormno količino izbir, v duhu ponudbe in povpraševanja, bolestnega tekmovanja, kdo bo za manj ponudil več. In vse mora biti seveda minljivo, neprestano moraš biti na tekočem. Upgradeat. Če ne si zaostal. Kakšna norost! Ko je pa vse tako preprosto. Do 20 let nazaj je vse delovalo dobro, v primerjavi s tem kar imamo zdaj pravzaprav nepredstavljivo dobro. Baziralo je na avtoriteti in spoštovanju staršev in učiteljev, otroci so poznali dolžnosti, namesto pravic. Sledile so kazni. In jasno tudi nagrade. To me spomni na meme, ki sem ga pred dnevi videl na FB:”Koja si generacija? Ona na koju otac ne bi vikao...samo bi pogledao...”. Zdaj se skrbi le še za nagrajevanje, sankcionira se le učitelje. Ti pa jasno ne morejo popraviti vse kar so starši zavozili. Otroci ne poznajo več niti osnov bontona, pozdravi vsak štiriindevedeseti.

V prvem odstavku se vidi, kako se uničuje predvsem odraslo populacijo, v drugem to, kot nekateri pravijo, na kateri cel svet stoji. In to je strašljiva misel, ko pogledam okoli sebe. Zato bi morali slednjim v roke namesto tablic in telefonov poriniti knjigo. Branje je namreč ključno za razvijanje abstraktnega mišljenja. Elektronske naprave pa predvsem postavljajo otroke na raven konkretnega razmišljanja. Da ne omenjam širjenja obzorij, ki ga prinašajo knjige v primerjavi z gledanjem Soy Lune, risank, poslušanja Challeta Salleta in igranja igric. S tem se jih le zombiizira, otopi in navaja na to, da postanejo nerazmišljujoči potrošniki. Namreč s prej omenjeno Soy Luno (in nebrojem ostalih) je povezan cel asortiman izdelkov, devetletnice pridno hodijo v šolo s Soy Luna torbo, v kateri so iz iste linije še puščice, zvezki, najbrž še flomastri, po šoli se kotalka na kotalkah in v majici te franšize itd. Vse je torej biznis. Plačujemo za svoj propad (okoljski, intelektualni, ekonomski...). S knjigami teh problemov ne bi bilo, bilo bi pa predvsem manj ovc katere sistem znova in znova vodi žejne čez vodo. Brije. Like there's no tomorrow.

Ekologija: protesti, Greta, hitra moda in kaj lahko narediš sam

Vse od srečanja ekonomske elite v Davosu, pa do pred kratkim so novice prepravljale fotografije protestov srednješolcev proti podnebnim spremembam, ki jih je inspirirala Greta. Pojavljali so se tudi članki o očitkih otrok, kako so njihovi starši neodgovorni, krivci za nastalo stanje in kako bi se morali vzeti v roke. Prišlo je jasno tudi do precej skepticizma glede protestov, vrhunec je dosegla avtorica zmazka na nivoju najslabših možnih teorij zarot, ki je “dokazovala” (seveda brez karkšnegakoli dokaza ali vsaj približno logične interpretacije, razlage, šlo je le za kup domnev, insinuacij) “dejstvo” da je Greta le orodje kapitala. Jasno je, da gre za eno izmed najbolj butastih teorij zarote, da Greta s svojim bojem za podnebje dejansko dela za elite, češ da tako lahko kontrolirajo zadevo. Res super jim gre, od Davosa naprej je dnevno v novicah, povsod se odvijajajo protesti, fotke njih so na naslovnicah. Super damage control! Tudi sam sem se vključil v komentiranje kar štirih tovrstnih statusov, med njimi tudi avtoričinega, kjer sem bil kljub zastavitvi vprašanj v neprovokativnem tonu, najprej napaden na osebnem nivoju, pač poskus diskreditacije, ker ni imela niti enega trdnega argumenta, smiselnega odgovora, je zaradi mojega kritičnega razmišljanja, njene nemoči in frustracije vse komentarje, moje in njene, izbrisala. Jasno, da človek, ki piše za ovce, noče imeti med komentarjev ljudi, ki drezajo vanj z njej neprijetnimi vprašanji, ki pač razkrivajo njen blef, igranje na karto širjenja strahu in paranoje.

No še dobro pa, da je šla zadeva v pravo smer vsaj pri FB frendici, ki je njeno objavo delila. To, ki sem dejansko najprej komentiral, isti komentar sem le prilepil prej omenjeni avtorici. Da po nepotrebnem ne bi izgubljal časa in kljuboval svoji ležerni naravi, bom rezultat tega kar copy/pasteal: V glavnem vidi se kako grejo komentarji, najprej par komentarjev bodisi ljudi, ki sploh niso prebrali napisanega, ampak samo naslov ali pa so le preleteli tekst, teh je zagotovo največ, potem sledijo ovce in tisti, ki se jim ne da ali pa nimajo umske kapacitete, da bi lahko ocenili smiselnost, logičnost zapisanega. In seveda tistih, ki hočejo biti in ostati prepričani ne glede na vse, ki nikoli in nikdar ne bodo spremenili svojih stališč. Če ne drugega, mi je z mojim komentarjem vsaj uspelo presekati ta vzorec in vzpodbuditi ljudi k razmišljanju in ne samo slepemu sledenju in kimanju. Konec koncev za spremembe rabimo razmišljajoče ljudi, ne kimajoče ovce, zaradi slednjih smo v taki situaciji.

Vedno je potrebno gledati na problem iz več strani, tudi iz strani tvojih nasprotnikov, celo brati njihove zapise (know thy enemy, keep your friends close, enemies closer itd). V glavnem kritično, svobodno razmišljati, ne pa biti ideološki robot. To le vodi v enoumje in konec koncev koristi le kapitalu, ki vse te ljudi lažje izkoristi za nadaljne delitve, da lahko še naprej vladajo. Je pa hkrati napak misliti, da so vsi isti, vsa podjetja do zadnjega ultra zlobni, pohlepni uničevalci planeta. Žal pa je večina pahnjena v to tekmo race to the bottom (torej stalno nižanje cen, na račun nižanja stroškov, kar jasno pomeni slaba plačila, nižanja plač in odpuščanja, slednejega sicer trenutno praktično ni, vsaj v Sloveniji). Torej treba je spremniti sistem, nočemo sistema, ki podjetja za obstanek na trgu in preživetje, sili v tovrstne škodljive poslovne prakse - delavec najebe dvojno, najprej s tem da je zgaran in slabo plačan, nato preko škodljivih posledic onesnaženega okolja, na primer več jih umre zaradi onesnaženega zraka, kot zaradi posledic kajenja, kje so tu še vode, prehrana sama itd.

Na tem mestu je potrebno opozoriti še na fair trade in podobne prevare. Ko nas proizvajalci prepričujejo, da so surovine za njihov izdelek pridobljene na etičen način. Zakaj? Vse samo zato, da te zaslepijo, da dobiš tisti topli občuetk v sebi, ko veš, da si storil nekaj dobrega in tako nemoteno nadaljuješ z istimi vzorci nakupovanja, pretiranega potrošništva. Podobno je z recikliranjem, katerega je jasno treba podpirati, ampak problem prevelike količine, sploh nerazgradljivih odpadkov, tudi tistih namenjenih za reciklažo (katera nikoli ni niti blizu 100% in za katero se spet troši energijo, transportira itd) bi lažje, hitreje in učinkoviteje občutno zmanjšali, če bi zmanjšali potrošnjo. Ker tako sploh ne bi nastali. Reciklaža je torej le flikanje. Bolje kot nič, vsekakor pa daleč od optimuma. Nekako tako, kot da bi se namesto zmanjšanega vnosa hrane in izbire bolj zdravih živil raje letno odločal za liposukcijo in desetletno menjavo srca (kot Rockafeller recimo).

Plastične izdelke za enkratno rabo bodo z letom 2021 v EU prepovedali, plastične vrečke v Sloveniji pa že septembra (že pred leti je to bilo tik pred vrati, pa sta očitno spet zmagala pohlep in kratkovidnost). Ostaja pa ena izmed največjih ekoloških katastrof, ki se je zgodila človeštvu; hitra moda. V ekološke posledice se ne bom spet spuščal, o tem sem že dovolj pisal v prejšnjih zapisih. Tudi to, da lahko samo in le deluje na pogon izkoriščanja cenene, velikokrat nepolnoletne delovne sile. Torej etično totalno izprijenih praks. Na koncu pa seveda še moralno, pri potrošnikih. Kaj se lahko stori? Začne se lahko grass roots gibanje na socialnih omrežjih, za 100 dnevni bojkot proizvajalcev hitre mode (Primark, New Yorker, H&M, Zara itd). Subverzivnost se lahko razširi še pred njihove prodajalne, kjer se s plakati v roku opozorja na njihovo škodljivost in manipulativnost. Manipulativnost? Točno tako! Zavajajo z navedbami o uporabi recikliranih materialov, kateri so tako in tako samo v praktično ničnem odstotku njihovih izdelkov, po možnosti pa je tudi njihov odstotek v sestavi nizek. Tudi če ni, gre za nateg, proizvaja se namreč iz že v osnovi prevelike količine kupljenih izdelkov. Slogani seveda ne bi smeli samo upirjati prst v potrošnike, jim nabijati slabo vest, poudarjati da so ovce, ki uničujejo planet, povzročajo izumrtje nebroja živalskih in rastlinskih vrst, da so pravzaprav živi mrtveci, torej zombiji z inštaliranim softverom, ki jih sili v poblaznelo potrošništvo, v hitro modo za hitro zadovoljitev potreb (po katerem tudi sreča hitro usahne). Ne, morali bi jim prikazati pozitivne plati bojkota. S tem ko kupiš cenejši izdelek nisi prihranil. Še vedno ga plačaš. Prihraniš samo, če ne kupiš nič. Če že misliš, da moraš kupiti nov kos (dasiravno v treh, štirih, petih... garderobnih omarah, katere krčijo tvoj življenski prostor in delujejo nadvse opresivno, ne moreš vtakniti niti šibice več), ga raje kupi v second hand trgovini. Ne le ekologija in ekonomičnost, tudi sebe ne boš s temi cunjami zastrupljal, vsi strupi so namreč iz njih že izprani.

Manj želja, ne več lastnine, za več sreče

Med čekiranjem seznama del John Stuart Mill-a na goodreads.com mi je v oči padla sledeča misel “I have learned to seek my happiness by limiting my desires, rather than in attempting to satisfy them”. Ki me je seveda spomnila na enega mojih ljubših citatov Epikteta, ki dejansko vsebuje isto sporočilo “Wealth consists not in having great possessions, but in having few wants.”. Kako neizmerno tuje v dobi poblaznelega potrošništva. Za wake up call, pljusk ledene vode v naše potrošniško zombijevske face se moramo vrniti vsaj v 19. stoletje, dasiravno je bolje, če potegnemo kar do Epikteta v prvo, ki je izrekel izvorno misel. Razen če je ni seveda še kdo pred njim. Neverjetno kaj vse nam je dala filozofija. In kaj vse odvzela človeška požrešnost, pohlep, nikoli zadovoljena želja po imeti (še) več. Dejansko ne moremo govoriti o napredku, kar se tiče povezave sreče s količino stvari, ki si jih lastimo, le po nepotrebnem si kompliciramo življenje. Že od rojstva se nam pere možgane dnevno, da moramo dosegati vedno več, dvigujemo si letvico, tekmujemo s sosedi, sošolci, sodelavci, v veliki večini primerov z ljudmi, ki nam ne pomenijo nič. Velikokrat nam gredo celo na živce. In ne, ni to samo slovenski pojav, v angleško govorečem svetu ta pojav imenujejo keeping up with the Joneses.

In sploh ne gre samo za lastnino, podaljšano je tudi na doživetja. Se je kdo zamislil zakaj se tako zelo kritizira rutino? Jasno, mora se neprestano dogajati, kar pomeni, da moraš potovati, fotkati, objaviti na socialnih omrežjih, nato ponoviš s hrano, dnevnimi izleti itd. Skratka vse samo, da se ne bi ljudje slučajno zadovoljili z branjem knjige (po možnosti iz knjižnice, kar pomeni, da en izvod prebere tisoče ljudi) v parku, sprehajanjem v naravi ali vrtnarjenjem (spet se izloči iz verige cel kup členov). Ironično pa psihološke študije dokazujejo, da dnevne rutine, ko je človek na avtopilotu, delujejo pomirjujoče, ker nam prihranijo nepotrebno naprezanje, trošenje mentalne energije (zaradi nešteto opcij pri praktično vsaki izbiri), ki jo ponavadi pokurimo ob vedno zahtevnejših, kompleksnejših in daljših delovnikih. Tako kot sem že omenil v enem prejšnjih zapisov, cel kup genialnih ljudi, si je ravno iz tega razloga zamislil uporabo “uniforme”, torej uporabo enakih cunj za vsak dan (Einstein, Jobs, Zuckerberg itd). Rutina torej ima svoj namen. Le kapitalizmu smrdi. Nujno potrebuje ovce, ki vsaj sezonsko, če ne že mesečno menjavajo garderobo. In vse ostalo.

Želi si manj, torej postavljaj si letvico nižje in srečnejši boš. Življenje bo enostavnejše. Ostalo ti bo več časa. Ne boš več pod pritiskom glede povišanja zaslužka, da bi si lahko kupil vse kar misliš da potrebuješ, da bi bil srečen. Kar naenkrat bo jurček, ki ga dobiš vreden 1.200€, 1.300€ ali celo več. Res je tako enostavno. Da ne omenjam vseh blagodejnih učinkov za okolje, ki jih bo tvoj spremenjen življenski slog prinesel.

In še preden sem naletel na Stuartov citat, mi je na FB pred oči skočila fotografija nastajajočega novega, že petstošestnajstega nakupovalnega centra v Ljubljani (in to je bil pravzaprav povod za ta zapis). Komentiral sem takole:”Očitno nam ni dovolj, da smo prvi v Evropi po nakupovalni površini/prebivalca. Hočemo biti prvi na svetu! V času, ko spletno nakupovanje skokovito raste. Ti nakupovalni centri bodo v roku 10 let opustošene stavbe nekega totalno zblojenega obdobja ali pa spremenjene v muzej človeške norosti in neoliberalistično-potrošniških orgij.”

Za konec še Epikurjevo mnenja o tem, da je edino dobro užitek. Naučeni smo seveda, da je to močno odvisno od materialnih pogojev našega življenja. Nikakor! Epikur je namreč filozof, ne kapitalist. S tem je mislil le, da nam največji možni užitek daje odsotnost bolečine, tako fizične kot psihične. Prepričan je, da enostavni, dosegljivi užitki prinašajo prav toliko užitka kot eksotični in ekstravagantni. Odvisnost do slednjih povzroča anksioznost, ob sredstva, ki jih potrebuješ, da si jih lahko privoščiš, pa si lahko čez noč.

Je narod preneumen za zares delujočo demokracijo?

Namreč v demokraciji naj bi se slišal vsak glas. Samo kateri so vredni tega, da bi bili slišani? Kateri imajo dovolj teže? In kaj mnenjem daje težo? Vsekakor dobra informiranost, znanje in mentalna kapaciteta za reševanje težav, iskanje rešitev, usklajevanje itd. Kolikšen delež prebivalstva ustreza tem merilom se ve. George Carlin je to odlično zajel z izjavo:”Think about how stupid the average person is, and then realize that half of 'em are stupider than that.”.

Kaj so torej alernative? Morda politična ureditev po vzoru Platonove republike? Torej da bi državo vodili filozofski kralji/kralji filozofi. Bodisi tako da filozofi postanejo kralji ali kralji filozofi. Zakaj? Ker samo filozofi lahko delujejejo za skupno dobro, ne za lastno korist, ker le oni premorejo modrost in so moralno in intelektualno primerni za vodenje države. Sebični voditelji niso močni voditelji. Nadalje je šel še dlje, razdelal je načrt vzgoje bodočih voditeljev. Peščica izbrancev, bi bila izpostavljena najboljši možni izobrazbi, poročali se ne bi in ne imeli družine, oziroma bi ta živela ločeno od njih, da ne bi predstavljala distrakcije in bi se tako lahko 100% osredotočali na svoje delo. Ampak to bi praktično vsem smrdelo po elitizmu, nad katerim se že tako, v zdajšnjem sistemu pritožujejo. In z razlogom, v teoriji se bere zanmivo, na trenutke celo pomisliš, da je to najboljša možna rešitev. Po drugi strani, pa bi bile najvišje funkcije nedosegljive za vse razen že v ranih letih skrbno selekcioniranih izbrancev. Ostale, znane alternative zajemajo še totalitarizem oziroma dikaturo, anarhijo itd. Za slednjo bi se lahko reklo, da ponuja totalno svobodo in da tako vsaj ne kontrolirajo vse skupaj strici iz ozadja, je pa jasno, da se o kakršnikoli varnosti (tudi zdravstveni, socialni itd) lahko le sanja.

Za revolucijo vsekakor še ni primeren čas, ker je več kot očitno, da ne vemo, kaj bi zamenjalo obstoječi sistem. Torej zaenkrat razen pristriževanja kril poblaznelemu, planet uničujočemu neoliberalnem kapitalizmu, ki grebe dobičke na račun izkoriščnja in preobremenjevanja delavcev lahko naredili. Kar se tiče same politične ureditve vidim vsaj eno prednost v predsedniškem sistemu. Voditelj si namreč lahko sam izbere ekipo, ne tako kot v parlamentarnem, ko je prisiljen ministre sprejemati iz strankarskih kvot. Torej nad kadrovanjem izven svoje stranke (in to je zdaj v koaliciji kar petih strank še toliko bolj očitno) nima nobenega vpliva. Lahko sicer potrjuje ali zavrača kandidate, ampak to se v praksi ne dogaja, ker se bojijo politične krize in raje krpajo kadrovsko sestavo, kot da bi riskirali s celostnim, preudarnim, smiselnim in predvsem strokovnim pristopom.

Da je narod preneumen za demokracijo, za informirano, razumsko, argumentirano glasovanje na volitvah je torej jasno. Če še vedno nisi prepričan, si poglej odgovore na novinarska vprašanja, o razlogih za odhod na volišče in zakaj podpirajo neko stranko/kandidata. V 90% primerov lahko samo z začudenjem, nejevero, kdaj celo z gnusom, odkimavaš. Raja (beseda ni izbrana iz prezira ali nespoštovanja, ampak ker dejansko obstaja izraz satisfying the mob) še vedno pada na prastare ukane in manipulacije, kot so deli in vladaj, plane na dimne bombe in se zmede v igri zrcal. Tako da niti ni čudno, da se ne najde peščica, ki bi lahko razvila vsaj teoretični politični model, ki bi lahko zamenjal trenutno kvazi demokracijo (pomisli na to da EU vodijo neizvoljeni, s kapitalom močno povezani birokrati itd). Rešitve torej še ni na obzorju, lahko pa o njej razmišljamo in jo iščemo. Že to je nekaj, tovrstni miselni procesi so za marsikoga zabavni ali jim predstavljajo celo izziv, hkrati me pa spomnijo na izrek, da ni pomemben cilj, ampak pot. Mislim sicer da oboje, ampak treba je uživati tudi na poti.

Zakaj stremimo k povišanju plač?

Tako globalno, kot družba, kot na osebni ravni. V čem je smisel teh želja, stremljenj in na koncu udejstvovanja, če pa nas tako in tako na koncu ujame višja cena izdelkov in predvsem storitev. Ne ravno vseh, zagotovo pa vsaj tistih 60% prebivalstva, ki živi s podpovprečno plačo. In večji del preostalih 40%. Očitno neoliberalistična fikcija, sanje, ki jih prodajajo še vedno delujejo kot odlični motivator, dasiravno je seveda le slepilo. Le zelo efektivno orodje vseh tistih, govorimo seveda o par procentih, predvsem pa promilih, ki na koncu dejansko in v veliki meri profitirajo. Ampak kaj je sploh namen vsega tega grabljenja, neskončnega akumuliranja bogastva, ki ga nikoli ne bodo morali potrošiti? To je vprašanje, ki si ga zastavljam že dolgo, ampak zgleda da nanj lahko odgovoriš le, če si del te elite. Očitno imajo vrednote, ki so jim bile privzgojene, s pomočjo katerih v svojem početju vidijo smisel, nek višji pomen, morda celo misijo.

Ampak kaj vse to pehanje za višjim prihodkom ljudem prinaša? Tistim ki uspejo, življenje v luksuzu. In stres, ki ga ta požrtvovalnost in odrekanje prostemu času, hobijem, druženju in sproščanju prinaša (loserjem, torej tistim, ki so poraženci v tej tekmi, seveda le slednje). Torej pustimo prvo skupino ob strani, navadni ljudje njihovega početja ne zmoremo razumeti, nikoli ga ne bomo. Zakaj to počne druga? Zakaj večina celo življenje crkuje za zagotavljanje življenskega sloga, statusa, ki si ga v resnici ne more privoščiti. S tem mislim na kupovanje dražjih avtomobilov, kot bi jih dopuščal razum, prebivanje v večjih hišah in stanovanjih, kot jih ne samo potrebujejo, ampak tudi lahko vzdržujejo, ogrevajo in hladijo. In pospravljajo. Najbrž večina niti ne pomisli, koliko nepotrebnega časa dobesedno zapravijo za to (in denarja za dodatno količino čistil, višje položnice za elektriko in nabavo zmogljivejših sesalcev itd), časa ki bi lahko porabili za veliko bolj produktivne ali pa užitka polne dejavnosti ali pa nemara le zabušavanja (dolce far niente, o tem bi se dalo napisati ločen post). Vse to v življenje vnaša dodatne in nepotrebne količine stresa. Mar ne bi bilo enostavneje zmanjšati porabo in s tem hkrati zmanjšati našo potrebo po višjem zaslužku, ki ga potrebujemo za vzdrževanje celega kupa stvari, ki jih ne potrebujemo, dodatnih stroškov, ki so absolutno nepotrebni? To ne bi bila win/win situacija. Ampak win/win/win. Manj stresa zaradi preobremenitev v službi, kjer bi preživeli tudi manj časa, manj obsesiranja glede denarja, več prostega časa, za sproščanje, samoizpolnjevanje in polnjenje baterij (namesto da trošimo rezerve in izgorimo, ko potrošimo še te) in posledično boljše počutje, življenje in zdravje. Bodimo torej bolj mediteranski. Delajmo manj. Uživajmo več. Privoščimo si siesto.

Ampak to bi bil razumski pogled na življenje, razumski pristop. Kapitalizem noče, da bi bili razumski. Hoče, da še naprej kupujemo čustveno, ne razumsko. Ne samo oblačila, ki jih marsikdo kupuje ne po potrebah, ne sezonsko, ampak na par tednov, ker zdaj modna industrija ne izda več 2 kolekciji letno (pomlad/zima, jesen/poletje), ampak jih izpljune v povprečju kar 14. Posledice tega so videne v tem videu. Najpametnejši in najsposobnejši ljudje velikorat nosijo vsak dan enake kose oblačil, kot neko osebno uniformo. Pomislite na Einsteinovo sivo obleko, Jobsove 501ke in črn puli ali Zuckerbergove sive majice. Vsak dan isto, ena stvar manj za katero izgubljaš čas in mentalno energijo. Enako velja za prej omenjene predrage avtomobile in idiotsko tekmo do finančnega opustošenja s sosedi, ki ti gredo itak na kurac. In trpanje celotne dvogeneracijske družine v eno samo nadstropje dvonadstropne hiše (kar prinaša nepotrebna trenja in prepire), ker ni sredstev za ogrevanje več kot 30% stanovanjske površine.

Če se na hitro vrnem k zmagovalcem neoliberalizma, jasno v finančnem pogledu, pa vidimo, da nimajo niti najmanjše možnosti za dosego prej omenjenega win/win/win stanja. Niti teoretično to ne gre skozi. In sem prepričan, da tudi v praksi nihče zares ne pozna nikogar, ki bi mu to uspevalo na dolgi rok. Enostavno te to neprestano obsesiranje kako še bolj stisniti in izkoristiti delavce, nadmudriti poslovne partnerje in na koncu še državo in če se ločuješ, še ženo, da ti ne pobere polovice premoženja (sploh v primeru, da je kot je to tipično za Ameriko le osamljena gospodinja, soccer mom itd, bi še bolj trpel njegov megalomanski ego). Ne gre, neprestani napori kako dati od sebe čim manj in povsod nagrebsti čim več, na koncu telo preveč obdavčijo. Tukaj ni davčnih olajšav, kot obstajajo pri obdavčitvi kapitala, prihrankov pri kreativnem računovodstvu.

Zapis je morda preveč enostranski, osredotoča se na tiste, ki nimajo eksistencialnih težav, le tažave s svojim neluksuznim življenjem, katerega, kot jih kapitalistično-potrošniška mašinerija, ki nikoli ne počiva, prepričuje, da ga nujno potrebujejo. Jim pravzaprav pripada, le vzeti si ga morejo. Razumem vse, ki so na socialnem, dohodkovnem dnu, ki opravljajo najtežje poklice, da stremijo po napredovanju. Praktično ni gradbenega, proizvodnega itd delavca, ki ne bi bil pri 50h že močno iztrošen, celo na pol invalid. Ne samo fizično, tudi psihično, zaradi stalnih ekistencialnih pristiskov in problemov, ki jih prinašajo. Te se da razumeti. Hočejo le doseči lahkotnost povprečnosti. Da na isti način sami sebe obremenjujejo vsi s 5, 10 ali 100 kratnikom povprečnem plače, pa nikakor ne (da je vsak dosežen mejnik takoj prenizek, da nikoli ni dovolj). In vem, da nikoli niti ne bom. Kar ni nič slabega, ker me tovrsten življenski slog in vse žrtve, ki jih s seboj prinese, niti najmanj ne zanima. Tovrstno stremljenje po več, višjem, da je meja le nebo razumem in podpiram le na ne-ekonomskih področjih (ki jih danes v pravem pomenu besede žal ni več). Na primer v znanosti in umetnosti. Področjih, ki prinesejo neizmerno dodatno vrednost celotnemu človeštvu, ki olajšujejo, izboljšujejo, plemenitijo ali celo rešujejejo življenja. Vsi ti ljudje, v glavnem uživajo v tem procesu, torej ob svojem delu, v tem vztrajajo zato ker jih to izpolnjuje in definira, torej bogati na vse načine, razen finančnih (miljonarskih, kaj šele miljarderskih znanstvenikov ni). Področja, ki prinašajo napredek, ravnovesje in harmonijo, ki združujejo, namesto da bi razdirali, razčlovečili in individualizirali.

Žrtvovali so najboljšega okoljskega ministra do zdaj

Ostaja pa soudeležen in brez dvoma daleč najslabši aktivni politik, morda pa celo vseh časov, Miro Cerar. Leben je že prvi dan zavihal rokave, hodil na teren, ne instagramovsko-Pahorjansko, z naoljenim in vodnimi kapljicami napršenim telesom, ampak odet v neopren čistil dno jezera itd, začel reševati okoljsko problematiko in se dnevno pogovarjal z okoljevarstveniki (ki ga podpirajo), poslance peljal na ogled sežigalnice, se uprl kapitalu najprej pri fracking v Prekmurju, nato še 13. februarja sprejel osnutek o prepovedi gradnje verige hidroelektrarn na Muri. In to je očitno sodu izbilo dno. Takoj za tem je postal prvo ime že skoraj pozabljene afere z maketo drugega tira. Očitno je sprožil en postopek preveč proti kapitalu in tako je iz omare padel okostnjak, seveda le manjšega zobnika v koruptivnem kolesju izbora izvajalca makete, katere vrednost je seveda nedvomno bila absurdno napihnjena, kar pa je le kaplja v morje v primerjavi z več sto miljonskim oškodovanjem proračuna v zadevi TEŠ 6. In poleg tega maketa niti ni bila plačana! Torej ne moremo govoriti niti o par tisočkrat manjši raboti. Dejansko se ni niti zgodila, denar ni niti prišel do izvajalca. Obsoja se torej lahko le naklep. Že neverjeten časovni zamik reševanja te afere, bi moral sprožiti vprašanja zakaj zdaj? Od kje? Sprožiti val kritičnega razmišljanja, prevpraševanja, drezanja, postavljanja neprijetnih vprašanj. Ampak kapital si pač lasti tudi medije.

Medlež, brezhrbteničnež, pravi hlapec Miro, ki po diktatu Amerike, podpira njihovega nameščenca v Venezueli, ki se ne upa niti popraviti komentarja Britanskega ministra, ki je izjavil, da smo bili Ruski vazali. Tri dni je zbiral pogum za medlo, diplomatsko zavito sporočilo, ki ga je izdalo MZZ. Ampak pri potrditvi Guaidoja, se je pa strašno mudilo. Argument je bil, da zato, ker ga je potrdilo že 23 članic EU. Oh kako pokončen si Mirko. Prav žal mi je, da tako blati dobro ime očeta. Kot mandatar, je v obdobju slabih štirih let vodil ekipo, ki je skoraj uničila zdravstvo, čakalne vrste so se podaljšale ne do neba, ampak onkraj našega osončja, sprejel, podprl in forsiral sramotni, narodno-izdajni arbitražni sporazum itd. Predvsem pri izbiri ministric je dosegel novo dno. Ne samo upokojenka Milojka, ki ni imela pojma o zdravstvu, niti se ni pustila o tem podučiti s strani vrhunskih strokovnjakov, ki so jo tedensko vabili na razgovore, dogovarjanja, predvsem proti koncu mandata tonečega zdravstva, tudi njena predhodnica, ki je bila katastrofalna. V totalnem konfliktu interesov. Njen mož je bil namreč eden večjih dobaviteljev medicinske opreme. Kot vedno, je odstopila in s tem ustavila kazenski pregon zoper sebe in moža. Šolska ministrica je bila stalno v pripravljenosti, tista za delo in družino pa je zelo rada zapravljala denar za razne svetovalne pogodbe in z dvemi miljoni financirala organiziranje delavnic za bresposelne podjetju, katerega lastnik je človek, ki v drugem podjetju, kjer je bil solastnik, ni izplačeval plač. Večjo ironijo si je težko predstavljati. Obrambni ministrici ni uspelo niti primernih škornjev zagotoviti, kaj večjega se itak ni kupovalo (k sreči).

Do zdaj sem se strinjal z večino potez Marjana Šarca. Pravi sicer, da je odstop sprejel s težkim srcem. Ampak ga ne bi smel. Odstavil je dva ministra, katera sta si to zaslužila in še poslanca iz svoje stranke. Leben ni bil niti iz njegove stranke. Tako, da mu ne bi morali očitati nekonsistentnosti, dvojnih meril. Z zavrnitvijo odstopa, s tem da bi mu stopil v bran, z zagovarjanjem dobrega dela, rezultatov in integritete, bi si svojo avtoriteto le povečal, postavil pravi zgled in poslal sporočilo kapitalu, da orkestru zdaj dirigira on. DODANO NAKNADNO: Ravnokar sem zasledil prispevek na dnevniku, o tem, da bo Šarec izbiral naslednika, ne Cerar in tudi ne bo nujno iz kvot SMCja ali nasploh katerekoli stranke. Iskalo se bo strokovnost. Do takrat bo ministrstvo vodil Leben. In tukaj je priložnost za malo taktične pretkanosti, ki bi morda mojo kritiko Šarčeve odločitve lahko omilila. Namreč zaradi vseh teh zahtev, bi Šarec lahko namerno zelo dolgo iskal zamenjavo, Leben pa bi zdaj imel zares proste roke, brez skrbi ali celo strahu (ta sicer do zdaj v njegovem delovanju ni bil zaznan), ministrstvo vodil še bolj odločno in radikalno. Zares in brezkompromisno postavljal okolje in zdravje ljudi pred kapital.

Zakaj se le proti družbeni neenakosti v resnici ne borimo?

Medtem, ko so druge vrste neenakosti že praktično izkoreninjene. Vprašanje se mi je utrnilo ob ogledu prvega dela serije Las chicas del cable, ki prikazuje Španijo v letu 1928, predvsem v luči neenakopravnosti do žensk. Moški so jih tretirali kot brezpravne objekte. Z njimi so ravnali grobo, včasih celo surovo, jih ob najmanjšem upiranju klofutali v javnosti, jim prepovedovali delati, da ne bi postale finančno neodvisne in jih na ta način lahko obdržali pod kontrolo. Če so službo slučajno že imele, so bile jasno bistveno slabše plačane, ob prvi možnosti, se pravi ko je moški dobil povišico, pa so bile prisiljene dati odpoved in ostati doma, čuvati deco in biti tiha in pohlevna gospodinja, ki ne samo, da ne upa povzdigniti glasu, temveč si ne drzne ugovarjati možu v nobeni stvari. Morda je scenarij sicer pretiran, zgodovinsko izkrivljanje poblaznele feministke. Niti ni pomembno, ker dejansko deluje ravno nasprotno. Prikaže kako dolgo pot so ženske prehodile v 90 letih, pravnoformalno so že dolgo izenačene z moškimi. Se pa seveda še vedno opozarja na določene razlike, na primer ravno pri temi iz naslova, dohodkovni neenakosti. Ampak tudi ta ni več enormna, v Sloveniji je celo samo 2.9% (prvi v EU, torej še en mythbuster o Zloveniji).

Gremo naprej, rasne razlike. Spet ogromen napredek, od sužnjelastništva ali vsaj segregacije, ki se je v Ameriki končala šele pred 55 leti. Jasno, ni vse popolno, sploh v ravnokar omenjeni Ameriki, kjer črnce pobijajo kot muhe, jih serijsko zapirajo, za kar nihče nikoli ne odgovarja. Ampak vseeno, poglejte napredek. Zakaj ga ni pri družbeni neenakosti? Ne samo, da napredka ni, razkorak se celo stalno povečuje, povečeval se je še celo med zadnjo recesijo. 26 najbogatejših ljudi na svetu si lasti večino svetovnega premoženja. Boste rekli, da iz razloga, ker elite vse skupaj kontrolirajo in ne bodo delali v svojo škodo, temveč naredili vse, da svoje bogastvo povečujejo. In seveda, ob tem se poudarja, da gre za (skoraj brez izjeme) bele moške. Ampak ta argument bi veljal ravno tako za razokrak v plačah, ki zadeva spol in raso. Jasno je, da bi hoteli, da imajo ženske še vedno bistveno nižje plače od njih. Več bi se steklo v njihove žepe. In seveda bi bili profiti in s tem njihovo bogastvo veliko večje, če bi sužnjelastništvo še vedno bilo legalizirano. Za letno plačo ali dve človek, ki nima niti najmanjših pravic, torej ne ugovarja, kaj šele zahteva višje plače ali celo stavka, zate dela do smrti. Torej argumenti za ohranjanja statusa quo so v vseh naštetih primerih enaki. Zakaj naše zahteve niso enake, kot so bile v primerih sužnjelastništva in kasneje segregacije, ter razlik pri t.i. gender pay gap-u? Prvo vprašanje se v današnjem času zdi seveda absurdno, ampak takrat ni bilo. Bilo je tisočletja uveljavljeno družbeno stanje, kategorizacija prebivalstva, nad katero nihče ni niti dvignil obrvi. Ampak glede na to, da se plačno nesorazmerje med spoloma vztrajno zmanjšuje, razlika med bogatimi in revnimi, izginjajočim srednjim razredom pa je vedno bolj kričeča, res ne vem, čemu sedimo križem rok in se le slabotno, polovičarsko pritožujemo nad obstoječim in dejansko slabšajočim se stanjem, ukrenemo pa nič. Nujne bi bile sistemske spremembe. Ne samo višja obdavčitev plač, tukaj so bogatuni vedno korak ali dva pred zakoni, vedno jim uspe speljati večji del denarja preko slamnatih podjetij in davčnih oaz v svoje žepe, avtomobile registrirajo v tujini, celo podjetja. Torej obdavčiti luksuzne nepremičnine, dvigniti davek na dobiček, ki je (efektivno) med najnižjimi v Evropi, hkrati pa bi davčno lahko razbremenili podpovprečne plače, ostalo bi nekaj celo za socialo, projekte kot je UTD (morda za začetek le pilotske), dvige pokojnin, ki zdaj v povprečju dosegajo le še sramotnih 58,5% povprečne plače. Kar se tiče revščine med upokojenci smo 3. v EU.

Glede na to, da je rimski imperij razpadel v obdobju, ko je tako kot zdaj, večino bogastva v rokah imela le peščica, bi se elita lahko začela tudi samoomejevati. Torej omejevati svoj poblaznel pohlep, psihopatsko obsedenost po akumulaciji premoženja, ki ga tako in tako ne morejo zapraviti in tako preprečiti razpad sistema, ki je ravno njim v največjo korist. Na rajo očitno še ne gre računati, ker nam gre, strogo gledano le s finančne plati, bolje kot kadarkoli. Politika pa le bolj ali manj služi kapitalu, ki ne vidi preko kvartalnih rezultatov. Ampak glede na to, da že miljarderji kot je Bill Gates, ki so desetletja izigravali sistem (in soustanovitelje) in si nagrebli nepredstavljivo premoženje, opozarjajo na nevzdržnost sistema in celo omenjajo socializem kot možno prihodnost (oziroma vsaj določene socialistične pristope), lahko upamo, da je to začetek konca neoliberalističnih orgij in posledično ekscesnih socialnih razlik.